Maribor leto pozneje
EPK: Zgodba brez epiloga. Upajmo
Priznajmo, arbitrarni dogodki, ki se zgodijo brez napovedi, tako rekoč ex nihilo, nas še vedno najbolj fascinirajo. V današnji dobi hiperprodukcije analiz, projekcij in salonskega aktivizma, ki jih dnevno bruhajo veleumni politologi, sociologi in ne nazadnje tudi umetniki vseh barv in odtenkov, se nam zdi, da je vse povsem predvidljivo in obvladljivo, nato pa celotno sliko zamegli solzivec. Ki je sicer sila zoprn, vendar nam ob dušenju in kašljanju očisti dihalne poti in je – nekoliko ironično rečeno – v današnjem prozaičnem svetu očitno ena redkih zadev, ki nas še spravijo do solz.
Je vstaja torej ukradla show Evropski prestolnici kulture? Deloma zagotovo, EPK naj bi v Mariboru in partnerskih mestih obudil k življenju njihovo urbano zgodovinsko mitologijo, predstavil pomen posameznih skoraj pozabljenih epoh, od vloge Judov in Nemcev do medvojnega meščanstva, ter seveda dokazal vitalnost in aktualnost sodobne umetniške produkcije, skratka manifestiral logično sklenjenost zgodovinskega loka, ki se medsebojno prepleta in napaja. Potem pa se zgodi manifestacija, ki zgodovine ne obravnava kot zaključen proces in zbir reminiscenc, temveč kot živo tkivo, ki ga je mogoče napisati na novo, brutalna akcija je povsem zasenčila igro videzov, s katerimi se tako rada poigravata umetnost in kultura, saj je znano, da je težko oziroma nemogoče hkrati dojeti genezo in pomen dogodka, večinoma se odločamo bodisi za formo bodisi za vsebino. S tem zapademo v stanje, kjer se vse prepleta, vendar nič med sabo ne komunicira, dogodki, osebe, čustva, misli postanejo povsem avtonomni, ločeni od svojega bistva in svojega vira, ki ga – potem ko so lansirani – ne bodo nikoli več dosegli.
Slovenija je kulturno razkosana
Seveda je mogoče, da je takšen vtis površen, ko se bodo razmere umirile, bodo v ospredje spet stopile drugačne, čvrstejše in trajnejše družbene in kulturne paradigme. Kakšna je torej dediščina EPK, ki se izteka? Po mnenju Aleša Štegra, pesnika, urednika in direktorja programskega sklopa Terminal 12, je to vprašanje nekoliko fantomsko – saj spominja na dileme, kaj sploh je EPK –, odgovorov pa je lahko nešteto. Zaenkrat je to nekoliko motno polje vtisov, mnenj in prepričanj, vendar naj se še tako vneto trudimo spregledati vso to gostoto dogajanja, več tisoč dogodkov, gostovanja umetnikov z vseh koncev in krajev, umetniške rezidence, trume turistov, vrhunske produkcije, »ne bo nam jih uspelo pretvoriti v lanski sneg. Kdor se je sprehodil po ulicah Maribora in partnerskih mest poleti 2011 in poleti 2012, bo hočeš nočeš moral priznati veliko razliko, in kdor je enkrat okusil mano utripa kreativne energije, se ne bo pustil kar tako zadovoljiti z obrazložitvijo, vse to je bilo v EPK, zdaj pa se lepo, prosim, vrnimo za naše zapečke.«
Šteger je prepričan, da bo ostala izkušnja vsebinskega in produkcijskega nivoja, substance, internacionalnosti, pretočnosti, provokacije k soustvarjanju, vrhunskosti …, in ta izkušnja je kot črv, ki neumorno gloda in sili k nekemu drugemu nivoju. To seveda ne pomeni, da je vse, kar se je zgodilo v okviru EPK, suho zlato, a po drugi strani se je zgodilo toliko presežkov, da je bilo drugim delom Slovenije, še posebej Ljubljani, vse skupaj znosno samo zavoljo časovne omejenosti projekta. Eno najbolj trpkih spoznanj EPK je dejstvo, da je Slovenija kulturno razkosana, apatična in lokalno zagledana vase; čeprav je celoten teritorij naše države s kočevskimi medvedi vred primerljiv z urbanim območjem Los Angelesa, je junakov, ki bi sedli v avto in se bili pripravljeni peljati uro in petnajst na koncert, razstavo, v teater, ali – bognedaj – na literarni večer, le peščica. Skratka, ne le da jamramo nad tem, da nam dovolj ne dogaja – ko dogaja, jamramo še veliko bolj, kako hudo je, ker ne dogaja v naši spalnici.
Po mnenju Štegra naš problem ni v številčnosti prebivalstva, ne v infrastrukturi, ne v kulturni ponudbi, marveč prvenstveno v ravni zavesti, kaj je ključno in kje bomo zamudili nekaj edinstvenega, nekaj konstitutivnega. Na tej točki je EPK kronski dokaz zapečkarstva prestolnice, da o drugih delih Slovenije niti ne govorimo, pri čemer seveda Maribor in ostala partnerska mesta zavoljo EPK niso nobena izjema. EPK je kvečjemu opozoril na naš skupni nivo in predstavlja opozorilo, da se lotimo kurative pri nas samih.
Izgubljena priložnost?
Kakor koli obračamo, na področju kulturne infrastrukture predstavlja EPK zgolj in samo zapravljeno priložnost. Danes je skoraj nemogoče najti nekoga, ki bi prevzel odgovornost, je pa prav tukaj mogoče identificirati tako genezo kot tudi končno podobo te zapravljene priložnosti. Izvirni greh je v nenavadni, nelogični in tudi nenaravni navezi Franc Kangler–Tomaž Pandur, ki prihajata iz povsem različnih svetov, nazorov in aspiracij, obenem pa imata tudi stične točke, oba sta namreč svojevrstna fantasta, nagnjena k megaprojektom in diktatu videza. Zaradi te koalicije so se postavili na glavo vsi dotedanji načrti, ki so bili kolikor toliko usklajeni s finančnimi zmožnostmi ter dolgoročno vzdržnostjo financiranja ne samo objektov, temveč tudi programov, predvsem pa so bili kompatibilni s statusom Maribora kot mesta s sto tisoč prebivalci, ki ima pač omejen potencial in nabor kulturne produkcije in tudi občinstva. Relokacija nove moderne galerije in predvsem utopični načrti dvorane MAKS so stvarne načrte izbrisali in na njihovo mesto postavili fantastične vizije kolosalne arhitekture, končni rezultat pa je ničen.
Direktor urada za kulturo in mladino Mestne občine Maribor Aleš Novak ni bil pristojen za tovrstne infrastrukturne naložbe, vendar meni, da energija vseeno ni bila porabljena povsem zaman, če nič drugega, je EPK sprožil intenzivna premišljevanja o prostorski ureditvi Maribora in partnerskih mest ter o izgradnji in obnovi javne kulturne infrastrukture. Nekateri so v velikopotezni zasnovi infrastrukturnih projektov v vzhodni kohezijski regiji videli izrazito razvojno priložnost za Slovenijo, nekakšen new deal, in morda bi drugačen, enotnejši pristop pri obravnavi vseh investicijskih projektov na nacionalni ravni in v tesnejši povezavi z mrežo partnerskih mest privedel do operacionalizacije bistveno večjega obsega evropskih sredstev.
Kot pravi Novak, je bila oteževalna okoliščina dolgotrajnost evropskih postopkov pri potrjevanju projekta prestolnice, mesta pa niso bila najbolje pripravljena na izvedbo tako zahtevnih in obsežnih investicij. Že samo priprava investicijske in projektne dokumentacije je bila zelo zahtevna, finančni potencial mest pa ni dovolj velik, tudi v konjunkturnih časih ne, da bi lahko v tako kratkem času realizirali toliko najzahtevnejših projektov, med katerimi imajo nekateri tudi sorazmerno nizke deleže sofinanciranja. Kreatorji EPK so se pač morali prilagoditi tem okoliščinam, v mestu so vzniknili novi javni prostori, ki kažejo smeri razmišljanja tudi za naprej.
Ne glede na polom na tem področju je Novak prepričan, da danes živimo v drugačnem mestu. Maribor se v teh dneh vzpostavlja kot središče družbenega vrenja, ki bo v nadaljevanju nedvomno artikuliralo pričakovanja in zahteve o temeljno preoblikovanih družbenih odnosih. Pred pričetkom projekta smo razmišljali o neizbežnih premikih v identitetnih poljih, upali smo, da bo mesto, močno zaznamovano s prehodom iz postindustrijske v neko novo, drugačno identiteto, doživelo dovolj močan sunek, zadostno notranjo spodbudo, da bo mestna tkiva in odnose preoblikovalo v novo in drugačno prihodnost.
Evforična epidemija umetniških dogodkov
No, nekateri se s tem, da je mogoče zamujeno še nadoknaditi, nikakor ne strinjajo. Kot pravi članica dramskega ansambla SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker, takšne priložnosti za regeneracijo, revitalizacijo in preobrazbo podobe mesta preprosto ne bo več. Napovedane infrastrukturne spremembe, kot so nova Umetnostna galerija, ureditev nabrežja na Lentu ali nov uprizoritveni center MAKS, so ostale na nivoju stihijskega navdiha in ne poglobljenega in predvsem iskrenega razmisleka o viziji, razvojnih potencialih in dejanskih potrebah mesta. Prav tako je v celoti spodletel program urbanega preporoda povsem degradiranega starega mestnega jedra ter okoljska in arhitekturna rehabilitacija opuščenih tovarniških prostorov in sosesk, čeprav je odlična romunska predstava Faust v zapuščeni hali nekdanje tovarne Boris Kidrič razkrila fantastične možnosti za preobrazbo namembnosti obstoječih objektov.
Nič bolj ni Matjašec Roškerjeva navdušena nad konceptom mreže mest, ki so sodelovala v projektu EPK. Razpršitev umetniških dogodkov naj bi predvsem tujim obiskovalcem med doživljanjem umetnosti omogočala odkriti raznolikost izbranih mest in Slovenije, vendar ji je bilo v naključnem pogovoru z naključnim obiskovalcem dano izvedeti, da je povezava med mesti, dogodki in deli nejasna, konteksti pomanjkljivi in neopredeljeni ter da je obisk letošnje prestolnice kulture doživetje bolj ali manj ležernega poletnega turističnega pohajkovanja od enega kraja do drugega. No, njen odgovor je bil, da v tem hiperaktivnem svetu, ki je obseden z biti prisoten, kreativen in izviren, s tovrstnim neambicioznim pohajkovanjem ni prav nič narobe. »Sometimes we sit and think and sometimes we just sit.« (Včasih sedimo in premišljujemo, včasih pa samo sedimo; gre za naslov kratkega filma scenarista in režiserja Juliana Pörksena iz leta 2012.) Pasivnost je lahko zelo kontemplativna.
Sicer pa je bolj kot okvir pomembna vsebina. Po mnenju Matjašec Roškerjeve v tem trenutku na svetu vlada prav evforična epidemija umetniških dogodkov, pa ne zaradi eksistencialne potrebe po kontemplativnem doživljanju umetnosti, ker umetnost ni več samo območje ali področje metafizičnega navdiha, ampak ker je postala zelo resno in donosno tržišče, na katerem umetniška dela in dogodki služijo širokemu razponu praktičnih namenov in interesov držav, korporacij in posameznikov, kot so investicije, razvoj turizma in seveda posledično razvoj cele palete dejavnosti, služb in delovnih mest. Gospodarsko vodilne evropske države niso slučajno tudi kulturno vodilne države z močno produkcijo uprizoritvenih in likovnih umetnosti, literature, filmov, dizajna, arhitekture, ohranjanja kulturne dediščine, tematskih festivalov … V tem smislu je treba prisluhniti Marini Abramović, ki je dejala, da bi morala biti umetnost 21. stoletja »umetnost brez objektov, nepredmetna, bolj nematerialna, bolj transmisija med gledalcem in izvajalcem. Umetnost je ekstremno emotivna dejavnost, večinoma pa je postala zelo neemotivna, postala je proizvodnja ugodja, postala je biznis.« Vlaganje v umetnost lahko sicer spodbudi resno gospodarsko dejavnost, ki pa mora poleg hladnih »izvozno-uvoznih« vidikov presegati in širiti meje lokalnih posebnosti ter spodbujati preobrazbo, izmenjavo in mešanje kultur. Tako razmišlja v luči konteksta izmenjave in mešanja kultur, saj bi na EPK namesto zgolj importiranih predstav veliko raje videla, če bi Jan Fabre s slovenskimi igralci denimo na oder postavil Cankarjeve Hlapce ali pa bi Purcarete za dramatizacijo izbral Jančarjev roman To noč sem jo videl. Podobno bi si želela vsaj nekoliko slovenskega značaja oziroma vzpostavitev dialoga s slovenskimi umetniki pri projektu Rebecce Horn ali kakšnega resničnega krojača, ki bi za tovarno Mura ustvaril in oblikoval ekskluzivno EPK kolekcijo …
Kar šteje, je torej ustvarjalnost, zato rada citira Ayn Rand, ki je v uvodu svojega romana Izvir zapisala, da je »… romantika konceptualna umetniška smer, ki se ne ukvarja z naključnimi banalnostmi vsakdana, temveč z brezčasnimi, temeljnimi, univerzalnimi temami in vrednotami človekovega bivanja. Romantika ne popisuje ali fotografira, romantika ustvarja in načrtuje, ne ukvarja se – kot pravi Aristotel – s stvarmi, kot so, temveč s stvarmi, kakršne bi lahko bile in bi tudi morale biti.« Te misli so danes še kako pomembne, saj živimo v obdobju krize duha, brezidejnosti, mafijske mentalitete ter že skoraj popolne odpovedi vrednotam in vrlinam, ki umetnost brutalno banalizira in degradira na nivo parazitskega, zajedavskega in samozadostnega mikroorganizma.
Grenak priokus
Slikar Andrej Brumen Čop je tudi letošnje leto, kot večino doslej, preživel med Mariborom in Ljubljano. Z zanimanjem je opazoval takšne in drugačne visokoleteče načrte, saj se je vsaj glede likovne oziroma vizualne umetnosti z gradnjo nove Umetnostne galerije Maribor (UGM) obetal velik preobrat. Vendar je vse ostalo pri provizoričnih variantah, vključno z novo lokacijo na Studencih, kjer je vse do danes ostala le ogromna gradbena jama in od vseh pozabljen temeljni kamen.
Mariborskemu fotografu Branimirju Ritonji je hvaležen, da mu je pokazal svoje, v sistematičen album urejene fotografije podrte industrijske hale, kjer naj bi stala moderna galerija in MAKS, te pa dokazujejo, da bi lahko obstoječo halo z minimalnimi sredstvi spremenili v povsem dostojno razstavišče. Večina razvitega sveta pač funkcionira na tak način, ne nazadnje tudi nekatere mariborske institucije zdaj gostujejo v podobnih objektih in plačujejo najemnine, namesto da bi jim to leto prineslo vsaj eno ali dve matični hiši, urejeni po standardih 21. in ne 19. stoletja, kjer životarijo skupaj s svojimi kustosi.
Tudi program se po Brumnovem mnenju ni zelo razlikoval od običajnih let, ko je Maribor zgolj Maribor. Morda je bilo v mestu čutiti nekoliko intenzivnejši pretok idej in poglobljeno komunikacijo, prav tako so bila atraktivna nova improvizirana prizorišča, ki bi z nekaj truda in denarja zlahka prerasla v kaj obstojnejšega, vendar se to očitno ne bo zgodilo.
Številne institucije, med njimi center Kibla, ki je najzaslužnejši, da je Maribor sploh dobil naziv EPK, v infrastrukturnem smislu niso pridobile ničesar, tudi njihov program je enako intenziven, kot je bil lani in kot bo tudi prihodnje leto. Brumen Čop ob tem opozori na silen vik in krik, ki ga je povzročila novinarka nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung Andrea Diener, čeprav so bili njeni slabi vtisi povsem utemeljeni, in tudi zanj je okus ob izteku tega mariborskega kulturnega leta bolj ali manj grenak.
EPK je svoje bojevnike pustil same
Skoraj diametralno drugačno stališče ima dirigentka Karmina Šilec, ki je kritična predvsem do percepcije EPK v delu javnosti. Po njenem mnenju je drža distanciranih, celo ciničnih opazovalcev najbolj varna in tudi najbolj priljubljena. Koga pohvaliti ali – bog ne daj – mu celo vzneseno dati priznanje, je takoj deklarirano kot piarovstvo, omejenost ali preračunljiva priliznjenost, namesto jasnega izražanja veselja nad tem, da nam je to leto prineslo toliko izjemne umetnosti, kulture, humanizma, raje rinemo v močvirje kritiziranja vsevprek. Tak pogled na EPK nas je po njenem mnenju zajel že v njegovih povojih, ko smo kot telenovelo spremljali vzpostavitev zavoda, njegovo rojstvo, njegove »prve korakce in kakce«. In v takem ritmu se, resda zaradi utrujenosti nekoliko manj goreče, skupaj vrtimo še danes in se ob tem prikrito naslajamo.
In vendar je EPK spodbudil toliko razmišljanj o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, o naši identiteti, samopodobi, o naših talentih in potencialih, slabostih in šibkostih, hotenjih in pričakovanjih, da je njegov učinek na družbo že zaradi tega neizmerljiv. Prevrednotili smo marsikaj in marsikoga, kulturna bera je tolikšna, da je Mariboru tako in tako najbrž ni uspelo prebaviti. Pravzaprav mnogim sploh ni niti približno jasno, kakšne jedi smo imeli to leto na mizi, prav tako jim ni jasno, da to ni samoumevno, temveč edinstveno in neponovljivo. In vendar je ves čas tudi veliko govora o »lakoti in kulturi ali o kulturi v časih lakote«, posledično pa je EPK potenciral tudi lov za denarjem, ki je pogosto mejil na nekakšno zlato mrzlico. Kultura je povezovalna sila v družbi, je ustvarjalna in dinamična, raznolika, izzivalna in kritična, je prostor samozavedanja, kritičnega mišljenja, samorefleksije, vizij, vendar se Šilčeva boji, da je prav tovrstna zlata mrzlica sprožila tudi efekt razdvojenosti, nasprotij in celo odkrite sovražnosti.
EPK razumeti kot astronomski skok ali celo preskok je težavno, ne nazadnje je za to potrebna določena distanca, ki je še nimamo. Hkrati pa še vedno tudi nosimo frustracije zaradi nerealiziranih pričakovanj, ki smo jih naivno in nerealno vezali na EPK, in te nam kalijo pogled. Še pred enim letom je kazalo, da bodo pogoji za delo solidni, intenzivno so se izdelovali elaborati za nova stalna prizorišča, ustanavljali so se zavodi, društva, vsi smo bili v nekakšnem naivnem zaletu. A v nekaj mesecih, v navzven najbolj razcvetenem obdobju za mariborsko kulturo, so se ti načrti pogreznili vase, poletu je sledil zelo trd pristanek.
Kot poudarja Karmina Šilec, bi moral EPK vzpostaviti drugačen odnos do naše kulturne identitete, predvsem pa domačim avtorjem omogočiti ali vsaj olajšati prestop v svet velikih, največjih, kar je pri nas zelo težka naloga. Tega strateškega člena EPK ni uspel razviti do konca, za to enostavno ni bilo časa, »svoje bojevnike je pustil same, njihov let je, kot doslej, ostal omejen le na domači radij«.
Šilčeva je v okviru EPK sodelovala s številnimi projekti, njihovi naslovi pa se zdaj lahko berejo v zelo simboličnem smislu. Začelo se je s tematsko iniciacijo Like a Virgin in festivalom Choregie, predstavo Placebo ali Komu potok solz ne lije, sledil je mednarodni projekt When the Mountain Changed its Clothing, za zaključek pa je bila na sporedu skladba Johna Cagea 4'33“ (tišine). Tako nanizani naslovi nehote delujejo kot pomenljiva zgodba, še zlasti tišina Johna Cagea je simptomatična, saj festivala zaradi pomanjkanja denarja in posluha v prihodnje več ne bo.
»EPK sem razumela kot veliko priložnost, ki bo mestu in slovenskim ustvarjalcem dala drugačne produkcijske pogoje, začenši seveda s finančnimi, ki bi segli v mednarodni prostor. Videla sem ga kot velik festival, ki v mesto vnese utrip, ki se mu ne moreš upreti in te posrka vase, vzbudi radovednost in željo biti del tega veličastnega dogajanja. Pričakovala sem vznemirljive intervencije v prostor, ki bodo estetske, premišljene in bodo delovale na meščane inspirativno. Pričakovala sem pridobitev nove infrastrukture ter vzpostavitev kakšne nove deficitarne kulturne institucije. Pričakovala sem, da bo EPK deloval navdihujoče, da bomo nanj ponosni in se z njim identificirali. EPK je vse to izpolnil, obenem pa tudi ni«.
Svetloba umetnosti, ustvarjalnega duha in razsvetljene misli
»Če družba preneha poslušati ali brati pesnike, sama sebe obsoja na nižje načine izražanja – tiste, ki jih uporabljajo politiki, prodajni zastopniki, šarlatani – na kratko, na svoje lastne načine. Z drugimi besedami, zapravlja svoj razvojni potencial … Obtožba, ki je je lirika pogosto deležna, češ da je težka, temna, heretična in kar je še takega, ne kaže na stanje lirike, temveč, odkrito rečeno, na klin evolucijske lestvice, na katerem tiči družba. Vendar pa namen evolucije ni preživetje najmočnejšega niti najklavrnejšega, namen evolucije, če verjamete ali pa tudi ne, je lepota, ki vse to preživi ter resnico ustvarja preprosto tako, da povezuje duhovno in čutno,« ob razmišljanju o EPK Drago Jančar citira Josifa Brodskega.
Ko presojamo Evropsko prestolnico kulture, po mnenju Jančarja torej ne bi smeli presojati po političnih, turističnih ali podobnih učinkih, pač pa po odgovoru na vprašanje, ali se je v njej dogajala umetnost, vse tisto, čemur smo včasih rekli mišljenje in pesništvo. Kajti samo to je, po Brodskem, razvojni potencial; lepota, ki povezuje duhovno in čutno.
»Tomaž Pandur je to razumel, poleg žarečih arhitektonskih, uprizoritvenih, likovnih in drugih zamisli je imel še eno, ki mi je bila posebej všeč: ob zaključku EPK, pred silvestrovim 2012, bodo brezplačno razdelili obiskovalcem nekaj deset tisoč izvodov knjige, v kateri bodo zbrana premišljevanja dvanajstih najvidnejših svetovnih mislecev, ki bodo vsak mesec v mestu govorili o svojih vizijah o prihodnosti Evrope in sveta,« pravi Jančar. Po Pandurjevi predstavi bi bilo ob koncu leta že mesto, ki ga bo kultura iz industrijsko in družbeno devastiranega prostora povsem preobrazila v čisto posebno slovensko in evropsko kulturno središče, ki bo za seboj potegnilo tudi ekonomski razvoj.
Njegovo geslo je bilo: prihodnost, znašel pa se je sredi sedanjosti, ki je pod drsečim plazom evropske in slovenske ekonomske in družbene recesije, pa tudi pod udarci politikantstva in nergaštva, začelo naglo drobiti njegove vizije. Z nič manjšim zanosom je v projekt vstopil Mitja Čander s sodelavci. Ob soočenju z realnimi razmerami se je zavzel za duhovno preobrazbo mesta, njegovo novo identiteto in samozavest. Infrastrukturnim posegom se je tudi njegova ekipa morala kmalu odpovedati, obupno so iskali, recimo, pomoč za preureditev neke opuščene industrijske dvorane na Studencih v prireditveni prostor, kjer bi se odvili nekateri osrednji dogodki programa, pa ob vseh naporih pri ljudeh iz politike in gospodarstva niso uspeli zbrati niti denarja za naprave, ki bi tak prostor provizorično ogrevale. Politiki, prodajni zastopniki in šarlatani niso razumeli, zakaj bi bilo treba vložiti denar v nekaj tako nekoristnega.
Torej so Čander in njegovi vso energijo usmerili v program in razvili pravo množico velikih in manjših umetniških dogodkov, z nekaj vrhunskimi, nekaterimi celo spektakularnimi prireditvami in sijajnimi disputi evropskih intelektualcev, z Urbanimi brazdami, ki so poskušale seči v kapilare socialnega življenja mesta in odpreti tudi ekološka vprašanja: kako živimo, kako smo živeli, kako hočemo živeti? Pomemben del intelektualnih refleksij se je prenesel na splet, kjer je EPK odpiral pomembnejša evropska socialna, etična in kulturna vprašanja, kot jih sicer premore slovenska javnost, zapletena v razrvano pragmatično in ideološko politiko. Z nekaterimi razstavami, zlasti o pozabljeni dediščini nemške kulture in družbe v mestu, je odprl tudi bolj sproščeno razumevanje skupne srednjeevropske preteklosti, njenih vzponov in zablod.
Ob socialnih aspektih pa je vendarle prevladovala umetnost. Jančar meni, da je bila Evropska prestolnica kulture za Maribor in vso Slovenijo sijajna priložnost, da se usmerimo v ustvarjalno prihodnost. Ustvarjalnost sama po sebi pomeni družbeno dinamiko in optimizem, da, tudi veselje do življenja in okolja, v katerem bivamo. Žal je to možnost ob njenem izteku skoraj povsem zasenčila ekonomska in družbena kriza, ki je kulminirala prav v Mariboru. Vseeno je prepričan, da se bodo čez čas pokazali učinki mišljenja in umetnosti, ki sta se tukaj razmahnila v tem letu; »ko bodo viharji mimo, se bomo spomnili, da je v davnem letu 1938 obsijal mesto apokaliptični severni sij, da pa je v letu 2012 sredi težavnih razmer nad mestom in med njegovimi ljudmi žarela svetloba umetnosti, ustvarjalnega duha in razsvetljene misli«.
Mariborska kulturna mandala
»Evropsko prestolnico kulture lahko mirno označimo kot zelo uspešen projekt,« pa pravi predsednica centra Kibla Aleksandra Kostič. Po njenih besedah je bilo leto izjemno bogato po programski plati, saj je po številu akterjev, dogodkov in obisku Maribor prekosil samega sebe in vsa pričakovanja. Da je EPK blagovna znamka, ki vleče nase sama po sebi, je dokazal tudi stalen priliv evropskega občinstva, nenazadnje tudi zaradi programske širine, saj »nismo potrebovali še enega tunela, temveč mestno kulturno mandalo«. Kostičeve ne moti preveč, da mesto ni dobilo novega prireditvenega centra, povsem dovolj je, da je obnovilo svojo izgubljeno identiteto in spoznalo, da je možno z dobrimi razvojnimi projekti stopiti naprej.
Njena osebna lestvica najbolj uspelih projektov in vrhuncev leta sta razstavi Nemci in Maribor ter Arhitektura in urbanizem v nekdanji Jugoslaviji, predstavi Was ist Maribor v bivši tovarni TAM in Chof Ochouf z maroškimi akrobati, vizualna intervencija Jožeta Šubica na Lentu, balkanska razstava Nikoli več ne bom govorila o vojni, Mali arhitekti na Trgu Leona Štuklja, Mariborska dvorišča, Stripovski junaki rešujejo Evropo, CAAP ter razstava Sofisticirani nadzor, pa koncerti Laurie Anderson, Sigur Rós in Zakirja Hussaina ter Udarnik kot mednarodno klubsko prizorišče s kinoteko, japonska modna revija, Laibach v velenjskem premogovniku …
In EPK spodrsljaji? Potraten otvoritveni dogodek, uvožen iz Ljubljane, ki ni ustrezal ne Mariboru ne mednarodni sceni, neekološki in neestetski napihljivi baloni, nekakšni mestni označevalci, ki naj bi vodili ljudi po mestu, očitno pa so označevali pot zgolj arhitektom samim, razstava Lepo slikarstvo je za nami, ki je prikazala »neverjeten nabor slabega slikarstva«, tudi gostovanje Jana Fabra v Mariboru nedolgo po ljubljanskem gostovanju se ji zdi nepotreben strošek. Tukaj pa so še nepregledna spletna stran EPK in vodniki, Vetrinjski dvorec kot neustrezen razstaviščni prostor za Kulturne ambasade, neproporcionalni finančni vložki v posamezne projekte, oblikovanje knjižnih izdaj EPK, skoraj vsi pomembni projekti so bili brez spremnega kataloga, programska enota pod vodstvom pesnika Aleša Štegra je bila vizualno nedomišljena, posebno poglavje je rušenje bivše tovarne Merinka, kjer naj bi stala UGM in MAKS …
Kar se tiče organizacije, umeščanja v prostore ter kvaliteto produkcije, je bil aktiviran Trg Leona Štuklja, Sodni stolp kot Ulayevo razstavišče ter preureditev nekdanjega Casinòja, postavitev umetnin v 11. nadstropje nekdanjega hotela Slavija, začasno adaptirane hale v MTT na Valvazorjevi ulici in v Tamu ter Remizi, oživljanje opustelih ulic, dvorišč in trgov. In ne nazadnje, nabito polni trgi na levem bregu Drave so bili prizorišče nenačrtovanega vrhunca v času EPK, množičnih demonstracij z odločno prisotnostjo ljudi in nekaj sto performerji. Kockanje oblastnikov z milijoni in politični cinizem sta sprožila masovno družbeno kritiko, ki se je »v duhu Maksima Gasparija manifestirala na facebooku, panojih in letakih s karikaturami, kolaži in retro pozivi k vstaji«.
Vsi mi smo očividci pustošenja družbe
Ob kulturi in umetnosti v klasičnem pomenu je bilo na EPK veliko pozornosti namenjene tudi projektom, ki sodijo v širši družbeni okvir. Med osrednjimi so Urbane brazde, ki jih vodi Marta Gregorčič. »Urbane brazde nimajo preteklosti in prihodnosti, imajo samo radikalno sedanjost, v kateri se poskušajo znajti čim bolje, za kar uporabljajo interdisciplinaren pristop, metodo militantnega raziskovanja in ustvarjanja z različnimi družbenimi skupinami, ne za njih,« pravi Gregorčičeva. Po njenih besedah gre za odgovor na izzive, pred katerimi stoji sodobna neoliberalna družba. Ne živimo več v idealnih časih, država blaginje je izginila, samodržci so strnili vrste in dvignili svoje glave, da plenijo tam, kjer je najmanj ostalo. Napadajo najranljivejše, najšibkejše, s čimer vse več ljudi silijo v boj za preživetje, na vseh nas se rešuje dolg peščice, ki se preseda levo in desno, iz politike v nadzorne svete, od gospodarstva k finančnim ustanovam, da plenijo in ustvarjajo izredna stanja, potem pa udarijo s strukturnimi reformami, vedno po ljudstvu, drhali, ki še ni organizirana. Za plenjenje nikomur ne odgovarjajo, ni je roke, ki bi se jih dotaknila, ne zakona, ki bi jih kaznoval. Smo pa vsi mi očividci pustošenja naše družbe, razgradnje skupnosti, razkrajanja tovarištva, zavezništva, solidarnosti in vzajemnosti, ki očitno čakamo, da nas rešijo novi voditelji, novi glasniki ljudstva.
Družbeni kontekst, ki ga je vzpostavil neoliberalizem, nas po mnenju Gregorčičeve sili, da vsi družbeni sektorji na novo premislijo prioritete tako po vsebini kot načinih delovanja, da iščejo prioritete svojega poslanstva in vzajemne cilje, predvsem pa, da politiko razumejo kot integralni del delovanja vsakega družbenega sektorja. V okviru Urbanih brazd se je doslej povezalo okoli dva tisoč ljudi, zagnali so trajnostno lokalno preskrbo z Zadrugo Dobrina, semensko knjižnico z Društvi varuhov semen, skupnostni urbani ekološko certificiran vrt v Borovi vasi, pa nove prometne pobude Teleporta z Mariborsko kolesarsko mrežo, digitalno nomadstvo z Združenjem Rizom in vključevanje kulture Romov in drugih etnij prek Združenja Frekvenca. Vse to so postavili v Center alternativne in avtonomne produkcije na Valvasorjevo ulico v Mariboru, ki je danes »stičišče znanja, solidarnosti, mreženja, novih tehnologij in produkcije, predvsem pa tudi prostor srečevanja za izmenjave in nove pobude«.
Kje je mesto, kot je naše?
Manj dramatične načrte ima ob odhodu iz Maribora Fredy Gareis, tako imenovani mestni pisar. V Kazahstanu rojeni nemški novinar in esejist, ki je zahvaljujoč Goethejevemu inštitutu preživel pet mesecev v letošnji Evropski prestolnici kulture, je kot prve slovenske besede osvojil slogan EPK »Zavrtimo skupaj«, nikakor pa ni ostalo zgolj pri tem, saj dokaj dobro pozna novejšo zgodovino mesta in tudi Slovenije.
»Kar me je najbolj impresioniralo pri preučevanju zadnjih sto let mariborske preteklosti, je dejstvo, da je mesto kar trikrat povsem spremenilo svojo identiteto. To lahko opazujem na vsakem koraku ali pa ko prebiram Jančarjev roman Severni sij – Goethejeva ulica je dobila ime po Prešernu, nato za kratek čas spet po Goetheju, zdaj je spet Prešernova,« pravi Gareis. S sesutjem monarhij, kraljevin, rajhov in komunističnih tvorb je Maribor vedno znova iskal svojo podobo. Išče jo tudi danes, sodeč po impulzivnem kulturnem in ne nazadnje tudi političnem dogajanju pa ta proces še vedno teče.
Sicer pa ima rad spremembe in tudi radikalne preobrate. Tudi zanj je bivanje v Mariboru predstavljalo določeno prelomnico, po stresnem novinarskem delu – kar nekaj let je bil dopisnik z Bližnjega vzhoda – je imel končno pet mesecev zgolj zase. Uspelo mu je vzpostaviti distanco do svojega »prejšnjega« življenja ter spoznati kulturo, navade, družbo, kulinariko in vino kotička Evrope, o katerem prej ni vedel skoraj nič. »Našel sem svoj notranji glas, za katerega sem mislil, da je dokončno izgubljen,« pravi Gareis.
Bolj kot v kakšni veliki svetovni metropoli je imel v Mariboru čas za premislek in nova spoznanja in zdi se mu, da je nekako zorel skupaj z Mariborom. Ki bo po njegovem prepričanju zorel še naprej in prerasel v mesto, iz katerega mladi ne bodo več odhajali v Ljubljano ali v tujino. Kot vzpodbudo zase in za druge zrecitira še del epigrama Janka Glazerja: »Von allen Städten ist Maribor am besten, Denn der Wein fließt in unsere Gläser, Aus dem Osten und aus dem Westen.« Ali po slovensko: »Kje je mesto, kot je mesto naše? Z vseh strani nam teče vino v čaše.«
Epilog
Tega pravzaprav ne bi smelo biti, Evropska prestolnica kulture ni zgodba z epilogom, temveč bi morala predstavljati zgolj izhodiščni čudežni zaplet, ki bi ponujal nešteto poti k vedno novim magičnim rešitvam. Upati je le, da ne bo aktualno nadaljevanje Glazerjevega epigrama: »Čudežno omotena od zemlje, brez poleta tu nam duša dremlje, kakor ptica v grbu našem pada k tlom.« Glede na EPK in ljudsko vstajo je letargija v Mariboru vsaj za zdaj premagana.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012