Kdo, če ne mi?
Kadar govorimo o problematiki mladih, moramo seveda nujno spregovoriti o študentih. Visoko šolstvo (tako kot tudi preostali šolski sistem) je, od ene vlade do druge, ves čas izpostavljeno novim in novim reformam. Te se največkrat začnejo, še preden se končajo prejšnje, zato je vedno veliko zmede tako na strani učiteljskega kadra kot študentov. Zdaj najbolj odmevna je bolonjska reforma, za katero se ve, da bo potrebna sprememb in korekcij, še preden se je lahko sploh v celoti izvedla. Pereči temi sta tudi aktualna shema sofinanciranja doktorskega študija in izhodišča za Nacionalni program visokega šolstva 2010-2020. A zdi se, da najkrajšo vedno potegnejo študenti, na katerih se te reforme preizkušajo in uveljavljajo, a hkrati ravno njih iz dialoga krivično izpuščajo ali jih imajo za drugorazredne sogovornike.
Pozno spomladi letos je bil ustanovljen Obor za obrambo visokega šolstva kot civilnodružbena iniciativa. V njem so združeni posamezniki podobnih pogledov na visoko šolstvo. Odbor deluje nehierarhično, namen je predstaviti širši javnosti visokošolsko problematiko in apelirati za nekatere nujno potrebne spremembe. Sprva se je posvečal še vedno pereči problematiki na Fakulteti za humanistične študije (FHŠ) v Kopru. Študenti so skupaj z nekaterimi profesorji stopili tudi v javnost in prek medijev, pisanja na blogih in sodelovanja na plenumih opozarjali na zanje nevzdržne razmere. Čutili so, da se jim odreka možnost kritičnega izražanja, ki je vpisana že v samo esenco avtonomnega univerzitetnega znanstvenega polja. Študenti, povezani v civilne iniciative, so pozvali celo k odstopu rektorja Univerze na Primorskem in dekanke FHŠ.
Poleti, tik pred zaključenim vpisom v prvi letnik doktorskega študija, je prišla v javnost novica, da bo staro shemo sofinanciranja podiplomskega študija nadomestila nova, inovativna shema za spodbujanje sodelovanja z gospodarstvom in reševanje aktualnih družbenih izzivov. Med akademsko sfero je završalo. Odbor, v katerega so vključeni tudi študenti, se je odzval s peticijo, kjer se od vlade Republike Slovenije zahteva, da »opusti politično podrejanje vsebine akademskega študija aktualnopolitičnim in kratkoročnim ekonomskim interesom in vključi financiranje vseh stopenj študija in vseh disciplin v stabilno in enotno financiranje univerz«. Eden izmed ključnih problemov doktorskega študija je, da ta ni redni študij. Zato od države nima enakovrednega sofinanciranja, delovne obveznosti profesorjev na doktorskem študiju pa se razumejo kot dodatna dejavnost. Študente skrbi tudi prekratka študijska doba, saj doktorski študij traja samo tri leta. Zdi se, kakor da se je s to polemiko sprožil plaz in na plan prihajajo najrazličnejši problemi univerz in fakultet ter visokošolske politike, ki ne bodo več dolgo ostali za zaprtimi vrati.
Institucionalizirano podaljšanje rednega študija
Študenti in bodoči študenti se lahko upravičeno počutijo ogoljufane. Spomnimo se, kako bo vrednoteno izobraževanje po bolonjskem sistemu. Visokošolski in univerzitetni programi prve bolonjske stopnje so enakovredno vrednoteni z ravnjo 6/2, magistrski študij pa sodi v raven 7, ki je ekvivalentna stopnji »stare« diplome. Če vzamemo, da po vsaki stopnji obstaja možnost absolventskega staža, se leta študija iz prej povprečno sedmih let, ki so jih študenti potrebovali do diplome, zdaj spremenijo v legitimen čas študija, torej brez dodatnih podaljševanj ali ponavljanj, za dosego sedme stopnje izobrazbe. Znanstveni magisterij (pred imenom) je bil z bolonjsko reformo ukinjen in naslednja raven izobrazbe, ki jo lahko pridobimo, je 8/2, če se vpišemo na tretjo stopnjo, torej doktorski študij. Ta predvideva zaključek študija z opravljenim zagovorom vred v treh letih. Pred tem je bila pot do doktorskega naziva seveda daljša, kajti vsebovala je nujno predstopnjo dveletnega znanstvenega magistrskega študija. Torej se predvideva, da naj bi študenti za enako stopnjo znanja, kot so ga dobili diplomanti starih študijskih programov, potrebovali več let, za doktorsko nalogo pa je predvideno manj časa.
Ta ideologija se kaže tudi v novi shemi financiranja doktorskega študija, kjer bo moral kandidat, ki bo na razpisu uspešen in dobil sredstva, ta vrniti, če ne bodo obveznosti opravljene v roku. Obstaja sicer možnost podaljšanja do 6 mesecev brez sofinanciranja in do 12 mesecev v primeru materinstva ali višje sile. Le upamo lahko, da sodi pod to višjo silo tudi želja po kakovostni doktorski nalogi. Morda je strah o vračanju denarja popolnoma odveč, saj glede na shemo, ki vključuje povezovanje z gospodarstvom in ukvarjanje z aktualnimi družbenimi izzivi, najbrž veliko »neaktualnih« tematik sploh ne bo sofinanciranih. Ne govorim samo o humanistiki, ki se zvede na politično manipulativen izraz kulturne dediščine, ali študiju jezikov, ki v shemi sploh niso omenjeni, ampak tudi o različnih družboslovnih in naravoslovnih teoretičnih smereh, ki se v tej dikciji ne morejo in ne smejo prepoznati. Problem je še globlji in sega v samo jedro odnosa do izobrazbe, študentov in mladih v naši družbi.
Enaka izhodišča študentov in ministra
Po raziskavi Evropske unije Študenti in reforma visokega šolstva, ki je obsegala države članice EU, Hrvaško, Islandijo, Norveško in Turčijo, objavljeni marca 2009, kar 97 odstotkov slovenskih študentov (to je v raziskavi najvišji odstotek) meni, da bi morala biti visoka izobrazba dostopna vsem. Študenti v Sloveniji so očitno skoraj enotnega mnenja, da se vlaganje v znanje za razvoj družbe na dolgi rok obrestuje. Minister za visoko šolstvo trdi, da je v primerjavi z drugimi državami EU v gospodarstvu zaposlenih premalo doktorjev znanosti. Torej bi si morala država Slovenija v duhu želja svojih državljanov (med katere sodijo tudi študenti) in želji po več kadra z doktorsko izobrazbo prizadevati za brezplačno javno šolstvo na vseh stopnjah, tudi doktorski. Tako bi bila dostopna vsem študentom in ne samo tistim, ki si to lahko privoščijo. Brez dvoma bi to za seboj prineslo tudi zaostritev vpisnih pogojev, a če država meni, da izvaja kvaliteten študij na preostalih stopnjah, potem se nimamo ničesar bati. Vsi se zavedamo, da izvajanje doktorskega študija sicer stane, tako kot vsaka druga stvar, a država je tista, ki si mora v skladu s svojo vizijo razvoja postaviti jasne prioritete, kam in v koga želi investirati sredstva. Citat ministra, objavljen v Objektivu, prilogi časopisa Dnevnik, 18. 9. 2010: »Očitno bi moralo biti vse zastonj, od toplega obroka do študija na vseh treh stopnjah, in potem se čudimo, če se hrano meče stran in če znanja nihče ne ceni,« pa napeljuje na misel, da se lahko danes nekaj ceni le, če ima ceno.
Problematika uvajanja nove sheme sofinanciranja se kaže tudi kot popolno nespoštovanje in podcenjevanje študentov. Na primer, ministrstvo trdi, da se zdaj namenja sofinanciranju podiplomskega študija več denarja kakor prejšnja leta, ker je v celoti sofinanciran magistrski študij. V resnici je v celoti financirana druga bolonjska stopnja, ki ni enakovredna znanstvenemu magisteriju, saj se je ta ukinil, zato tudi ne more biti financiran. Druga bolonjska stopnja je po stopnji izobrazbe izenačena s staro diplomo, ki je na javnih univerzah že ves čas v celoti sofinancirana. Poleg tega na ministrstvu trdijo, da je mogoče pod »reševanje aktualnih družbenih izzivov« uvrstiti vse znanstvene discipline. Zakaj bi se sploh uporabljal ta diskurz, če lahko enostavno zapišemo, da se bo sofinanciralo vse znanosti in umetnosti, s katerimi se podiplomski študenti ukvarjajo in jih tako ne tlačimo v neke neustrezne opise, ki sami po sebi ne povedo ničesar?
Sofinanciranje, štipendije in malo delo
Univerze in fakultete so prostori študentov in profesorjev, ki eni brez drugih ne morejo obstajati. Ministrstvo se je odločilo iti v javnost z novo shemo tik pred zaključkom vpisa v doktorske programe konec septembra, to bi bilo sprejemljivo, če bi se govorilo o shemi, ki bo stopila v veljavo naslednje šolsko leto in ne že to! Prav nič ne pomagajo floskule, da se nobeno leto septembra ni vedelo, kako bo študij sofinanciran. Študenti si nikakor ne želijo borbe za staro pravdo ali trditi, da je bil prejšnji sistem idealen. Daleč od tega! Vsi smo se zavedali njegovih velikih pomanjkljivosti, še posebno tisti, ki so študirali na fakultetah, ki tega sofinanciranja niso imele.
Problematika, ki se premalo izpostavlja, so tudi obstoječe sheme štipendiranja. Za doktorske kandidate bi morala obstajati posebna shema štipendiranja, ki bi jim omogočala tri leta študija in bi morala imeti višjo osnovo kakor Zoisova štipendija (ki ima, mimogrede, osnovo 101,30 evra in še popolnoma nesmiselna pravila za pridobitev ali obdržanje štipendije). Ne pa, da mora študent za preživetje ves čas delati ali pa je odvisen od pomoči staršev. Tukaj se sploh ne bomo spuščali v polemike o neurejenosti študentskega dela in predvidenem malem delu, ki pomeni za študente zgolj premik z dežja pod kap. Doktorskim študentom bi morala biti omogočena tudi pridobitev raziskovalne šifre na Javni agenciji za raziskovanje Republike Slovenije (ARRS), da bi se jim tako omogočila konkurenčnost na domačem in tujem trgu. V sedanjem sistemu jo lahko pridobijo samo zaposleni na institucijah ali mladi raziskovalci. Kakor lahko vidimo iz teh zgolj nakazanih problemov, gre za široko problematiko, ki se ne da odpraviti s korekturami tukaj ali tam, ampak je treba začetih pri temeljih in se je lotiti sistemsko.
Dialog o prihodnosti
Ko govorimo o družbi prihodnosti, o družbi znanja, bi moral biti to dialog med tistimi, ki družbo krojijo danes, in tistimi, ki bodo to družbo krojili v prihodnosti, torej z mladimi. A mlade se primerno izpušča iz vsakršnih dialogov in tudi kadar se jih pokroviteljsko vpraša za mnenje, se to praviloma ne upošteva.
Lahko rečemo, da danes živimo v družbi izrednega stanja. Vsepovsod okoli nas so takšne ali drugačne krize, nenavadne in izredne podnebne razmere, posebne ponudbe, superakcije, vsaka izkušnja, ki nam jo oglaševanje ponuja, je enkratna in neponovljiva. Giorgio Agamben pravi, da je izredno stanje pravzaprav začasna razveljavitev reda, a ko se na ta novi red ljudje dovolj privadijo, ga začnejo imeti za običajnega in vanj privoljujejo tudi v normalnih razmerah. Delavci ne dobijo plače mesec, dva, pol leta ali leto, a se pravzaprav niti ne čudimo več. Veliko ljudi je ostalo brez služb, pa se raje bojimo, da jih ne bo še več na cesti, namesto da bi se zdrznili in razmislili, kako jim bomo omogočili preživetje ter ponoven vstop na trg dela in s tem dostojno življenje. Zdravstvo postaja vedno bolj privatizirano, a še vedno se šteje, da imamo v Sloveniji socialni model zdravstvene oskrbe. Mladi danes sploh ne govorijo več o pokojninah in glede na trende se zdi, da tisti v generaciji pod trideset pokojnin sploh ne bodo nikoli videli in bodo te postale le še zapuščina prejšnjega sistema. Službe za nedoločen čas in z njimi posojila za stanovanje in življenje, kakor so ga lahko živeli naši starši, so postali utopija. Danes govorimo le še o tej ali oni začasni obliki dela.
Naslov sestavka je vzet iz kulturnega projekta 2004 Kdo, če ne mi, naj si vsaj poskusi zamisliti prihodnost vsega tega? Sedem epizod Evrope v (iz)menjavi, ko je bila predsednica Evropske unije Nizozemska. Različni avtorji so v spremljevalnem katalogu razmišljali o svetu in prihodnosti, k enakemu razmisleku pa so bili pozvani tudi umetniki. Eno izmed razstav smo takrat gostili tudi v Moderni galeriji v Ljubljani. Danes, tukaj in zdaj se moramo vprašati enako. Kdo, če ne mi, si lahko zamislimo za prihodnost drugačen svet od tega, v katerem živimo. Kdo, če ne mi, lahko spremenimo družbo, da takšna izredna stanja ne bodo več mogoča. Kdo, če ne mi, bo ustvaril svet enakih možnosti za vse. Prav gotovo se lahko iz izkušenj naučimo, da namesto nas ne bo tega naredil nihče.
Pogledi, oktober 2010