Sever in jug
Transformacija – ali kako arhitektura spreminja naše okolje je bil naslov mednarodne arhitekturne konference, ki je sredi maja v organizaciji Zavoda Big potekala v Ljubljani. Za predavateljskim odrom so se zvrstila znana imena arhitekture, ki so predstavljala različne primere spreminjanja bivalnega okolja, Nuno Mateus iz lizbonskega studia ARX in Jens Thomas Arnfred iz københavnskega biroja Tegnestuen Vandkusten sta prišla s skrajnih koncev stare celine. Govorila sta o sicer formalno zelo različnih projektih, ki pa so izražali podoben odnos do tradicije, kulture in narave.
Skrajne razlike? Drugačne bivanjske možnosti na severu in jugu? Da! Pa vendar, spreminjajo se tudi same vremenske razmere in danes se bivalni modeli premeščajo iz enega kulturnega okolja v drugo, ne glede na vreme, teren ali navade. »Predstavljajte si, kakšen vpliv na Portugalsko je imelo srečanje z indijsko kulturo in arhitekturo – pripeljalo je do popolne spremembe in svojevrstnega navdušenja. Ali pa poglejte Japonsko, kaj je japonska arhitektura pomenila za Franka Lloyda Wrighta, za nizozemske arhitekte ali kaj je afriška umetnost pomenila za Picassa, japonski bakrorezi za Van Gogha in tako naprej. Kultura lahko živi povsod, kjer obstajajo tovrstni vplivi in stiki. Če jih ni, je mrtva. To pa ne pomeni, da bo vse postalo enako in da zgodovinski dokumenti niso pomembni. Zgodovina arhitekture je bolj zgodovina kontinuitete kot prekinitev. Epizodno gledano, so bile prekinitve z dobrim razlogom.« Z oddaljenim pogledom pa se vedno prepozna kontinuiteta, je leta 2006 razmišljal portugalski arhitekt Alvaro Siza Vieira.
Kulturne izkušnje in motivi se izmenjujejo in menjajo. Nekatere stvari pa so stalne. Na primer: svetloba in voda kot motiva dveh arhitekturnih tradicij. Oba, človek z juga in človek s severa, podobno govorita o svetlobi, vodi in morju; elementih, ki so pomembni pri razmišljanju o bivanju in ustvarjanju bivalnih enot v obmorskih in pomorskih deželah, kot sta Danska in Portugalska.
Portugalska je bila nekoč ena najmočnejših pomorskih velesil, na morje je vezana gospodarsko in tudi emocionalno. Portugalska arhitektura je seveda odgovor na podnebje, ko sonce pripeka in močan slan veter z Atlantika biča keramične fasade in porjavelo kožo lusitanskih obrazov. Iz baročne in findesièclovske tradicije se je portugalska arhitektura izvila šele s poznim modernizmom. Osrednje ime portugalskega modernizma je Alvaro Siza Vieiro, ki je skupaj s svojim profesorjem Fernardom Tavoro postavil visoko šolo za arhitekturo v Portu med najbolj cenjene evropske fakultete. Alvaro Siza Vieiro je poetični modernist, tudi predavatelj, privrženec doslednega upoštevanja tradicije in njenih modrosti, izkušenj in pričakovanj, s katerimi se arhitekt sooča iz dneva v dan. Siza Vieiro je v evropski modernizem prinesel ibersko liričnost z velikimi belimi površinami in čistimi linijami. Temu sledijo tudi arhitekti biroja ARX, ki sta ga ustanovila brata Mateus, Jose Paulo in Nuno. Prejela sta že vrsto mednarodnih nagrad za svoje projekte, oba sta tudi predavatelja. Nuno Mateus predava na univerzi Universidade Autonoma de Lisboa in tudi na fakulteti za arhitekturo Tehnične univerze v Lizboni (FAUTL). Jose Paulo Mateus je predavatelj na Visoki šoli za arhitekturo mednarodne katalonske univerze ( ESARQ-UIC) v Barceloni in na Visoki šoli za dekorativne umetnosti (ESAD) v Lizboni.
Brata Mateus sta v portugalskem mestu Ilhavu uresničila zanimiva projekta – mestno knjižnico in pomorski muzej. Stik z vodo je osrednja ideja muzeja, je realnost in simbolična poanta pomorskega muzeja. Voda je tudi potencialni razstavni prostor, hkrati pa rabi kot rezervoar vode za gašenje požara. Iz vseh prostorov objekta se odpirajo pogledi na vodo. Za mestno knjižnico sta prejela tudi mednarodno nagrado za arhitekturo 2006, ki jo podeljuje Chicago Athenaeum. Knjižnice so prostori dnevnega bivanja za vse radovedne in študirajoče ljudi. Za nekatere so knjižnice drugi dom in pomenijo specifično obliko bivanja. Mestna knjižnica mesta Ilhava ima prostore na zemljišču ostankov fevdalnega posestva iz začetkov 18. stoletja. Od stare haciende na obrobju mesta sta se ohranila pročelje osrednje stavbe in kapelica. Meje posestva in stara fasada so oblikovali izhodišče za načrtovanje knjižnice, temu je sledila tudi ureditev upravnih prostorov. Čitalnice in mladinski forum pa s tem, ko so postavljeni zunaj meja stare stavbe, vzpostavljajo neposreden stik z okolico in sestavljajo novo socializacijsko točko. Ohranila sta vse bistvene elemente, ki govorijo o preteklosti te stare haciende, in hkrati vzpostavila novo intelektualno središče mesta.
Tako kot na Portugalskem sonce, veter in ocean opredeljujejo življenjske navade in joie de vivre, se podobno kaže v nordijskem načinu življenja: da je človek lahko srečen in zadovoljen tudi v slabih vremenskih razmerah in ob nizkih temperaturah. Arhitekti v skladu s tem uporabljajo naravne materiale, racionalne oblike, enostavne in funkcionalne rešitve, oblike so izpeljane do dovršene skladnosti z ambientom in od tod izvira njihova estetika, brez odvečnih detajlov. In prav zaradi življenja v slabših vremenskih okoliščinah je graditev usmerjena k trajnostnemu razvoju in majhni porabi energije, pri njih se je zgodaj pojavila ideja pasivne hiše in optimalnega izkoriščanja sončne energije. Na Danskem še vedno igra veliko vlogo tudi tradicija funkcionalizma in modernizma, ki ju dopolnjuje kritični regionalizem, upoštevajoč univerzalne civilizacijske kode in regionalne kulturne značilnosti. Veliki imeni iz zgodovine danske arhitekture sta Arne Jacobson (hotel SAS v Københavnu) in Jorn Utzon (sydneyjska opera) in kot svetovno priznan strokovnjak za reševanje mestnih zagat se jima je pri mednarodni slavi pridružil Jan Gehl, ki je svetoval pri mestnem načrtovanju in razvoju mest, kot so Melbourne, London, New York (pred dvema letoma je obiskal tudi Ljubljano) in seveda København, kjer velja za zagovornika kolesarske kulture, izboljševanja kakovosti javnih prostorov in mestnega središča.
Danska s funkcionalnimi rešitvami v arhitekturi in oblikovanju sodi med tipične nordijske države, med njimi pa ima Finska še vedno vodilno vlogo. Po vodilnem finskem arhitektu Alvarju Aaltu se imenuje tudi prestižna arhitekturna nagrada, namenjena izvrstnim posameznikom – arhitektom. Edini kolektiv doslej, ki je dobil to nagrado, je danski studio Tegnestuen Vandkusten, in sicer z obrazložitvijo, da kot moderni interpreti Aaltove zapuščine zaslužijo to nagrado zaradi pionirskega in vplivnega dela na področju stanovanjske arhitekture, s poudarkom na razvoju modelov komune, kjer pri načrtovanju sodelujejo tudi stanovalci, in ker vztrajajo pri principu vzdržnega in trajnostnega razvoja mest, si prizadevajo za nizke cene načrtovanja in realizacije neprofitnih in socialnih stanovanj, upoštevajoč tehnološki razvoj in uporabljajoč nove gradbene materiale v kombinaciji s tradicionalnimi in naravnimi. Studio Tegnestuen Vandkusten so leta 1970 ustanovili arhitekti Svend Algren, Jens Thomas Arnfred, Michael Sten Johnsen in Steffen Kragh. Po štiridesetih letih še vedno vztrajajo pri iskanju novih rešitev za kakovostne stanovanjske objekte, vendar se ukvarjajo tudi z urbanizmom in načrtovanjem javnih stavb. Njihove stavbe stojijo na Danskem, po vsej Skandinaviji in tudi marsikje v Evropi. Med njihovimi zanimivejšimi projekti je spremenitev stare ladjedelnice (Torpedohallen iz leta 1953) v nov, sodoben stanovanjski kompleks. Stavba stoji v starem pristanišču v københavnski mestni četrti Holmen, kjer je še vedno veliko kanalov, na enem izmed njih stoji tudi stara ladjedelnica. Opora novi jekleni konstrukciji in strehi so ohranjeni stari betonski stebri in jekleni tramovi, s stopnišči, balkoni in mostovi čez stari kanal vred. V volumen te stare industrijske stavbe je umeščena gosta mreža stanovanj (67 vseh skupaj), ki so drug drugemu v statično oporo. Zanimivo je tudi to, da skozi objekt in ob kanalu poteka pešpot, ki vzpostavlja dinamično mestno življenje.
Pogledi, 2. junij 2010