Podoba nove podobe
V nasprotju s predhodno generacijo, ki je svoja najstniška leta doživljala v času velikih prelomov v družbi konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, torej v času, ko se je še zdelo vse mogoče, se nova generacija umetnikov sooča tudi s problemi ustvarjanja v napol izpraznjeni družbi, kjer se zdijo velike ideje preživete in ideali pokopani. Čeprav je kapitalizem vase posrkal tudi svet umetnosti, je ta po mnenju mnogih še vedno tista trdnjava mišljenja onkraj meja obstoječe realnosti, kjer se lahko postavljajo nova merila in iščejo drugačne rešitve.
Ob tako rekoč tradicionalnih prostorih, v katerih se pri nas predstavljajo nove generacije umetnikov, kot sta Likovni salon in Galerija sodobnih umetnosti v Celju, pa KiBela v Mariboru ter Galerija ŠKUC, Kapelica in Mala galerija v Ljubljani, če omenimo najvidnejše, je prinesla resnično svež veter leta 2006 ustanovljena Galerija sodobne umetnosti Ganes Pratt.
Novi pristopi …
Kljub logiki sistema, ki temelji na poudarjanju individuuma in nenehno izpostavlja posameznikovo enkratnost, se mnogi mladi umetniki povezujejo v skupine, tandeme ali med seboj vsaj občasno sodelujejo. S tem so prisiljeni svoj ego potisniti vsaj za nekaj časa v ozadje in se osredotočiti na skupne ideje, probleme in rešitve.
Nekateri ponovno raziskujejo principe poparta, ki pa je v tokratni različici zastavljen bolj radikalno. Z absorpcijo elementov popkulture poskušajo reflektirati in interpretirati lastno sedanjost ter se do nje kritično opredeliti. Jure Cvitan (1981) in Mark Požlep (1981) se pri svojih delih sklicujeta na potrošniško družbo in medijske ikone, a jih postavljata v popolnoma nov svet, tuj tako njim kakor nam. Umetniki se vse bolj nagibajo k temu, da gledalca postavijo v pozicijo aktivnega udeleženca, saj jih zanimajo njegovi neposredni odzivi. S to gesto se vzpostavi dialog med umetniškim delom, umetnikom in okoljem, gledalcem. Pri tem se ne omejujejo na specifičen medij, ampak izkoriščajo možnosti različnih, bodisi slikarstva, kiparstva, videa, performansa ali drugih, in med njimi organsko prehajajo ter jih združujejo in s tem ustvarjajo lasten hibridni izrazni način.
O intermedijski umetnosti govorimo, kadar se v enem delu uporablja več medijev, o multimedijski pa, kadar uporabljeni mediji pripadajo različnim umetnostnim disciplinam, kot so literatura, video, glasba, likovne in scenske umetnosti. Procesi in mediji se med sabo mešajo in kot pravi umetnik Ištvan Išt Huzjan (1981), ki se ukvarja z videom, instalacijo, performansi, slikarstvom, scenografijo, knjigo umetnika itd., se zato umetniki sami še najlažje poimenujejo z izrazom sodobni umetnik. V zadnjem letu smo si ga zapomnili po dveh odmevnejših postavitvah, najprej v sklopu U3 – Trienala sodobne umetnosti v Moderni galeriji in nato s samostojno razstavo v Mali galeriji, kjer se je poigral s kontekstom galerijskega prostora v stavbi Banke Slovenije. Vanj je postavil zgolj dokumentacijo in prazne mize, ki so čakale umetniška dela, ta pa so bila v času razstave varno hranjena v sefu banke, za katerega je najemnino plačala Moderna galerija.
… v novih družbenih pogojih
Sodobnost lahko opredelimo kot odnos do lastnega časa, ki mu tisti, ki je resnično sodoben, nepreklicno pripada, ga sprejema, a se od njega hkrati distancira. Zato je obenem del svojega časa, a se z njim popolnoma ne ujema – in ravno preko tega odklona ga je sposoben bolj kakor drugi zaznati in doumeti. V času, ko nam preko medijev multinacionalke in politika vsiljujejo skonstruirano percepcijo samih sebe, se razmišljujoči posamezniki kaj hitro znajdejo pred ključnimi ontološkimi vprašanji. Mlada umetnica Pila Rusjan (znana tudi kot Polona Zupan, 1984) se je z njimi spopadla v performansu in razstavi Preprosto biti, ki je bila izvedena v sklopu festivala Mesto žensk leta 2008. Svoj intimni prostor, spalnico, je za štiri dni odprla javnosti, odrekla se je branju, pisanju, glasbi, medijem, in bila le sama s seboj ter morebitnimi obiskovalci.
Pri pregledu ustvarjanja umetnikov mlajše generacije smo priča več družbenokritičnim projektom, a mnogi se spotaknejo pri ilustrativnosti, prestopijo mejo patetičnosti ali pa z njimi le afirmirajo svoje lastno delovanje. Tako le redkim uspe, da se njihovo sporočilo ne izgubi med povprečnostjo podobnih del. Niki Autor (1982) to nedvomno uspeva. Poglobljeno se ukvarja s problematiko azilne in migracijske politike. Njena filma Poročilo o stanju azilne politike v Republiki Slovenija od januarja 2008 do avgusta 2009 in Razglednice sta bila med drugim predstavljena na zadnjem U3, slednji tudi na festivalu Liffe v sklopu programa sodobnih kratkih eksperimentalnih filmov.
Pozicija umetnika znotraj umetniškega sistema je tudi eden izmed pogostih motivov in nekateri avtorji hitro padejo v zanke, kot smo jih omenjali zgoraj. Posrečen primer reflektiranja tega odnosa so dela Nine Slejko (1982). Z vprašanji obravnavanja umetnine kot izdelka, namenjenega izključno umetniškemu trgu, se je ukvarjala v več svojih projektih. Idejo za projekt Slike, ki se dobro prodajo je dobila v videu, ki prikazuje pogovor med umetnikom in galeristom. Slednji izbira slike po večji možnosti prodaje in ravno rdeča barva je tista, ki naj bi šla za med. Tako je v seriji slik Naklonjenost do rdečih in manjših slik svoja stara platna razrezala v manjše formate, domnevno bolj primerne za prodajo, in jih v celoti pobarvala z rdečo. Kritiko umetnostnega trga pa je naslovila preko slik Franceta Slane, ki so v Sloveniji postale nekakšen statusni simbol, umetnik pa sinonim za uspešnega, izvrstno prodajanega umetnika. Zato je mlada umetnica sprva kupila njegovo sliko, jo prerisala in mu tako vzela simbolno in denarno ceno. Zastavljen koncept je nadaljevala v seriji, ki jo je poimenovala It’s All the Same Crap Anyway (Tako ali tako je vse isto sranje), tako da je naročila še vsaj sto replik njegovih del in jih prerisala. Nina Slejko je tudi soustanoviteljica Konceptualnega umetniškega centra Bukovje, ki deluje že dobro leto.
Nagrade …
Podelitve nagrad za mlade umetnike potekajo prav v tem mesecu. Poleg nagrade Essl, ki jo podeljujeta podjetji bauMax in Vienna Insurance Group, je najbolj odmevna nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. v sodelovanju z dvema ameriškima fundacijama. Nagrajenki zadnjih dveh let vsaka na svoj način zavzemata kritični pogled na dogajanje v družbi. Lanska dobitnica nagrade Maja Hodošček (1984) je v videu Promised land (Obljubljena dežela) izhajala iz problema diskriminacije na trgu dela in izkoriščanja migrantskih delavcev. Ana Čigon (1982), umetnica, ki se loteva vprašanj identitet in spola, pa je leto prej prepričala žirijo z videom, ki je bil humorna in lucidna kritika nespoštljive obravnave umetnika oziroma umetniških del v Cankarjevem domu.
Vsestransko nadarjena umetnica Eva Petrič (1983) se poleg velikega števila razstav po vsem svetu ponaša tudi z izdano pesniško zbirko in dvema romanoma, ki sta že prevedena v različne svetovne jezike. Poznamo jo predvsem po poetičnih serijah črno-belih fotografij, na nedavni razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru pa smo lahko videli odlično video instalacijo, intimno interpretacijo dogodkov iz argentinske preteklosti, v katerih je izginilo več tisoče ljudi. Ena njenih fotografij je bila izbrana tudi na prestižno razstavo New Prints 2011 v New Yorku, ki bo junija in julija letos.
… in preživetje
Umetniški sistem ne ločuje več strogo med vlogami umetnikov, teoretikov, kritikov, kuratorjev, organizatorjev, ampak so te med seboj prepletene. Pri mlajših umetnikih je menjavanje vlog pogosto nujno, da sploh lahko prestopijo prag sveta umetnosti. Tako v razmišljanju prihajamo do morda banalnega, a ključnega vprašanja, preživetja. Umetnost se prav nič ne razlikuje od drugih segmentov družbe, ki se vedno bolj birokratizira, odgovornost prenaša na posameznika, medtem ko birokratski aparat v službi sistema brezkompromisno zmelje vsakogar, ki ni spreten pri prijavljanju na razpise za delovne štipendije, projekte, rezidence in podobno, torej za vse tiste oblike finančne pomoči, ki golo preživetje omogočajo. Vse se ocenjuje, točkuje, evalvira, prešteva, tudi slaba kritika ali omemba lahko služita kot referenca in kvantiteta tako pri odmerjanju dela pogače prevečkrat nadvlada kvaliteto. Mladi umetniki so mnogokrat prisiljeni pristajati na najslabše oblike prekernega dela, zanesti se ne morejo niti na razstavnine, saj so te nizke, in pri predstavljanju mladih je vse pogosto na delu izkoriščevalska logika, da bi se morali zadovoljiti že z možnostjo razstavljanja samo po sebi.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011