Končno pametna raba pametnih telefonov
Pri beguncih z bližnjevzhodnih kriznih žarišč, od Afganistana do Sirije, ni nič drugače: sploh za Sirce velja, da na varno v Evropo bežijo pripadniki srednjega sloja, običajno ljudje, ki so živeli svoje običajno življenje, dokler ni izbruhnila vojna in so spopadi postali krvavi, islamski skrajneži pa vse bolj okrutni. Že sam eksodus teh ljudi dokazuje, da s krvoločno različico islama, kakršno pridigajo vojščaki Islamske države, nimajo nič – saj bi v nasprotnem primeru z največjim veseljem ostali na ozemlju, ki si ga je Isis podjarmil.
Bližnjevzhodni begunci so ljudje kot vsi mi, kot tisti, ki to berete – ki bi se brez svoje elektronske naprave, tablice ali pametnega telefona počutili prikrajšani, če ne kar izgubljeni. Pametni telefoni s povezavo do družbenih omrežij so za marsikaterega prebežnika tisti pripomoček, brez katerega ne bi mogli potovati. S pametnimi telefoni se poučijo o poteh, ki jih je treba ubrati, o vrsti transporta, ki je na voljo, predvsem pa – in prav zaradi tega je vloga pametnih telefonov tu zares pozitivna – kako se prebiti na prostost, ne da bi jim bilo treba odšteti bogastvo za tihotapce ljudi.
»Najprej kupim SIM-kartico«
»Ko prispem v novo državo, najprej kupim SIM-kartico, se priklopim na internet in s spleta snamem zemljevid, da se lažje orientiram,« razlaga Osama Aldžasem, 32-letni učitelj glasbe iz Deir ez-Zora, sirskega mesta ob meji z Irakom. Z Osamo, enim od mnogih prebežnikov v Beogradu, se je pogovarjal novinar New York Timesa. Osama je sedel na polomljeni klopci v parku, strmel v zaslon svojega telefona in načrtoval svoj naslednji korak. »Nikoli mi ne bi uspelo priti sem brez njega. Živčen postanem že, kadar me opozori, da se bo baterija počasi izpraznila.«
Sodobne tehnologije so v marsičem spremenile begunske poti v 21. stoletju. V grobem velja, da so olajšale premikanje večjim skupinam ljudi. Predvsem to velja za malce premožnejše Sirce, vendar pametne telefone z geolokacijskimi aplikacijami in družbenimi omrežji, kot sta Facebook in WhatsApp, po pisanju NYT uporabljajo tudi nekateri prebežniki iz Afganistana, Pakistana in afriških držav. Sirski begunci, ki jim uspe prečiti morje med Turčijo in Grčijo, se na obali najprej povežejo s spletom in svojcem sporočijo, da je z njimi vse v redu. Kar je početje, ki ga vsepovsod po svetu opravljajo ljudje, ki so na poti, mar ne?
Tihotapci kmalu ob posel
Pomena družbenih omrežij so se že pred tem zavedeli tihotapci ljudi, ki so svoje storitve začeli oglaševati na FB-profilih, poroča NYT. Arabska različica Facebooka je polna profilov z nedvoumnimi imeni, kot so Kako se pretihotapiti v Evropo ipd. Izvajalci se svojega obsojanja vrednega posla lotevajo skrajno profesionalno, na FB-straneh objavljajo cene (1700 evrov za potovanje od Istanbula do Soluna, kar vključuje vožnjo z avtom in dvourno hojo; otroci, mlajši od pet let, imajo 50-odstotni popust). Nekateri objavljajo tudi fotografije mest, kamor organizirajo prevoze, in si stranke prizadevajo pritegniti z izvirnimi slogani. »Naši avtomobili gredo na pot vsak dan,« se hvali eden izmed njih. Potencialna stranka povprašuje, ali ponujajo tudi družinske popuste za več potnikov v skupini. Posel kakor v vsaki običajni turistični agenciji, pač.
Obstajajo pa tudi FB-skupine, v okviru katerih si pri organiziranju poti na varno pomagajo tisti, ki se na beg podajajo sami, brez oderuških vojnih dobičkarjev. Tem se bojda v zadnjem času posel zmanjšuje. »Tihotapci imajo vse manj dela, ker se ljudje zaradi Facebooka na pot odpravljajo sami ter sledijo napotkom predhodnikov,« razlaga Mohamed Hadž Ali, 38-letni Sirec, ki dela v adventistični dobrodelni organizaciji s sedežem v Beogradu. Mohamed že tri leta živi v srbski prestolnici, kjer pomaga rojakom beguncem in posluša njihove zgodbe. »Sprva so prihajali ljudje, ki si niso upali na pot sami in so za različne etape potovanja v celoti plačevali različnim tihotapcem.« Sčasoma pa so tisti, ki jim je uspelo, svoje izkušnje začeli nesebično deliti na družbenih omrežjih, vključno z natančnimi GPS-koordinatami krajev, kjer so se ustavljali in počivali. Tisti, ki v Beograd pripotujejo danes, za transport plačajo v povprečju polovico manj kot oni, ki so zbežali že na začetku spopadov v Siriji, pravi Mohamed. Večina jih storitve tihotapcev uporabi le za prečkanje morja med Turčijo in Grčijo. Vsi pa omenjajo, da se ravnajo po navodilih, objavljenih v FB-skupini Kako se pretihotapiti v Evropo. »Jasno, Sirci nismo idioti,« komentira Mohamed.
Naša družina na WhatsApp
Osama Aldžasem svoj pametni telefon uporablja tudi za vzdrževanje stikov z družinskimi člani. Enaindvajset jih je in so raztreščeni po petih različnih državah. Na WhatsApp so ustanovili skupino z imenom Naša družina. Osama si je pametni telefon kupil šele, ko je zapustil Sirijo. V domovini bi bilo popotovanje z njim preveč nevarno. Vojaki državne sirske vojske, pa tudi bojevniki Isis. so na kontrolnih točkah od ljudi pogosto zahtevali, naj jim zaupajo geslo za FB-profil. Po objavah so potem sklepali, na čigavi strani so ljudje. »Če vojakom nisi hotel povedati svojega gesla, so te pretepli, uničili telefon ali naredili še kaj hujšega …«
Urad Visokega komisariata ZN za begunce je med prebežnike iz Sirije v Jordaniji razdelil 33.000 SIM-kartic in 85.704 svetilk na sončne celice, ki jih je mogoče uporabljati tudi kot polnilce za telefone. Po besedah Pawla Krzysieka, tiskovnega predstavnika Mednarodnega komiteja Rdečega križa v Damasku, so pametni telefoni beguncem omogočili, da si izmenjujejo informacije in so v aktivnem stiku s človekoljubnimi organizacijami, medtem ko so pred dobo tehnoloških sprememb lahko samo pasivno sprejemali njihova sporočila.
Ko je v Alepu julija letos izbruhnila kriza preskrbe z vodo, je Rdeči križ pomagal organizirati omrežje točk, kjer se je bilo mogoče oskrbeti s pitno vodo. Sporočila o tem na FB-profilu Rdečega križa so dosegla desetkrat več ljudi kot ostala obvestila za javnost. Kot je povedal Krysiek, je med zelo branimi objavami tudi zemljevid Damaska z okolico in označenimi nevarnimi kraji, kjer potekajo spopadi.
Enaindvajsetletni Mohamed Salmoni iz Kabula, ki je v neko beograjsko trafiko dal polniti svoj pametni telefon, trdi, da se ima prav njemu zahvaliti, da je še vedno živ. S pomočjo telefona se je orientiral med 40-urno hojo iz afganistanske province Nimruz do iranskega mesta Zahedan. »Bilo je zelo nevarno …«
Za druge so pametni telefoni edina vez z življenjem, ki so ga pustili za sabo. In ga ne bodo nikdar več mogli sestaviti na novo. Devetintridesetletni Šahad Alhasan, ki je v bombnem napadu na Damask izgubil vse svoje imetje, je tam delal kot električar. »Bomba je zadela tudi mojo ženo in vse, kar mi je ostalo, sta sinova,« pravi in pomigne proti 10-letnemu Vasimu in 9-letnemu Nazihu, ki sedita poleg njega na spalni vreči v parku. Šahad Alhasan v rokah drži pametni telefon s fotografijami svoje družine iz časov, ko je še obstajala.