Razkorak med jezikovno prakso in normo
Jezikovne travme govorcev slovenščine
Z dr. Heleno Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU sva si kaj kmalu prišli navzkriž. Pravzaprav že v prvih dvajsetih sekundah pogovora o »prepadu med jezikovno prakso in normo v slovenščini«. »No, saj morda niti ne gre toliko za prepad kot za razkorak,« je spravljivo povzela. »Toda ali ni razkorak telovadni element in se ga v takem pomenu ne sme uporabljati?« je iz mene hipoma planil jezikovni purist. Trenutek zatem, ko sva se obe zavedeli, kako pomenljiv je tale začetek, pa sva bruhnili v smeh.
Ker ni opravljenih dovolj raziskav o aktualni jezikovni rabi, se pri odločanju o tem, kaj je pravilno in jezikovno ustrezno, zatekamo k nekim okostenelim razlagam, za katere v praksi ne najdemo več potrditve, razlaga dr. Helena Dobrovoljc. V vlogi razsodnika, kaj v jeziku je prav in kaj narobe, se zato pogosteje kot jezikoslovci pojavljajo lektorji, ki zaradi lastne negotovosti, neposodobljenih priročnikov in tudi poklicnih zahtev vzpostavljajo neke vzporedne norme in predpise, ki imajo pogosto bore malo skupnega z jezikovno resničnostjo.
Odkloni od standarda – znanilci jezikovnih inovacij
Kaj sploh je jezikovna raba ali praksa? Pri jezikovni rabi gre za odločitev posameznika, po katerih jezikovnih sredstvih bo v določeni situaciji posegel – bodisi pri govorjenju bodisi pri pisanju, razlaga sogovornica. In če pri tem ni velikih odstopanj od tistega, kar so ljudje ob takšni priložnosti vajeni, lahko rečemo, da je posameznikovo izražanje v skladu z jezikovno normo. Šele s kolektivno navado jezikovnih uporabnikov raba postane norma; ko jo jezikoslovci zaznajo in z uvrstitvijo v jezikovne priročnike tudi uzakonijo ali kodificirajo, ima tako rekoč zakonsko težo.
Tisti, ki si s slovenščino tako ali drugače služijo kruh, se v dvomu sklanjajo predvsem nad dva temeljna slovarska priročnika: pomenskorazlagalni Slovar slovenskega knjižnega jezika, krajše SSKJ, in normativni Slovenski pravopis. Prvi zvezek SSKJ je izšel leta 1970, zadnji nosi letnico 1991. Vseh pet knjig je potemtakem tako tvarno, kaj šele jezikoslovno zrcalo sveta, ki je že davno minil oziroma se temeljito spremenil. Malce bolje je s Pravopisom: pravila najnovejšega so bila prvič natisnjena leta 1991, skupaj s slovarskim delom pa leta 2001, se pravi, da se pišoči ravnamo po desetletje starih pravilih. Starih ali mladih? Koliko časa sme preteči od zadnje izdaje tako temeljnega jezikovnega priročnika, ali se jezik v dobi elektronskih komunikacij spreminja kaj hitreje? Seveda, prikimava dr. Dobrovoljčeva, še pred dvema desetletjema je malokdo spravil svoj prvopis v javnost, pod budnimi očmi urednikov in lektorjev je pogosto dobil povsem spremenjeno, poknjiženo podobo, danes pa obstaja splet, kjer je množica besedil. Za jezikoslovje so zanimivi zlasti spletni dnevniki ali blogi; nekoliko tudi forumi. Blogi pa so tisti sodobni internetni fenomen, v katerem je najti pristno pisano slovenščino govorca, ki čuti potrebo po pisanju in ima nekaj daru za pisno izražanje ter čuta za jezik. Zato si pri ustvarjanju novih jezikovnih priročnikov prizadevamo, da bi nabor besedil, iz katerih črpamo gradivo, vključili tudi taka besedila – ta nam na eni strani sporočajo, kje njihovih pisci omahujejo, na drugi strani pa so morda lahko med odkloni od standarda tudi znanilci morebitnih jezikovnih inovacij, pravi dr. Dobrovoljčeva.
Merodajni so seveda tudi mediji, tiskani in digitalni, pa leposlovje – iz naštetih virov zajemata največja slovenska besedilna korpusa, Nova beseda in Gigafida, ki za zdaj obstaja v demo različici. Toda nabirati je eno, odbirati zrno od plev pa drugo – kdo odloča o jezikovni ustreznosti posameznih izrazov, o tem, kdaj se nekdaj slengovske in samo določeni generaciji razumljive besede, kakršna je bila nekoč »žur«, prebijejo med splošno pogovorne izraze? To odločanje, ki ga imenujemo tudi standardizacija oziroma normiranje, nikakor ne sme biti odvisno od enega samega jezikoslovca, temveč mora biti timsko delo, v katerega morajo biti vključeni jezikoslovci z različnih področij, jezikovni praktiki – lektorji, prevajalci in druge ustanove, denimo komisija za standardizacijo zemljepisnih imen, odgovarja sogovornica. Odkar smo vstopili v svet tržnega gospodarstva, pa na odločitve o zapisu, na primer blagovnih znamk, vplivajo tudi zakonska določila. Vse to standardizacija mora upoštevati. Glede na to, da so danes osnovni gradivski vir za slovaropisno, pa tudi raziskovalno delo besedil korpusi, moramo težiti k temu, da jih nadgrajujemo – ne samo kvantitativno, temveč tudi s povečanjem iskalnih možnosti. Torej da v njih znamo poiskati besedne zveze glede na pogostost rabe, dvojnice, sopomenke. Z vidika pravopisa, kakršnega poznamo Slovenci, ni dovolj, če uporabniku postrežemo le z zapisom besede, zanimajo ga tudi problematične oblike, tvorjenke, besedne zveze (kjer govorec okleva glede pisave z veliko ali malo začetnico, spola, sklona). Sklep: slediti je treba množici sprememb v jeziku. V nasprotnem primeru se razkorak med tem, kar imamo v slovarjih in drugih priročnikih, in prakso tako poveča, da je sleherna uporaba jezika lahko vir frustracij: oklevanje, ali je pravilna ta ali ona oblika, povprečnega govorca slovenščine vse bolj utrjuje v prepričanju, da materinščine tako in tako ne zna.
Terapevtka za jezikovne travme
Dr. Dobrovoljčeva že desetletje odpira tako imenovani pravopisni predal – prebira pisma, ki jih na Inštitut za slovenski jezik (pravzaprav na elektronski ali poštni naslov, natisnjen na notranji strani ovitka zadnje izdaje pravopisa) pošiljajo ljudje, kadar jih njihov jezikovni čut pusti na cedilu ali zbega. Iz zapisanega lahko vejejo tudi globoke travme, zlasti ko je človek vržen v položaj, kjer ga po rabi jezika ocenjujejo – ko išče službo, ko je ocenjen v šoli, ko mu šef napačno popravlja vejice v dopisu. Sogovornica pa se, ko razlaga o njih, skorajda spremeni v psihoterapevtko. Jezikovnim napakam drugih se nikoli ne smemo posmehovati ali se nad njimi zgražati, blagohotno pravi. Puristi v lastni negotovosti iščejo napake pri drugih in se s tem potrjujejo. Ali lahko učiteljica mojemu otroku zniža oceno, če je napisal bonbon namesto bombon?, Ali obstaja edninska oblika samostalnika starši?, so vprašanja, ki se znajdejo v pravopisnem predalu. Dr. Helena Dobrovoljc opisuje strtost človeka, ki je dobil v roke lektorirano diplomsko delo, čisto rdeče od popravkov. Nič nenavadnega, kajti v osnovni šoli se pisanju v materinščini šele privajamo, v srednji šoli je pouk slovenščine posvečen zvečine književnosti, na fakulteti ni kaj prida priložnosti za učenje pisnega izražanja in tvorjenja besedil, diploma je v nemalo primerih lahko prvo obsežnejše strokovno delo, pisano v maternem jeziku. Če se želimo takim zagatam izogniti oziroma poskrbeti, da do njih ne bo prihajalo, sta mogoči dve rešitvi: poleg učinkovitejšega poučevanja materinščine, ki vključuje seznanjanje učiteljev z aktualnimi problemi jezikoslovja, tudi aktualiziranje jezikovnega opisa in predpisa. Seveda je slovenščina tudi tu žrtev svoje majhnosti – dva milijona govorcev morata dati dovolj strokovnjakov, da bodo sestavili vse jezikovne priročnike, ki jih v državah z več desetmilijonskim prebivalstvom, kot sta Nemčija ali Francija, sestavljajo za različne vrste uporabnikov jezika in za slovenske razmere v skorajda obsceno visokem številu. Novi slovenski pravopis za zdaj še ni na vidiku, slovar zapisovalno problematičnih besed naj bi izšel do leta 2015, nestrpno pričakujemo izid Slovarja novejšega besedja, ki bo ugledal luč sveta predvidoma do leta 2012 in bo prinesel opis besedišča, ki ga v SSKJ ni. V začetni fazi izdelave pa je tudi splošni enojezični razlagalni slovar slovenskega jezika. Napisati knjigo je velik zalogaj, narediti spodoben, z vseh vidikov poenoten slovar pa je garaško delo. In nič manj zahtevno ni posodabljanje takega dela. Morda bi bilo preprosteje, če bi bili ti javno dostopni na spletu, se sprašuje dr. Dobrovoljčeva, kar je v današnjih, hitro spreminjajočih se okoliščinah, bolj sprejemljivo. Tako bi bilo zagotovo manj jezikovnih zadreg. Po drugi strani nas nova informacijska stvarnost in čas, ki v vsem hiti, ne smeta zapeljati … Slovaropisje ne more in ne sme preskočiti sočasnih raziskav jezika, ki spremljajo izdelavo slovarjev. Tudi iskanje vzporednic v naši jezikovni preteklosti pojasni marsikatero zadrego sodobnega jezika. Ob spominjanju na pozitivno vlogo jezikovnega razsodišča (ki se ga nekateri še spominjajo) sogovornica pogreša nekakšno svetovalno telo ali komisijo. Ob vse obilnejših pošiljkah tujk ljudje namreč neutrudno sprašujejo, kako naj jih bodisi prilagodijo slovenščini bodisi prevedejo. Tu je opaziti zlasti občutek jezikovne nezmožnosti in nekompetentnosti v materinščini, ki bi ga kazalo prebuditi in spodbuditi tisto samozavest in igrivost, ki se skrivata za nastankom tako duhovitih besed, kot je brbotalnik za jacuzzi ali soteskanje namesto canyoninga. Opazovanje ljudi in njihovega odnosa do jezika in govorcev je lahko dejavnost, ki prinese spodbude za nadaljnje razmišljanje: pogosto prav tisti ljudje, ki še do včeraj niso bili prepričani o rabi kake jezikovne posebnosti, že naslednjega dne suvereno s prstom kažejo na to pomanjkljivost v jezikovni zavesti drugih. Takšno pomanjkanje jezikovne strpnosti hitro preraste v nenaravno spakovanje in hiperkorektnost, kar pa je v jeziku prav tako obsojanja vredno kot na drugih področjih našega življenja, je prepričana dr. Helena Dobrovoljc.
Prizanesljive lektorice in mesarjenje Mesarčka
Jezik je orodje sporazumevanja. Seveda pa obstaja področje, kjer je mnogo več: književnost. Avtor z izbiro tega in ne onega poimenovanja za isto stvar ali pojav ustvarja vzdušje, če pa besede polaga v usta književnim likom, riše njihove značaje. In ker se ljudje izražajo v bolj ali manj kultiviranem jeziku, mora književnost, ki želi biti dober posnetek resničnosti, to upoštevati. Pa naj se (nekaterim) bere še tako bogokletno. Takih pomislekov ni imel dr. Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec, ki se je različnih jezikovnih registrov, od narečne obarvanosti do izrazov, ki pričajo o pripadnosti družbenemu sloju, lotil v svoji doktorski disertaciji z naslovom Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu (2003). Tradicija v slovenski književnosti je dolga, je ugotovil, in sega vse do samih začetkov slovenske proze. V praksi pa je različne registre jezika preigraval že v Grenkem medu, leta 2000 nagrajenem s kresnikom.
Ne, prav nobenih težav nisem imel z lektorji, ker knjiga po spletu okoliščin sploh ni bila lektorirana, se nasmehne. Pa tudi pri Študentski založbi, kjer je izšel njegov naslednji roman, Fužinski bluz, ki bi puristično nastrojenega častilca slovenščine prav tako lahko stal življenja, se je z lektorico dobro ujel, dileme pa sta reševala v pogovoru. Pogosto mi je dobro svetovala, denimo kako transkribirati pogovorno ljubljanščino (mislila = misnla), se spominja Skubic. Tudi pri prevodih – med drugim se je podpisal pod Welshev Trainspotting in kratke zgodbe Jamesa Kelmana –, katerih junaki se ravno tako ne izražajo v knjižnem jeziku, je naletel na prizanesljivo lektorico, zato pa ima slabe spomine na »mesarjenje« prevoda pri McCabovem Mesarčku.
Vse je odvisno od lektorja, pravi Skubic, koliko ima občutka za jezik in koliko se je sposoben odlepiti od smernic, ki jim jih vcepljajo v glavo pri raznih »lektorskih krožkih«. Sogovornik teoretično sicer ni tako zelo oddaljen od njih – tudi sam ima diplomo iz slovenistike, njegova druga študijska smer pa je bila anglistika. Toda v angleščini – čeprav se rojenim govorcem najbrž krepko trga srce, ko nemo poslušajo, kako jim materinščino cefrajo evrobirokrati – je odnos do jezika sicer drugačen, razlaga. Pri Angležih si sploh ni mogoče zamišljati, da bi bil vrhovni razsodnik v zadevah jezikovne (ne)ustreznosti nek univerzitetni profesor, kakršen je (bil) pri nas dr. Toporišič, nad angleščino ne bedi nacionalna jezikovna ustanova, temveč se z živim jezikom ukvarjajo uredniki pri založbah (ki izdajajo katerega od množice enojezičnih slovarjev, biblije za angleščine učeče se tujce) ali časopisih, kjer pogosto priobčijo interna pravila za novinarsko pisanje. Neredko je tudi pri njih slišati jadikovanje, češ da standardi padajo, da je šolska izobrazba pomanjkljiva in da mladi ne znajo več pravilno govoriti – to je na Otoku toliko bolj usodno, ker je angleščina razslojena in če ne obvladaš »visoke« govorice, se ti prenekatera vrata nikoli ne odpro. Nikoli pa ni z Otoka slišati, da je angleščina ogrožena in da bo izumrla (s čimer se ukvarja malone vseh dva milijona govorcev našega malega jezika) – navsezadnje je v stoletjih posrkala toliko besedišča iz govoric sosednjih narodov, od keltske do francoske in jezikov vseh kolonij, da bi se to že zdavnaj moralo zgoditi, pa ima namesto tega zgolj bogatejše in pomensko polnejše besedišče z dvojnicami, pri katerih je tista francoskega izvora ponavadi bolj »visoka«.
Skubicu se zdi smešno, ko rojake sliši tarnati, da se v angleščini počutijo bolj doma kot v slovenščini, češ da je angleški pravopis lažji od slovenskega. Občutek je seveda varljiv: v angleščini so se pravopisa učili skupaj s samim jezikom, medtem ko jih je v slovenščini to doletelo kot nekaj naknadnega, odvečnega. Posebej pa je trditev o domačnosti angleščine iz trte izvita pri pevcih – ki menijo, da se besedilo v angleščini sliši bolje kot v materinščini. To je zgolj psihološki učinek, saj pri tekstu, napisanem v tujem jeziku, kvečjemu tudi sami malo manj občutijo, kakšne traparije in s kako smešnim naglasom pravzaprav pojejo, meni Skubic.
Srž problema je prav gotovo v učenju materinščine, knjižno slovenščino bi morali otrokom predstaviti kot nekaj dodatnega, česar se bodo naučili poleg tega, kar že znajo, svojo lastno govorico pa naj uporabljajo še naprej, ne pa da jim jo neprestano popravljajo in s tem vanje zasadijo trajne travme.
Govorce slovenščine se podcenjuje
Pri prevajanju in pisanju, ki se jima je posvetil, odkar je pred dobrimi petimi leti odšel z mesta asistenta stažista na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, odpira tudi Slovenski pravopis in SSKJ. Prvega jemlje v roke predvsem, kadar je v dvomu glede kakšne določbe, ki navkljub letnici izdaje 2001 še ni zastarala: vezljivost glagolov, na primer. Kar zadeva kvalifikatorje, se po njih ne ravna, poleg tega meni, da so bili nekateri neustrezni že pri izidu. Saj slengizmov tako in tako ne moreš zajeti, ker se menjajo prehitro. Na polju jezikoslovcev, kjer so na enem robu postrojeni puristi, njim nasproti pa tisti, ki dopuščajo skoraj vse, bi se Skubic ne postavil ne k enim ne k drugim, temveč bi si najprej zastavil vprašanje, kaj se v jeziku sploh da kodificirati oziroma uzakoniti. In še eno: kaj je danes javno? Včasih je veljalo, da je javni uporabi namenjeno, če napišeš knjigo oz. časopisni prispevek ali če spregovoriš pred množico. Takrat se je spodobilo, da si uporabil knjižni jezik, ki je (bil) brezoseben, z odločitvijo zanj si se odrekel svoji subjektivnosti in se v bistvu izražal kot neka ustanova. Danes obstajata dva pola: pri pisanju, denimo bloga, si karseda oseben in je takšen tudi jezik, ki ga uporabljaš. Po drugi strani pa lahko voditelj TV-dnevnika še zmeraj uporablja edino knjižno slovenščino, ker se predstavlja kot objektivni vir informacij. Še en zanimiv primer je jezik oglaševanja, pravi Skubic, ki je tipična kombinacija javnega in zasebnega: nagovarja sicer javnost, po drugi strani pa se trudi ustvarjati vtis osebnega, intimnega nagovarjanja. Sicer pa, kot dogajanje vidi sogovornik, v prostorih, kjer se jezik uporablja, ves čas poteka boj, kako se bo tam govorilo. Pred štiridesetimi leti bi bilo nepredstavljivo, da nekdo na nacionalnem radiu govori tako kot danes, denimo, Miha Šalehar.
Ali ima kdaj slabo vest, ker je napisal knjigo, v kateri je toliko pogovornega izrazja – pa si morebiti mularija, ki jim pride v roke, misli, da se sme tako pisati? Ne, smeje se odkimava Skubic, vsakdo, ki bere tako knjigo, ve, da je to pač jezik teh literarnih oseb – ne pa jezik kakšnega drugega žanra. Nasploh se mu zdi, da se govorce slovenščine malce podcenjuje: saj vendar vedo, v kakšni situaciji se lahko izražajo tako ali drugače, tako kot vedo, kam lahko pridejo v trenirki in kam niti po naključju ne. So ga pa na literarnih večerih spraševali kvečjemu, če si s pisanjem v pogovornem jeziku obeta pritegniti več bralcev. Kar je čisto zgrešeno – ljubljanščina je namreč za branje precej naporna, lagodne bralce prej odvrača ...
Pismenost po Gaussovi krivulji
Ko se mladi vpišejo na fakulteto, je proces opismenjevanja že bržkone zaključen in si večjih premikov ne gre obetati. Kljub temu je na nekaterih študijskih smereh ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV) nekaj predmetov posvečenih materinščini. Nosilka predmetov Jezikovna kultura 1 in 2, Obča stilistika, Stilistika poročevalstva ter Jezik in stil novinarskih besedil je red. prof. dr. Monika Kalin Golob, ki je tam zaposlena od začetka devetdesetih let. Je v tem času opazila kakšne bistvene spremembe, ali raven opismenjenosti raste ali pada? »Pismenost je med študenti porazdeljena nekako tako kot pamet, po Gaussovi krivulji,« pravi. Kakšna desetina jih je zelo pismenih, razlaga sogovornica, ki težavo vidi v tem, da študenti iz šolskega sistema, v katerega so bili vključeni pred študijem, prinesejo storilnostno naravnanost. Poleg tega je pouk slovenščine v srednjih šolah posvečen pretežno književnosti, slovnico se resda poučuje že v devetletki, a so šolarji takrat premladi, da bi jih lahko seznanili z vsemi njenimi globočinami.
Pa saj to ni normalno, da se v prvem letniku univerzitetnega študija pri predmetu Jezikovna kultura pogovarjamo o jezikovnih priročnikih in o tem, kako jih uporabljati – to znanje bi študenti vendarle morali prinesti s seboj, meni dr. Kalin Golobova. Obžaluje, da se na fakultetah učijo strokovne terminologije v tujih jezikih, v slovenščini pa ne. Pomanjkljivosti, ki jih odkriva pri delu s študenti, niso, da se kdaj kdo spozabi in ne pritisne vejice – to je greh, ki se ga da odpustiti – temveč je težava v tem, da ne znajo povedati (ali napisati) smiselnega stavka, da ne znajo povezovati vsebin in argumentirati. Torej neke vrste funkcionalna nepismenost? Ja, prikima dr. Kalin Golobova. Je to morebiti vpliv pretirane rabe interneta, klikanja in tipkanja kratkih sporočilc? Ne, zdaj odkimava sogovornica, ki se je pred kratkim v raziskavi poglobila v jezik kratkih sporočil (SMS) in ugotovila, da sploh ne vsebujejo toliko angleščine, kot jim jo očitajo, ter da nova tehnologija spodbuja jezikovno ustvarjalnost. Problematično bi to postalo šele, ko uporabniki jezika ne bi več ločili registrov in bi ne vedeli, da je na javnem nastopu treba spregovoriti v knjižnem jeziku.
V gledališče v belih nogavicah?
A saj to se včasih dogaja: demokratizacija in tranzicija sta, podobno kot v družbi, zamajali vrednote tudi v jeziku, pravi dr. Kalin Golobova. Prav zares ne ve, zakaj je obveljalo, da je narečje govorčev osebni slog in da ga ta v celoti uporablja pri javnem nastopanju. Ali je že kdo kdaj poslušal poslance v britanskem parlamentu, mar kdo govori v cockneyju, se sprašuje. »To je tako, kot če bi šli v gledališče v belih nogavicah!« Napačno je, da osnovnošolski učitelji iščejo stik s šolarji preko narečnega govora, ker naj bi s tem ustvarili ozračje intimnosti; učitelj mora govoriti knjižno. Šolska vzgoja je odločilnega pomena, ko mladi pridejo na fakulteto, je že bržkone prepozno oziroma se lahko izpopolnjujejo kvečjemu iz stroki prilagojene stilistike in strokovnega sporočanja. Morali bi točno opredeliti, česa se mora naučiti osnovnošolec in česa dijak, matura pa bi morala biti tista prelomnica, po kateri bi bil gimnazijec sposoben napisati besedilo v slovenščini z repom in glavo in minimalnimi napakami. Šola mora mlade naučiti slovenščine – in to tako, da se bodo ti v svojem jeziku dobro počutili, poudarja sogovornica. Zmrazi jo tudi, ko do njenih ušes z radijskih valov prodre govorjenje kakšnega napovedovalca, ki nikakor ne sodi pred mikrofon – »ne moreš na lepotno tekmovanje, če imaš grbo«. Moral bi obstajati nek higienski minimum, kdo je lahko napovedovalec, se pošali – ampak v vsaki šali je zrno resnice.
Leksika je v jezikovni praksi še najmanj problematična – nove besede priletijo in odletijo (sploh pa se ji zdi jalovo početje ukvarjati se s tujimi imeni podjetij in to celo uzakonjati), jezikovni sistem pa ostaja. Norma v jeziku se spreminja in priročniki zaostajajo za njo, to ni navsezadnje nič nenavadnega, kajti jezikoslovci potrebujejo veliko gradiva, miniti pa mora tudi nekaj časa, da iz sprememb v jeziku izluščijo tiste, ki so tako pogoste, da se izkažejo za razvojne različice. Pri tem se nekatere dogajajo po analogiji, tak primer je zaželen – zaželjen; čeprav je za zdaj po priročnikih »dovoljena« samo prva, bo v modernih priročnikih prej ali slej normirana tudi raba druge oblike. Ključnega pomena pri tem je ugotoviti, kako pogosta je ta ali ona oblika – in temu se da zdaj zlahka in hipoma priti do dna z jezikovnimi korpusi. Še pomembnejša kot jezikovni priročniki pa je za obstoj jezika in pismenost Slovencev nujna pametna jezikovna politika, je prepričana dr. Monika Kalin Golob. Ta čas bi morala biti spisana že nova resolucija o jezikovni politiki za nadaljnjih pet let. Stari se veljavnost izteka, tako in tako pa je bilo v njej po mnenju sogovornice preveč pozornosti posvečene manj pomembnim rečem, kot so že omenjeni izveski podjetij v tujih jezikih, namesto da bi se osredotočila na nekaj prioritetnih tem, kot je npr. vloga materinščine v izobraževalnem sistemu.
Končno besedo reče raba
Toda kdo sploh sme razsojati o tem, kaj je v jezikovni rabi pravilno – so to jezikoslovci ali govorci, torej tisti, ki jezik uporabljajo? Zapleteno vprašanje, na katerega je pričakovati enako večplasten odgovor, toda če je sogovornik dr. Marko Stabej, redni profesor z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, pri jezikovnih puristih najbrž enako osovražen kot Toporišič pri šoloobvezni mulariji, potem je približno jasno, v katero smer se bo nagibal. »Jezikoslovci bi si vsekakor želeli odločati o tem, vsaj tisti starejši, končno besedo pa reče raba oziroma je vedno splet obojega,« pravi dr. Stabej. Če ne bi v 19. stoletju jezikoslovci (v najširšem smislu te besede, lahko tudi pravniki in jezikoslovci v eni osebi) nekajkrat odločno posegli v razvoj jezika, bi danes govorili drugačno slovenščino. Danes pa je čutiti, da si med ljudmi, ki so dojemljivi za vse pretanjenosti jezika, marsikdo želi, da bi o jezikovnih vprašanjih razsojala neka višja instanca – kar je z drugimi besedami izmikanje odgovornosti. Kdo in v čigavem imenu pa more trditi, da je posameznikova jezikovna izbira dobra ali slaba, se sprašuje sogovornik. Dobro, knjižni jezik je resda normiran in temelji na nekih sorazmerno stabilnih pravilih; taka norma je smiselna. Izrazov in besednih zvez, kjer obstaja več variant, je pravzaprav malo – in o takih primerih se je dr. Stabej razpisal v enem zadnjih jezikovnih kotičkov na portalu STA Misli slovensko. »Ideja« ali »zamisel« zanj ni dilema, vsaj pri sinhronizaciji (prevajanju) risank za otroke ne, ker je beseda »zamisel« toliko redkeje uporabljana (po podatkih GOS, spletnega korpusa govorjene slovenščine, kar v razmerju ena proti dvaindvajset manjkrat). Tudi ob »videti trapasto« namesto »izgledati trapasto« vije roke v obupu – nekako tako, kot so to počeli srednješolski profesorji slovenščine, če smo uporabili glagol izgledati, v katerem so videli kalk nemškega aussehen. Pa vendar izgledati danes izgleda mnogo bolj naravno in spontano, je prepričan Stabej, ki celo svari pred takšnim popravljanjem; to da je »del stečajnega postopka slovenščine« in »droben korak h konzerviranju slovenščine, ki se bo končalo – ko bo navsezadnje dokončno očiščena z njenim uskladiščenjem v svetovnem depoju opuščenih jezikov, seveda pod Unescovo zaščito«.
Šalo na stran: avtor opozarja na tisti občutek nelagodja povprečnega govorca slovenščine, ki je dobro znan slovenistom in ki govorca hromi v izražanju zaradi strahu, da ne bo česa narobe povedal. Ker glede na količino popravkov in predpisov tako in tako obstaja možnost, da bo narobe vse. Pri pismenosti po Stabejevem mnenju zato ne bi smeli zajemati samo piščeve sposobnosti, da pravilno raztrosi vse vejice in podobno, temveč predvsem, ali mu je z napisanim uspelo posredovati želeno sporočilo; šteje naj (tudi) vsebina, ne le oblika. Najlaže je namreč popravljati tako površinske napake, potem pa se mimogrede zgodi, da dobi bralec pod roke kakšen prevod, ki mu ne gre očitati slovničnih napak, a je tako okoren, da tudi pomena ne moremo izluščiti.
Do priročnikov se vedemo kot gospodar do mačke
Govorci slovenščine povprečno nikoli ne odpiramo priročnikov v materinščini, kakršna sta SSKJ in SP, pravi Stabej – in dodaja, da so izjeme šolski referati, ki se potem začenjajo z znamenitim »SSKJ to in to opisuje kot to in to«. Torej se govorci do priročnikov pogosto vedemo kot gospodar do mačke – tolaži nas s svojo pojavnostjo, a na kakšno otipljivo funkcijo mačke ne računamo. Bi jih vzljubili kot pse, če bi bili novejši, privlačneje predstavljeni, spletni? Empirične raziskave so potrdile, da šolajoči se otroci ne uporabljajo slovarjev oz. jih uporabljajo kot vir informacij le, če so na voljo v spletni obliki, pa še to le, če so v trenutku iskanja na spletu, odgovarja. Poleg tega bi lahko izdelali najsijajnejši in najpopolnejši spletni SSKJ in SP, pa ju ne bi nihče uporabljal, ker ne bi vedeli, da obstaja, ali ker bi se rabe morali šele priučiti. To pa traja nekaj časa, razlaga Stabej.
Če je včasih veljalo, da je ideal pri učenju jezika vzgojiti kompetentnega govorca, ki bi se znašel v vseh jezikovnih situacijah, se Stabej vse bolj poigrava z novim, hote provokativnim konceptom t. i. jezikovnega potrošnika, ki ve, kje in pri kom iskati pomoč, kadar je njegovo jezikovno znanje preplitko. »Tako kot se obrnemo na frizerja in se ne strižemo sami, no, če pa se, pa rezultat ni najboljši.« Ideja (ali zamisel, kakor komu ljubše) ni nova: Slomškov priročnik Blaže in Nežica v nedeljski šoli v poglavju, posvečenem sestavljanju pisem, ponuja nekaj obrazcev, kako sestavljati pisma za ljudi iz različnih slojev, pri naslovnikih z višjih klinov družbene lestvice pa uporabniku priporoča, naj se za nasvet zglasi pri javnem pisarju. Danes bi najbrž rekli lektorju. Lektorji so seveda potuha, se strinja Stabej, naposled se pisci niti ne trudijo več, da bi njihov izdelek imel kakršnokoli obliko, ker vedo, da bodo roke lektorjev vse poklepale. Sicer pa je tradicija lektoriranja v Slovenijo menda zašla iz germanskega prostora, v drugih jezikovnih okoljih v takšni obliki kot pri nas ne obstaja. Stabeju pa so nekoč pod roke prišli zakoni o jeziku iz Pavelićeve NDH, ki uzakonjajo vse od urada za jezik do obveznega jezikovnega pregleda malone vseh besedil, pa imen podjetij ipd. – kar so tako rekoč še danes mokre sanje jezikovnih puristov. Lektoriranje pa je (bilo) od nekdaj prikladna krinka, pod katero se je dalo skriti tudi cenzuro, dodaja sogovornik.
Slovenščina je za vse Slovence!
Jezikovni purizem in struje, katerih častilci so (bili) prepričani, da govorci jezik kvarijo in da zato potrebuje jezikovne priročnike (in trdo roko slovničarjev), so stare in dokazano segajo vsaj do Pohlina, prvega slovenskega slovničarja iz 18. stoletja. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je izoblikovalo tudi nasprotno gibanje tistih, ki so jezik hoteli dati govorcem. Morda sprva malce naivno prepričani o nekakšni egalitarnosti so omenjali celo posebne jezikovne poverjenike in jezikovne svete (po analogiji z delavskimi sveti) v vsakem podjetju, kjer bi – če je treba, pa v tovarniških halah – razpravljali o jezikovnih dilemah, razlaga Stabej. Nekaj podobnega tudi sam počne v radijskem svetovalnem servisu v sredinih jutrih, ko ga, kot pravi, kličejo večinoma ljudje, ki iščejo strokovni argument za svoj sum, da je nekaj v jezikovni rabi napačno, nedovoljeno, prekleto. Pa jim ga ne more dati, stvari ponavadi niso črno-bele, razlaga. Stožiški ali stoženski, to vendar ne more biti vprašanje, prvi pridevnik je mnogo bolj naraven in razumljiv kot drugi, ki ga poznajo in uporabljajo le prebivalci okolice Stožic (in tamkajšnje nove športne dvorane). »Jezik je vedno tudi tekma različnih identitet.« Nikakor pa ni boj za obstanek – in to obstanek slovenščine, o kateri se tako rado širi glas, da je ogrožena, da jo bodo spodrinili drugi jeziki in da se moramo proti temu boriti. Paradoksalno je ta mit tem bolj trdoživ, kolikor trdnejše državne okopa imata Slovenija in z njo njen uradni jezik. Pa ni potrebe po tem, je prepričan Stabej: »Slovenščina je za vse Slovence.« Seveda pa tudi za tujce, čemur se počasi privajamo. Ti so spočetka doživljali hude pretrese, ko so se iz predavalnic poletne šole, kjer so jim vlivali velike porcije slovnice in pravil ter zelo malo jezikovne rabe, odpravili v trgovino, kjer so se komajda sporazumeli s prodajalko. Novejši učbeniki za slovenščino kot tuji jezik vse bolj upoštevajo jezikovno realnost, pravi Stabej, in pretresov je manj.
Svetloba na koncu predora?
A če se malce ozremo naokrog, ugotovimo, da položaj le ni tako obupovanja vreden. Pesek, s katerim bi lahko polagoma začeli zasipavati jarek med jezikovno prakso in normo, se navsezadnje počasi nabira ... Ta čas se s tem ukvarjajo sodelavci v projektu Sporazumevanje v slovenskem jeziku (2008–2013): podjetje Amebis, ZRC SAZU – Inštitut Frana Ramovša za slovenski jezik, Inštitut Jožef Stefan, Univerza v Ljubljani in zavod Trojina. Finančna sredstva zanj sta (deloma) naklonila Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in ministrstvo za šolstvo in šport, dati pa bi moral tele sadove: referenčni korpus in leksikalno bazo slovenskega jezika ter predlog za novo didaktiko poučevanja slovenskega jezika, pedagoško korpusno slovnico in slogovni priročnik.
Ja, soglaša koordinator projekta Simon Krek (pa tudi raziskovalec v podjetju Amebis, raziskovalec na Institutu Jožef Stefan in ustanovitelj zavoda Trojina), eden od naših poglavitnih ciljev je prav premostiti vrzel med prakso in normo. Z drugimi besedami: približati govorcem realno stanje in slovenščino, kakršna se govori in piše, s čim manjšim zamikom in ustrezno obdelavo slovenistov, ki imajo pri tem seveda zadnjo besedo in na podlagi podrobne analize jezikovne rabe odločajo, kaj spada v osrednji, standardizirani in v jezikovnih priročnikih opisani del jezika. Prvi korak je zbrati vire in oblikovati jezikovne korpuse, drugi pa zbrano interpretirati in prefiltrirati v priročnike, ki zdaj niso več zasnovani za knjižni medij, temveč predvsem za rabo v različnih elektronskih medijih, knjižna izdaja pa postane le ena od možnosti predstavitve zbranih podatkov.
Estonija bi nam bila lahko za vzor
Eden takih korpusov, znan širšemu krogu jezikovnih navdušencev vsaj po imenu, morda pa ne toliko po številnih možnostih uporabe, ki jih ponuja, je Gigafida (predhodnika sta bila FIDA in Fidaplus). Na portalu http://demo.gigafida.net/ v iskalno okence vtipkaš slovensko besedo in desetinko sekunde pozneje že zreš v vrstice stavkov, v katerih je bila najdena, seveda z navedbo kraja najdbe ob strani – »revija«, »časopis«, »stvarno besedilo«, »leposlovje« ali »internet«. V korpusu Gigafida so besedila iz večine dnevnih časopisov, množice revij, knjige številnih založb. Kot tak predstavlja vzorčni del jezika v skupnem številu 1,1 milijarde besed. Od besedil, ki se pojavljajo na slovenskem delu spleta, so za zdaj v Gigafido zajeti samo uradni portali državne uprave in večjih podjetij, novičarski portali, ki niso časopisni, v bližnji prihodnosti pa bomo začeli zbirati tudi besede z blogov in forumov, razlaga Simon Krek. Tako kot pri Googlu lahko v Gigafidi iščemo odgovor na vprašanje, ali se pravilno piše »življenjski« ali »življenski«, po številu zadetkov – in kje se pojavljajo. Če prevladuje »življenjski« in če se ta oblika pojavlja v zaupanja vrednih zapisih, katerih besedila so lektorsko prečesana, to lahko dokončno prevesi jeziček tehtnice. Dvajsetodstotni internetni del korpusa pri takih vprašanjih navadno predstavlja protiutež lektoriranim virom, ker je tam v rabi manj standardiziran – a zato nič manj živ jezik. »Nekaj vmes med pisanim in govorjenim,« ugotavlja Simon Krek. Prikladno pojasnilo, da slovenščina nikoli ne bo imela tako mnogoštevilnih in redno posodabljanih jezikovnih priročnikov kot jeziki z nekaj deset milijoni govorcev, se v pogovoru s Simonom Krekom kaj kmalu izkaže za – prikladen izgovor. Država, ki bi nam lahko bila vzor, je Estonija. Kljub komaj 1,3 milijona govorcev estonščine se more pohvaliti z eno najbolje zasnovanih jezikovnih politik v Evropi.
Maloštevilnost govorcev slovenščine tako ni več opravičilo, vendar pa so imeli Estonci nekoliko sreče, ker njihova materinščina sodi v ugrofinsko skupino jezikov, tako kot sosednja finščina, na katere jezikovno politiko so se lahko izdatno naslonili pri oblikovanju svoje. Malce ima pri njihovi učinkovitosti prste vmes tudi protestantski racionalizem, razmišlja Krek, ki sodeluje tudi z Nizozemci in Finci in je vajen sestankov, na katerih se hitro in brez potapljanja v emotivnost dogovori o vsem. Ali Slovenci morda gledamo na slovenščino preveč čustveno, je materinščina za nas svetinja in zato toliko mencamo glede celostne jezikovne politike? To sploh ni pomembno, odločno zavrne Krek, slovenščina je eden od uradnih jezikov EU, na jezikovnem področju pa ta čas pri nas vlada stihija, čisti kaos, in skrajni čas bi že bil, da nekaj ukrenemo. Obstaja cel kup državnih inštitucij, ki delujejo ločeno in nepovezano. »Treba bi bilo s čim širšim konsenzom sprejeti jasen načrt in financirati predvsem tiste priročnike in sodobna jezikovna pomagala, ki bodo vsem govorcem slovenščine zagotovili enakopravno in nestresno komunikacijo tako v slovenščini kot v kombinaciji s tujimi jeziki, in to za globalno povezan svet, v katerem lahko pričakujemo le še intenzivnejši razvoj elektronskih medijev.«
Prihodnost je v digitalizaciji
Govorci slovenskega jezika bi potrebovali tele jezikovne vire: leksikalno bazo, iz katere bi črpali gradivo za splošni enojezični slovar, enojezični pedagoški slovar oziroma slovar za tujce ter slovar sinonimov; pravopisna pravila in leksikon besednih oblik, kar bi prispevalo k standardizaciji jezika; terminološki portal in dvojezične ali večjezične slovarske baze. Da to ni znanstvena fantastika ali pobožne želje, spet potrjujejo Estonci, ki so si na začetku tisočletja zastavili jasen načrt in ga izpolnjujejo od točke do točke. Nove tehnologije so v zadnjih dvajsetih letih korenito spremenile tudi metode delovanja in raziskovanja v jezikoslovju, razlaga Krek, ki meni, da novih možnosti dokumenti, kakršen je Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko (2007–2011), ne upoštevajo dovolj. Papir je neprimeren tudi z okoljskega vidika, prihodnost je v digitalizaciji, pri čemer so tudi oblike, v katerih so slovarji in podobni jezikovni viri na voljo danes, najbrž le prehodne in napovedujejo nove formate, pravi sogovornik. Tako kot je (bilo) za jezikovne navdušence vznemirljivo listanje slovarjev in naključno najdevanje besed, bo tudi plezanje po digitalni drevesni strukturi razlag vodilo do zanimivih najdb. Testna verzija leksikalne baze, ki za zdaj šteje 1500 besed, je videti prijetna in prijazna uporabniku. Z nekaj srečnimi odločitvami pristojnih vladnih organov bo sčasoma prerasla v novi SSKJ. Čas za eno takih odločitev se bliža: leta 2013 se bo iztekel plan financiranja za projekt Sporazumevanje v slovenskem jeziku. Takrat bi skrb zanj morala prevzeti vlada (oziroma ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo), in to za nedoločen čas, meni Krek.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011