O narodovem spominu
Iz mitičnega v ciklični čas
To ne predstavlja težave le za taksiste in poštarje, ki morajo denimo v primerjavi z londonskimi kolegi, kjer so imena večine ulic nespremenjena že stoletja, vedno znova memorirati nove naslove, temveč tudi in predvsem za individualno in kolektivno identiteto naroda ter zgodovinsko zavest. 1. vendémiaire, kot so v francoski revoluciji poimenovali prvi dan leta 1, se je pri nas ponovil že nekajkrat, predvsem pa za začetek našega štetja velja leto 1945, namesto pred Kristusom in po njem pri nas štejemo leta pred Brozom in po njem, s tem da obdobje pred maršalom velja za povsem nepomembno in v meglo zavito prazgodovino.
Podobno kot z ulicami in trgi se je zgodilo tudi s spomeniki, po vsaki zamenjavi vladarjev so bili prejšnji hitro pospravljeni, na videz smo odprli novo poglavje, v resnici pa smo konfliktnost, s katero se nikoli nismo znali soočiti, zgolj potisnili v podzavest. Ker se – prosto po Jungu – iz generacije v generacijo ne prenaša samo naš genski, temveč tudi duhovni zapis, so bile frustracije po vedno novih začetkih – takoj ko se je polegla začetna evforija – vedno večje. Za obstoj naroda in tudi posameznika zgolj nekaj desetletij zgodovine pač ne zadošča za vzpostavitev samozavesti, odločnosti in državljanskega ter osebnega poguma, zato smo izbrano epoho velikokrat umetno napihnili in ji nadeli mitične razsežnosti.
Vsak spomenik je seveda v določeni meri manipulacija, s katero se poskuša oblast legitimirati in se – dobesedno in v prenesenem pomenu – postaviti na piedestal zgodovine. Takšnih manipulacij so se v največji meri posluževali kreatorji boljševističnega eksperimenta in tudi Slovenija je posejana z neštetimi spomeniki, ki so povsem zasenčili oziroma kar izbrisali prejšnja zgodovinska obdobja. Določeni poskusi, da bi vsaj nekatere umaknili, so bili tarča ostrega nasprotovanja in polemik, sicer pa za njihov umik pravzaprav ni nobene potrebe, nekaterim služijo kot spomin, spet drugim kot opomin.
Če torej vse spomenike pustimo nedotaknjene – ne gre sicer spregledati, da so v Španiji nedavno odstranili še zadnji Francov konjeniški portret, v Rusiji pa se pripravlja zakon, ki bo z ulic in trgov umaknili na tisoče Leninovih kipov –, pa bi lahko položaj vsaj nekoliko uravnotežili s ponovno umestitvijo tistih, ki so bili odstranjeni ob različnih prevratih in zasedbah. Pobuda zgodovinarja, založnika in nekdanjega kustosa Pokrajinskega muzeja Maribor Saša Radovanoviča, da bi spomenike nadvojvode Janeza ter v Mariboru rojenih meščanov nemškega rodu, admirala Wilhelma von Tegetthoffa in nekdanjega mariborskega župana Andreasa Tappeinerja, iz muzeja spet postavili na javne površine, ima tako veliko večjo težo, kot se zdi na prvi pogled.
Če je bilo v začetnem »herojskem« obdobju treba dokazovati slovenski značaj Maribora, se danes to zdi povsem nesmiselno, slovenska identiteta je utrjena, zato pa bi bilo še kako ilustrativno tudi s spomeniki zaokrožiti lok mestne zgodovine. Ravnanje s to kulturno dediščino je bilo namreč tragikomično, lep primer je denimo nekdanji spomenik Friedrichu Ludwigu Jahnu – po prvi svetovni vojni so Jahnov doprsni relief razbili in na njegovo mesto namestili spominsko ploščo Majniški deklaraciji, ki so jo spet razbili Nemci ob zasedbi, leta 1992 pa je bila ponovno nameščena. Nedaleč stran v mestnem parku je stal celo postavni portret cesarja Jožefa II., na njegovem mestu pa zdaj stoji krogla Slavka Tihca, kar zelo plastično simbolizira svojevrsten odmik od vizualizirane zgodovine (četudi ta ni zgolj slavna epopeja in je v njej čutiti akutno pomanjkanje velikih nacionalnih junakov, je to pač hočeš nočeš še vedno naša zgodovina) k njenemu abstraktnemu (ne)dojemanju. To še zdaleč ni mariborska posebnost. V Ljubljani se zdi ena od zabavnejših peripetij Miklošičev spomenik, ki so ga namestili kar na podstavek, kjer je prej kraljeval Franc Jožef, podobno pa se je zgodilo z neštetimi javnimi plastikami iz obdobja Avstro-Ogrske, Italije in Kraljevine Jugoslavije.
Če hočemo iz mitičnega končno prestopiti v ciklični čas, je treba te cikluse vključiti v narodov spomin; spomeniki bi bili lahko pri tem dragocen pripomoček. Mitologija nas pač še vedno povsem obvladuje, družbena dinamika je skoraj nična oziroma omejena na statično elektriko konfliktov o polpretekli zgodovini. Ena od velikih prednosti cikličnega dojemanja časa pa je prav nekonfliktnost oziroma nizka intenziteta sporov, težko si je predstavljati, da bi se vnele ostre polemike o tem, ali nam je bil bolj pri srcu češki kralj Otokar II. Přemysl ali pa morda Rudolf I. Habsburški, ki sta bila bridke boje predvsem za naše ozemlje, ali pa bi nostalgično obujali spomine na schönbrunnski mir, po katerem je bila Ljubljana štiri leta prestolnica nezanemarljivo velike države, ki je segala od Koroške in Kranjske do Istre in Dalmacije.
Pravzaprav je treba le nekoliko obrniti zgodovinski teleskop ter izostriti sliko in naša zgodovinska zavest dobi povsem nove in drugačne dimenzije. Ciklični čas je pač v sebi zaključen in nepovraten proces, ki se vedno znova konstituira in izginja (pač odvisno od optike in naše osmislitve dogodkov) ter omogoča akumulacijo znanj in vedenja, ne da bi povzročal tudi trenja. Morda nekoliko iluzorno, pa vendarle zato nič manj resnično postanejo naša življenja časovna potovanja, neobremenjena z ideološkimi ali nacionalnimi zamerami ter brez monopolov do interpretacije zgodovine.
Spomenike seveda ni treba postavljati na mesta, kjer so stali nekoč, saj ne bodo več imeli nobenega realnega efekta glofirikacije posameznika ali ideje, ki jo je ta zagovarjal, sicer pa je možnih kombinacij nešteto. Odlična priložnost za kustose in kuratorje, ki so danes sila domiselni in ustvarjalni, park skulptur, ki bi si ga lahko omislilo vsako mesto, pa bi na različne načine odslikaval harmonijo in trke vladarjev, ki so si podajali žezlo.
Nekaj takšnega so storili denimo v Bombaju, kjer so kipe kraljice Viktorije ter številnih britanskih podkraljev in guvernerjev prenesli v park ob muzeju, ki prav tako ne nosi več naziv Viktorije in Alberta, temveč Bhau Daji Lada. Pri nas je izbira še veliko večja, Tito in Franc Jožef sta si v mnogočem sorodna, še zlasti v prepričanju, da bosta njuna imperija večna, ob kralju Aleksandru Karađorđeviću bi lahko postavili Rankovića, Kardelj bi se lepo ujemal z Jožefom II., Karel I. Habsburško-Lotarinški pa bi se odlično dopolnjeval s Kidričem.
Vzpostavitev ali vsaj simulacija tovrstnega cikličnega časa bi predstavljala tudi protiutež psevdociklusom, ki so vezani na psevdodogodke. Neredko se danes v času orientiramo po datumu, ko je na trg prišel nov model kultnega mobilnega telefona oz. tabličnega računalnika ali ko si je ta ali ona nadobudna zvezdnica zlomila petko na stopnicah hotela Carlton v Cannesu. In morda bi se lahko s takšnim projektom repozicionirala tudi kultura, ki se je po Heglovem mnenju »odtrgala od družbe v času, ko iz človeškega življenja izgine zedinjevalna sila, ko nasprotja izgubijo žive medsebojne povezave in si pridobijo avtonomijo«. Je preveč groba ocena, da se je kultura v svoji popolni avtonomnosti pravzaprav že zdavnaj zrušila sama vase oziroma vse napore usmerja v to, da bi se ohranila kot fiktiven pojav? Morda, vendar so elementi razkroja jasno vidni, razpok ne morejo prikriti niti hiperprodukcija niti megalomanski projekti, tkivo pravzaprav drži skupaj le še nekaj izjemnih del, ki se tu in tam kot po čudežu pojavijo v neizmerni produkciji povprečnosti.
Kakorkoli že, pri nas imamo lepo število navideznih svetovljanov in kvaziliberalcev, ki svarijo pred blut und boden ideologijo, s stalnim pogrevanjem naše medvojne in povojne zgodovine pa forsirajo prav takšne tendence in nas potiskajo v vedno nove izčrpavajoče kroge tez in teorij, ki nikogar več ne zanimajo. Popoldanski sprehod po parku spomenikov bi bil prava osvežitev. Čeprav ga v tej generaciji zagotovo še ne bomo dočakali.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012