Katedra za novinarstvo, prva petdesetletka
Poklic novinarja obstaja, odkar obstajajo mediji, se pravi po najdrznejših presojah nekako od 17. stoletja naprej. Ker so se najprej pojavili časopisi, so bili tudi novinarji na začetku pišoči. Z razvojem tehnologije in pojavom radia, televizije in spleta, so jim sledili še radijski, televizijski, spletni (ki morajo pravzaprav združevati vse tri veščine). Prvi novinarji in uredniki tiskanih medijev, po navadi vse v eni osebi, so bili ljudje, ki jim je pogled segal daleč onkraj domačega mesta, predvsem pa so premogli pisateljsko žilico. Tudi pri nas ni bilo nič drugače; kot navaja Nežmah v Časopisni zgodovini novinarstva (2012), je bil Valentin Vodnik, ustanovitelj prvega slovenskega časopisa, Lublanskih novic (1797–1800), pravzaprav one-man-band. Literarna zgodovina ga pomni predvsem kot enega prvih pesnikov v slovenščini. Tudi njegovi nasledniki na časopisno-novinarskem področju se novičarske dejavnosti niso lotevali s kakšnimi vnaprejšnjimi specializiranimi znanji, vsega so se priučili sproti. Skupno pa jim je bilo dvoje: čut za upovedovanje in novičarski nagon. Med njimi je bilo, vse do prve polovice 20. stoletja, tudi nemalo pisateljev: Josip Jurčič, Fran Levstik, Zofka Kvedrova, Miško Kranjec (urednik Ljudske pravice, 1934–1935), Edvard Kocbek (sourednik Slovenskega poročevalca med drugo svetovno vojno). To so le nekateri, najbolj znani in kanonizirani pisatelji, ki so soustvarjali časnike, po malem pa tudi javno mnenje in normo slovenskega jezika. Poleg njih so bili še mnogi drugi, danes že pozabljeni možje (in žene), ki sta jim um in oko segla daleč onkraj domovine in ki so v svojem času uživali spoštovanje in ugled, kakršnega se je spodobilo izkazovati pripadnikom novinarskega poklica. Naključje ali ne, nihče od njih se ni izobraževal na »smeri Novinarstvo« – jasno, ker takrat še ni obstajala.
Jasno je tudi, da je ugled novinarjev v zadnjih letih, mogoče pa že desetletjih, silovito upadel. Pri tem gre razlikovati med dvema, ločenima fenomenoma: eno je razvrednotenje poklica, ki ga je povzročil tehnološki razvoj z novimi nosilci novic (splet) ter s tem povezanim zmanjševanjem naklad in izpadom oglaševalskih prihodkov (kar se vse pogosteje konča s propadom medijev in presežkom brezposelnih novinarjev na trgu dela, ki samim sebi znižujejo ceno). Že prej pa se je začel krhati ugled novinarjev kot zapisovalcev družbene stvarnosti, podajalcev komentarjev na aktualna dogajanja, ki so zaradi dobre obveščenosti in vsestranske razgledanosti sposobni videti dlje, vleči zgodovinske vzporednice in celo napovedovati, kam se tok dogodkov utegne usmeriti. Vse to je namreč veljalo za časnikarje v prvi polovici 20. stoletja – omejimo se na slovensko ozemlje.
Potem pa so leta 1963 na Visoki šoli za politične vede ustanovili Katedro za novinarstvo, ki je bila »prva visokošolska institucija za izobraževanje novinarjev v Jugoslaviji«. Pred tem so se vnemale razprave, ali ne bi novinarjev kazalo usposabljati pod okriljem katere od že obstoječih visokošolskih ustanov, recimo Pravne ali Filozofske fakultete, je brati v analitičnem zapisu dve leti po ustanovitvi katedre izpod peresa Franca Šetinca v Delu 16. 5. 1965. Tovrstne razprave so po letu 1964 zamrle, zato pa se še po tem datumu ni polegla debata, kakšno naj bo razmerje med teorijo in prakso; koliko naj bodo novinarji deležni t. i. splošnoizobraževalnih predmetov in koliko naj bo predavanj, kjer jih bodo seznanjali z novinarsko etiko in obrtniškimi znanji. Kot je razvidno iz programa študijske smeri novinarstvo na spletni strani FDV, so študenti splošnoizobraževalnih predmetov po danes veljavnem predmetniku deležni predvsem v prvem letniku (Temelji ekonomije, Temelji politologije in Temelji komunikologije). Bolj ko se pomikajo v višje letnike, več je predmetov, ki se ukvarjajo z izražanjem v slovenščini, oblikovanjem novinarskih besedil, upoštevanjem etičnih načel pri obveščanju javnosti ipd. Z drugimi besedami: učijo jih, kako naj pišejo oziroma poročajo, ne ponujajo pa jim znanj, da bi vedeli, o čem. Ali še bolj natančno in neprizanesljivo – oboje je posledica tega, da se je podpisana imela priložnost s programom novinarstva pred desetletjem seznanjati iz prve roke (hkratni študij na FF pa ji je dal možnost primerjave obeh) – predmeti na študijskem programu novinarstvo so večidel tiste vrste, ki bi morali biti za posameznike, ki so za novinarje primerni, popolnoma nepotrebni. Mar ni samoumevno, da znaš pisati, če hočeš postati novinar? In da si znaš, po par tednih uvajanja pod perutjo kakšnega starejšega sodelavca, tudi sam izmišljevati primerno dolge naslove svojih prispevkov, recimo? Ali da znaš tvoriti primerno kratke in udarne stavke, ki najdejo pot v uho?
Zastavljati takšna vprašanja je – in to na predvečer svečanosti ob petdesetletnici Katedre za novinarstvo – najbrž nekoliko nesramno. Kajti če bi na vsa ta vprašanja odgovorili z »ja«, potem bi se hitro izkazalo, da je specializirani študij za novinarstvo nepotreben … Od tod pa ni daleč do teze, da so mnogo uspešnejši novinarji tisti, ki se štiri leta izpopolnjujejo, recimo, v pravu, ekonomiji, filozofiji, sociologiji, primerjalni književnosti …, obrtna znanja pa usvojijo, ko začnejo delati v novinarski hiši.
Vsi ti pomisleki niso nič novega. Dobro se jih zavedajo na sami Katedri za novinarstvo; trije tamkajšnji pedagogi so lani v Teoriji in praksi objavili izsledke raziskave, s katero so si zadali za cilj ugotoviti, kako na diplomante smeri novinarstvo na FDV gledajo uredniki slovenskih medijev (Univerzitetno izobraževanje ali novinarska praksa? Stališče urednikov slovenskih množičnih medijev; dr. Melita Poler Kovačič, dr. Karmen Erjavec, dr. Marko Milosavljević; Teorija in praksa, 2/2013). Mogoče bi bilo dobro že uvodoma razjasniti, da diploma FDV ni atribut večine urednikov slovenskih medijev. Če vzamemo kot vzorec samo štiri najpomembnejše (Delo kot osrednji slovenski tiskani medij, nacionalni radio, nacionalna televizija, Slovenska tiskovna agencija), je med njimi samo ena vodilna osebnost diplomantka FDV. V raziskavi pedagogov s FDV, objavljeni v Teoriji in praksi, so jih pod drobnogled vzeli več, in sicer enajst, od katerih so vsi zatrdili, da »pri sprejemu kandidata v službo ne delajo razlike med različnimi visokošolskimi študijskimi programi«. Še več: »Vsi intervjuvani uredniki so dejali, da v procesu izbire kandidatov diploma študijskega programa Novinarstvo ni prednost ali pomanjkljivost.« So bili mogoče samo vljudni? A tudi če so povedali po resnici – zakaj bi torej potrebovali študij, od katerega ni ne škode ne koristi? Je to največji dosežek, ki ga je Katedra za novinarstvo sposobna pokazati pet desetletij od ustanovitve? Vse najboljše!
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014