Tri vprašanja za arhitekta Borisa Bežana
Prostorsko-programska zveza
Kako ste razvijali idejo novega centra sodobnih umetnosti in vse njegove pritikline, ki tvorijo javni program, obenem pa izpolnili zahteve zasebnega investitorja oziroma program, ki dopolnjuje javnega, torej elitna stanovanja, hotel, trgovine in restavracije?
Obstoječe slabo stanje objekta ter zahteva naročnika po relativno visoki gostoti pozidave sta narekovala zelo skrben in kompleksen pristop k projektiranju, katerega namen je ohranitev kulturne dediščine ob formiranju novih javnih zunanjih utrjenih in zelenih površin v notranjščini kompleksa. Celoviti pristop k temu mestnemu kompleksu je pohvalen za razpisovalca – torej za MOL.
Ob začetku projektiranja smo na podlagi opravljenih raziskav in izračunov ugotovili, da je obstoječi objekt pravzaprav ruševina, predvsem zaradi dolgotrajnega nevzdrževanja. Hkrati pa je v neskladju z aktualnimi predpisi o varnosti (potres, požar). Tako sta z leti ostali od nekdanjega tovarniškega objekta le še konstrukcija in južna fasada z dotrajanimi okni. Izziv je bil, kako ohraniti konstrukcijo in jo protipotresno okrepiti na najmanj vsiljiv način, ki ne bi prizadel bistvenih gradbenih in prostorskih značilnosti poslopja oziroma spomenika tehnične kulturne dediščine. Tej pozornosti so sledili tudi drugi potrebni posegi, kot so nova stopnišča, dvigala, nove inštalacije, novo stavbno pohištvo itn.
V nasprotju z javnim prepričanjem, da arhitekt osmisli prostorski program (torej vsebino!), je to vendar vedno delo naročnika. Delo arhitekta je udejanjiti vizijo prostorskega programa zgradbe. Prostorski program je bil določen že pred javnim natečajem s pomočjo študij in komisij, katerih končni rezultat je bilo natečajno gradivo. V razpisnem gradivu je bilo določeno mešanje mestnih funkcij, določene so bile kvadrature posameznih javnih in zasebnih prostorskih programov. Vsekakor je pozitivno, da prihaja do mešanja programskih vsebin v mestnih karejih, saj nas to končno oddaljuje od teorije zonninga (razdvajanja), ki se je v šestdesetih letih globoko usidrala v uradno urbanistično teorijo in prakso. Mesto je vendar živ organizem, je preplet vsebin in dogajanj. Med samim projektiranjem pa je naročnik prostorski program dodatno dopolnil. Vsebinski del je v postopku ponovnega preverjanja oz. prilagajanja zmožnostim današnjega hitro spreminjajočega se časa. Vendar je arhitekturna zasnova toliko čvrsta, da lahko absorbira morebitne spreminjajoče se vsebinske zahteve, in to brez škode za bistvene elemente arhitekturne zasnove. A ker zasebni partner doslej še ni bil izbran, se je projektiralo pretežno samo javni del projekta, ki je tudi najbolj zahteven in časovno dolgotrajen.
Zelo pomembna je komunikacija objekta z reko in vzpostavitev obrežja. Ali je stari objekt že v svoji osnovni strukturi in podobi klical po odprtju proti reki?
Obstoječa tovarna praktično ni imela fizične povezave z reko, saj so bili vsi vhodi v tovarniško poslopje iz notranjega dvorišča, četudi se je proti reki in mestu predstavljala z zelo izdelano in bogato fasado. Prav tako je pritličje dva metra nad nivojem nabrežja. Načrtovani projekt deloma poglobi pritličje in ga v vsej dolžini tovarne odpre proti nabrežju. Pri tem posegu nam je pomagal tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine, saj je bilo treba poseči na spomeniško zaščiteno južno fasado objekta. Sama povezava stavbe z reko pa je bila določena že v natečajnih izhodiščih s strani naročnika – MOL, ki je zadnja leta še pospešila prenovo nabrežij Ljubljanice kot najkvalitetnejšega javnega prostora.
Ste optimistični, se veselite dela na tem projektu? Vam bodo omogočili, da ga boste nadzorovali ves čas izgradnje in vztrajali do zadnjega detajla, ki ste ga izrisali?
Vsak projekt začnemo z optimizmom, vendar je praksa taka, da javni projekti običajno nimajo dovolj dodelane finančne konstrukcije, ko se naročnik odloči za arhitekturni natečaj in s tem za gradnjo. Vsekakor upamo, da bo mestna občina vztrajala na tem zelo kompleksnem projektu. V nasprotnem primeru, glede na stanje, v kakršnem je že danes, bo poslopje Roga doživelo samoporušitev. Tudi sedanja delna uporaba velikega tovarniškega objekta s praktično enim samim stopniščem, na katerem stopnice že razpadajo, predstavlja velik problem za morebitne uporabnike in tudi za lastnika in okolico.
Upamo, da bomo lahko dokončali javni del projekta – manjkata še izvedbeni načrt in popis del, saj je to edino zagotovilo, da se bo javni del v javno-zasebnem partnerstvu zgradil kakovostno in brez dragih dodatnih del, ki bi bremenila mestno občino. Veselje do ustvarjalnega dela je zadoščenje, a nadzor načrtovalcev (nas, projektantov) je v Sloveniji drugačen kot v drugih državah Evropske unije, kjer izvajamo naše načrte, recimo v Španiji in na Finskem.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012