Pogodba med nami v več slikah s komentarji
Prva slika
Zgodilo se je ob osamosvojitvi države oziroma državice, ob nastanku nacije oziroma nacijice: učiteljica v drugem razredu osnovne šole vpraša otroke, ali imajo radi domače živali, kužke in muce. In otroci povedo, da, radi jih imamo, zelo jih imamo radi. Ali je kdo v razredu, ki ne mara kužkov in muc? Ne, vsi imamo radi muce in kužke. Vsi si predstavljajo konkretnega kužka, zato zatrjujejo, kako ga imajo radi. In učiteljica nadalje vpraša: »Ali bi dali vi hrano kužku, ki je lačen?« In vsi otročiči skorajda kričijo, ko hočejo učiteljico prepričati, da bi dali jesti malemu ubogemu kužku. In učiteljica nadaljuje: »Jaz imam doma dva majhna kužka, ali bi jim vi dali hrano?« In vsi v en glas potrdijo, da bi učiteljičinima psičkoma dali jesti.
Ko je kosilo, stoji učiteljica srednjih let, ki ima doma dva kužka, na koncu samopostrežne linije in vsi otroci en za drugim darujejo goveji zrezek tistega dne od svojega šolskega kosila za mala kužka njihove učiteljice. Kakšnih 23 zrezkov. Gospa učiteljica je imela podobo velikanske matere z močnimi delovnimi rokami, kakor da bo vse zdaj zdaj pritisnila na svoje veličastne grudi, in otroci so ji lahko verjeli.
No, zadeva ni tako črna, kakor je videti na prvi pogled: vse je res, kar si kdo misli, ko sliši to zgodbo – učiteljica je dobesedno kradla in goljufala. Pa vendar gledano malo pedagoško: otroci so bili pravilno spodbujeni k ljubezni do živali, nekaj so dali zanjo. Dojeli so, da je žival bitje, ki ga imamo lahko radi in ki ne sme biti lačno. Njihov občutek tistega dne je bil veličasten: prispevali so k temu, da dva psička naše učiteljice nista lačna. S svojo žrtvijo koščka mesa so se še bolj približali učiteljici in tudi ona si je ob njihovem malem žrtvovanju solidno popravila jedilnik za nekaj dni, svojo uborno učiteljsko plačo pa je lahko bolj pametno porazdelila. Nikar je ne obsojajmo, nikar je ne preganjajmo – bodimo srečni, da je podarila srečo našim zanamcem, da so bili vzgajani v plemenite ljudi.
Mogoče gre za parabolo o žrtvovanju in dobičku, o vzgoji in poštenosti. Problem se bo razvil pozneje. Z lažjo se pač težko vzgaja. Mogoče bo nekdanjim učenčkom od vsega ostal samo občutek sreče in toplega odnosa do živali, v odnosu do družbe pa bodo vedeli, da so bili nalagani. V preteklosti so že prispevali svoj košček mesa, ki so si ga pritrgali od ust. V svoji odrasli dobi imajo pravico do zasebnosti, posebne sreče in ne mislijo biti več nikoli nategnjeni. Njihove pravice so se razširile na pravice njihovih psov.
Zato in še zaradi drugih zadev dvajset let po razglasitvi lastne države tak dogodek ni več možen. Družba je tako razvita in bogata, da imajo psi hrano v konzervah in jo jedo, vsaj po reklamah sodeč, iz kromiranih krožnikov, dlaka se jim sveti, sreča človeških lastnikov je sreča njihovih psov. Pogodba med mladimi državljani (in njihovimi zakonitimi zastopniki) ter državo je danes obrnjena na glavo.
Sedanje politične elite lažejo zelo prozorno in zato presenetljivo učinkovito. Sedanji politiki ljudem ponujajo hrano zastonj – vsakemu, ki gre v šolo. Laž, s katero se vzgaja male državljane in njihove starše. Iz mafijskih filmov vemo, da nobena malica ni zastonj, da se jo z nečim plača. Politiki pričakujejo plačilo z enim apoenom lastnega volilnega glasu, ki ga ima državljan. Malica pa je itak servirana iz proračuna.
No, mafijski posli, ni kaj. V resnici država podpira s takšno zastonjkarsko politiko šolske prehrane pivovarne, telekome in lokale v okolici šol. Tisto nekaj denarja, ki ga da iz proračuna za malico, bo končalo točno v rokah bogatih. Otroci in dijaki in starši bodo dali denar pač tja, kjer ni subvencije, kjer se pošteno plača in kar je njihova notranja prioriteta namesto malice.
Druga slika (iz sedanjosti)
Sindikalni predstavnik učiteljev stopi pred kamere in reče: »Za pravice učiteljev sem se pogajal tako, da so mi pritisnili pištolo na sence …« Čisto resno, tragično, požrtvovalno in igralsko prepričljivo. Potreba, da bo vzbudil v domnevno naivnem učiteljstvu refleks, da so že zdaj povsem zlorabljeni in zaničevani, da se jim hoče odvzeti vse do zadnjega, je zadovoljevanje lastnega ega, nič drugega.
Če k igralskemu prispevku predstavnika učiteljskega sindikata dodamo še nekompetentno pripevanje resornega ministra, ki ob pozivu k varčevanju opleta z neslanimi primerjavami o koncentracijskih taboriščih, ko gre za število otrok v razredu, ko bi se samo malo poostrilo res razkošne in (že) škodljive normative za delo v šolah, je jasno, da družbene pogodbe ni več, da gre za ideologijo, za slovensko politiko, vidno na drugih ravneh, za ustvarjanje sovraštva in frustracij. V takšnih primerih ne minister ne predstavnik sindikata ne zastopata potrebne in nujne družbene vloge za ohranitev pogodbe med državljani, ampak nastopata in delujeta amoralno. Početje, ki je identično diskurzu v parlamentu. Isti cilji, enaka raven laži, ista kultura govora in ista ciljna skupina volivcev.
Učitelji in drugi državni uradniki (da bi ne spregovorili o zdravnikih in sodnikih) v tej družbi brez dvoma niso izkoriščana vrsta. Njihovi sindikalni zaupniki pa jih hočejo izenačiti z delavci. Korenine te laži seveda segajo v čas, ko naj bi bili vsi delavci združenega dela. Ampak družbena pogodba se je spremenila, drugačna je, druga je.
Grožnje in pozivi, da je treba na ulico (grožnje, ki si jih privoščita mogočni opozicijski politik v zloveščem napovedovanju bodočnosti in je s tem neverjetno podoben kakšnemu generalu JLA, z enako lahkoto pa tudi mogočni sindikalni vodja – ki ni več podoben nikomur – z jezo in bojevitostjo pravega razrednega borca zaradi ekonomske realnosti), kažejo le na primitivni politični subjekt, ki se lahko čudovito prilega razočaranim, nemočnim. Zavetje in toploto jim daje v Judeževem objemu. Poziv je izrečen kot grožnja: na volitvah se kajpak pričakuje istočasno nepomemben in neizmerno dragocen glas slehernega družbenega anonimneža.
Serija slikic pred poročili, med njimi in po njih na televiziji: reklamna resničnost in realna politična drža
Slika poosebljene ženske sreče, ki je oprala posvinjano srajco svojemu možku in frocem, zdaj je neizmerno zadovoljna, vse je čisto in belo; sledi zaupnost dveh dam, da je sreča in svoboda, ker so dnevi, ko lahko živita normalno, ker uporabljata neke vložke; tej svobodi vedno sledi podoba negovane ženske, ki objema belo straniščno školjko in srečna zagotavlja, da zdaj ni nobenih bakterij v sekretni luknji.
Pod vplivom teh čudovitih podob srečnih žensk in lastne pomembnosti so parlamentarci v svojem diskurzu zoper realno žensko lahko žaljivi, uničevalni in neskončno primitivni. Očitno je zanje srečna samo tista ženska, ki objema sekretno školjko, njena svoboda pa svoboda, ki jo zagotavljajo neki damski vložki. Podobe iz reklam dobijo svojo realno podobo in pravo moč, ko v seriji slik nastopijo izvoljeni predstavniki ljudstva v resničnostni montaži nacionalne televizije.
Pričakovanja in spodbujanja, bodimo sovražni drug do drugega, bodimo zavistni, bodimo maščevalni, bodimo celo ubijalski, ponižujoči, se zrcalijo v njihovih političnih zahtevah, ko hočejo na oblast ali ko so na oblasti. Ali nasedamo njihovim pozivom po medsebojnem sovraštvu? Seveda, kaj pa naj nam preostane drugega, saj smo jih izvolili. Vsa politična ideologija, ki jo premorejo naši voditelji, in tudi njihov diskurz se vsak dan, se iz izjave v izjavo zreducirata na vzbujanje frustracij volivcem. Svoj želje in žalost boste potešili, če nas boste volili. Razen objemanja sekretnih školjk, se razume, to je še večja in edina sreča in do tega imate pravico.
Za to deželo ne moremo njeni prebivalci narediti nič, ker so destruktivnost in avtodestruktivnost političnih elit, obsedenost posameznikov s politično močjo tako vseobsežne, globoke in tudi nereflektirane od njih samih, da nas, kljub zagotovljenim demokratičnim instrumentom sodobne družbe, vleče navzdol, v brezno.
Za naivne, posebej pa za pokvarjene, je v ponaredku možno živeti. Solidno, v blaginji in sreči. Drugi jih niti ne zanimajo. Ampak to že zelo dolgo vemo. Številni naši politiki so bili kreatorji naše sreče, pa za to niso nikoli odgovarjali. Tudi sedanjim račun za vse skupaj ne bo nikoli izstavljen. To je realnost te državice. Kaj pa zdaj?
Pogledi, maj 2010