Centri 826
Pirati, pisatelji in prostovoljci
Najbrž se doslej v 21. stoletju res ni zgodilo nič odmevnejšega, kot je bil napad na ZDA 11. septembra 2001. To je bil tudi dogodek, ki je zaznamoval oba predsedniška mandata Georgea W. Busha in več milijonov drugih ljudi predvsem v Afganistanu, Pakistanu in Iraku, do neke mere pa tudi v Evropi, če se spomnimo samo bombnih napadov na Madrid in London iz let 2004 in 2005.
Ob vsej pozornosti, ki je je bila deležna deseta obletnica napada, se letošnjega 23. januarja nihče ni spomnil, da je minilo prav tako deset let od dne, ko je predsednik Bush, tedaj tretji dan na predsedniškem položaju, v zakonodajno proceduro poslal iniciativo No Child Left Behind (Ne pozabimo na nobenega otroka), ki je bila sestavni del njegove bolj ali manj spregledane politične filozofije, imenovane sočutna konservativnost. Predlog je bil v obeh domovih kongresa sprejet z nadstrankarskim konsenzom in skoraj 90-odstotno podporo. Zakon je stopil v veljavo 8. januarja 2002 in v Bushevih časih se je šolstvu – sicer domeni demokratov – kljub dvema vojnama dobro godilo: zvezni proračun za izobraževanje je od leta 2001 do 2007 narasel z 42,2 na 54,4 milijarde dolarjev.
Skoraj hkrati z uveljavitvijo Bushevega zakona je aprila 2002 svoja vrata odprl prostovoljski center »za pomoč učencem pri pisnem izražanju in za pomoč učiteljem, ki bi učence radi navdušili nad besedno umetnostjo«. Prostore ima še danes na ulici Valencia, v pritličju stavbe s številko 826, le slab kilometer od strogega centra San Francisca, kjer so mogočna mestna hiša, elegantna nova knjižnica, ena najbolj uglednih opernih hiš v ZDA (ki je spomladi 1945 gostila prvo konferenco kasnejše OZN) in nova koncertna dvorana. Za izvajanje dejavnosti centra se je zbrala pisana druščina zelo cenjenih književnikov in drugih osebnosti iz literarnih krogov, ki so projekt prepoznali kot priložnost za svoje prostovoljno družbenokoristno delovanje.
Morda nekoliko nenavadno za podvig, ki je v svoj temelj postavil ustvarjalnost, so se poimenovali kratko malo po ulici in hišni številki: 826 Valencia. Seveda se to da razumeti tudi drugače: da pobudniki vso svojo kreativnost namenjajo za uspešno delovanje in ne za bolj ali manj posrečeno samopoimenovanje. Soustanoviteljema Nínive Calegari, pedagoginji iz Kalifornije z mehiškimi koreninami in magisterijem s Harvarda, ter Davu Eggersu, izjemno uspešnemu pisatelju in založniku, bi vsekakor težko očitali pomanjkanje idej.
Znajti sta se morala že na samem začetku: ustrezen prostor na imenitni lokaciji sta sicer našla, a zaradi mestnih predpisov je moral biti na sprednji strani, ki gleda na ulico, nekakšen lokal: legenda pravi, da sta se Eggers in Calegarijeva zaradi prijetnega ladijskega poda odločila, da poleg šole in družabnega prostora odpreta še trgovino s piratskimi potrebščinami (zapestnimi kljukami, lesenimi nogami, očesnimi prevezami in podobnim). S širitvijo dejavnosti in sedmimi novimi centri v vseh delih ZDA so se širile tudi podobne šaljive trgovine – v vseh pa je večina prometa seveda s knjigami in revijami, med katerimi številne izdajajo tudi sami.
Odpiranje vrat – tudi v Belo hišo
Izdajanje zlasti šolskih časopisov je za organizacijo izjemno pomembno, saj centri obstajajo predvsem zaradi pomoči tistim otrokom, ki v svojem družinskem okolju nimajo kaj dosti knjig in se pogosto sploh ne pogovarjajo angleško. Osnovna dejavnost centrov je zato pomoč pri učenju jezika – pogosto pa tudi predvsem popoldansko varstvo po koncu šole, saj številni starši delajo pozno in ne morejo takoj po šoli prevzeti otrok, kaj šele skrbeti za to, če in kako so naredili domače naloge. Otroci lahko med šolskim letom brezplačno prihajajo v centre 826 vsaj štiri dni na teden za tri ure: v tem času jim prostovoljci najprej pomagajo pri domačih nalogah, nato pol ure z njimi berejo, eno uro pa posvetijo pisanju. Pri tem pisanju jih izjemno spretno spodbujajo s temami, ki otroke zanimajo, in z vključevanjem številnih zvrsti in žanrov: ob koncu leta 2008 so pred začetkom predsedniškega mandata Baracka Obame otroke denimo povabili, da pišejo pisma novemu predsedniku. To se sliši morda smešno, a večina otrok je v svojem življenju dotlej spoznala le enega predsednika, zato je bila sprememba za njih pomemben dogodek. Dve leti kasneje, letošnjo pomlad, pa so pisma pisali prvi dami, obema hčerkama in tudi psičku Boju. Oba projekta sta se končala s simpatičnima knjižicama in nekateri nasveti bodočemu predsedniku so bili objavljeni celo v New York Timesu – in ne samo to, predsednik se je z izvodom časnika tistega dne celo fotografiral, tako da se je videlo stran, polno otroških nasvetov.
Seveda se nam lahko to zdi sladkobno »ameriško«, ampak če si predstavljate, da ste priseljenska družina, ki komaj shaja iz meseca v mesec, ki se ne znajde najbolje v novi deželi in novem jezikovnem okolju, če ste kot starši hodili v povsem drugačne šole (se spomnite, kako se v romanu Čefurji raus! počuti junakova mama Ranka v šoli med slovenskimi mamami, ki vse boljše vejo od nje), vam gotovo ogromno pomeni že to, da veste, da nekdo skrbi za otroka, kaj šele, da mu odpira vrata v svet priseljencem težko dostopnega pisnega izražanja v angleščini. Pomemben del knjižnih izdaj prispevkov učencev je zato tudi dvojezičnost večine publikacij: prevod v španščino sorodnikom (celo v matični domovini) omogoča, da preberejo dosežke najmlajših, kar je za vse še dodatna spodbuda.
Avtentične vsebine, vrhunski mentorji
Popoldansko varstvo z izobraževalno vsebino je družbeno morda najbolj koristno delo centrov 826. Naslednji korak pa je spodbujanje branja preko navdiha za pisanje. Tudi to se začne že v prvih letih pismenosti, elemente bolj ciljne ali celo estetske komunikacije pa začne dobivati v puberteti. Gre za »terensko delo«, v okviru katerega sodelavci 826 delujejo v šolah skupaj z učitelji. V tem primeru so prostovoljci pogosto uveljavljeni pisci različnih profilov, ki s svojimi izkušnjami in prepoznavnostjo v širši javnosti pomagajo organizaciji 826, s svojo avtoriteto in znanjem pa dajejo navdih in spodbudo otrokom za večjo zagnanost. Lotevajo se različnih družbenih in literarnih tem z različnimi mentorji: zbornik Be Honest, and Other Advice From Students Across the Country, v katerem so razmišljanja učencev o šolstvu v ZDA, je Calegarijevi pomagala urediti kontroverzna rokerica Neko Case, pri nastanku knjige Beyond Stolen Flames, Forbidden Fruit, and Telephone Booths (Onkraj ukradenih plamenčkov, prepovedanih sadežev in telefonskih govorilnic), v kateri so učenci raziskovali moč mitologij, pa je vseskozi sodeloval ugledni pisatelj Khaled Hosseini (njegova romana Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc sta izšla tudi v slovenščini), ki je osebno nastopil tudi na čisto resni zabavi ob izidu. In eno od zgodb iz te knjige, ki je izšla v začetku letošnjega junija, je za osnovo svojega videa izbrala Chinaka Hodge, pred slabim desetletjem prva štipendistka Sklada 826 in zdaj že kar uveljavljena pesnica z video ambicijami.
Sodelovanje s tako uglednimi imeni pomeni, da ni prostora za polovičarstvo: otroci imajo vso svobodo pri izbiri tem in njihovi ubeseditvi, pri uredniškem delu, oblikovanju in tisku pa so projekti vodeni na povsem profesionalni ravni. Publikacije 826 zato niso videti kot običajni šolski časopisi, ampak kot atraktivne, starostni stopnji primerne knjižne ali časopisne izdaje. In s tem za otroke v resnici storijo največ: puščajo jim vsebinsko svobodo, pri formalnih zadevah pa jih učijo profesionalnih kriterijev.
Kje nastaja denar?
Štipendije so tudi že uveljavljen del dejavnosti organizacije, ki se je leta 2008 po ustanovitvi šestih novih centrov po vsej državi iz 826 Valencia preimenovala v 826 National. Vsi centri imajo na začetku imena številko 826, nato pa nekakšno geografsko oznako: center v Ann Arbor se imenuje kar po zvezni državi Michigan, newyorški in washingtonski po kraticah NYC in DC, večina pa po mestih. Programe imajo podobne, le da je na severovzhodu večji poudarek na delu z otroki z arabskimi koreninami. Ob prihajajoči desetletnici se lahko pohvalijo, da osem centrov skupaj na leto pomaga več kot dvajset tisočim otrokom in mladostnikom, pri njihovem delu pa sodeluje šest tisoč prostovoljcev, literatov, pedagogov, študentov, upokojencev in vrste drugih, ki se jim poslanstvo 826 zdi vredno nekaj njihovega časa.
Ali denarja. Osem centrov navkljub pretežno prostovoljnemu delu in skromnim dohodkom redkih redno zaposlenih zahteva kar nekaj sredstev. Založniška dejavnost se sicer pokriva (seveda je težko ne kupiti kar nekaj izvodov knjigice, v kateri je objavljen umotvor tvojega otroka in predgovor uglednega pisateljskega imena), a za druge dejavnosti ne prispeva kaj prida. Javnih sredstev za takšne projekte, če so še tako družbenokoristni, v ZDA ne poznajo, imajo pa navado donirati za najrazličnejše projekte, ki se jim zdijo pomembni. (To do neke mere sodi v poglavje ameriškega sovraštva do davkov: številni Američani imajo za svojo državljansko dolžnost, da prispevajo za takšne ali drugačne, tudi družbenokoristne in kulturne projekte, a radi vidijo, da gre denar naravnost iz njihovega žepa, ne prek številnih posrednikov v zveznih ali lokalnih oblasteh.)
Organizacija 826 si s svojo bogato dejavnostjo in vrhunsko marketinško-komunikacijsko strategijo zagotavlja široko bazo podpornikov, ki ji omogoča posvečanje potrebam otrok. Med njihovimi podporniki najdemo tudi številna mednarodno znana podjetja, centru v San Franciscu je velike nove Applove računalnike podaril Google, velik podpornik je (najbrž ni presenetljivo) spletni knjigotržec Amazon, pa Bank of America, časopis Chicago Tribune, globalna oglaševalska veriga DDB, sklad pokojnega igralca Paula Newmana, pa tudi družinska kmetija in vinarna Clif iz zvezne države Washington.
Ideja 826 je ganljiva, koristna in nalezljiva. Trenutno so v teku pogovori za prvi center zunaj ZDA, ki naj bi se odprl na Irskem. O čem podobnem bi veljalo razmišljati tudi pri nas. Obljubljena dežela slovenskih pisateljev je Prekmurje: bi jih kaj podobnega zanimalo? Ljubljana se je kot svetovna prestolnica knjige 2010 razcvetela kot mesto knjigarn in ponudila zelo dostopne Knjige za vsakogar, bi zdaj poskusila pritegniti še čisto novo generacijo bralcev? Pa Maribor kot Evropska prestolnica kultura 2012, kjer je programski direktor založnik in pisec?
Ni potrebno veliko: predvsem želja, da nekomu, ki ima vsega še mnogo manj kot ti, odpreš vrata v boljši svet. In to v svet, ki ga pisci in bralci Pogledov dobro poznamo: svet pisanja in branja. Ves svet.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011