Udarništvo od Alije Sirotanovića do Boruta Pahorja
Matošević je pozornost strokovne javnosti pritegnil že pred tremi leti, ko je izdal zelo izčrpno monografijo o rudarjih in rudarjenju v hrvaški Istri (Pod zemljom. Antropologija rudarenja na Labinštini u XX. stoljeću, 2011). Med raziskovalnim delom zanjo mu je neprestano stopala na pot z rudarjenjem tesno povezana tema udarništva. Odkar se je je lotil, ga je »dobesedno obsedla«, je povedal Matošević, ki je o udarnikih in udarništvu sredi oktobra predaval na povabilo Sekcije za interdisciplinarno raziskovanje ZRC SAZU. Njegovo predavanje O kurioziteti socialistične proizvodnje – primer herojskega dela se je začelo s projekcijo kratkega dokumentarnega filma, ki po predavateljevih besedah odlično povzema vse temeljne prvine udarništva.
Sto dni v Brezi Zorana Markuša (1949) je zgleden primer promocijskega gradiva, v katerem se v premišljeno zmontiranih trinajstih minutah znajde vse od obrazov rudarjev, zamazanih od sanj, a z izrazom blažene zamaknjenosti, do kadrov spomladansko buhteče narave in trenutka dramatičnega suspenza pod površjem, v katerih ni jasno, ali bo rudarjem uspelo uresničiti, kar so si zadali za cilj: premagati naravo (in še kaj, kot bomo izvedeli pozneje) in izkopati rekordno količino premoga. Nedrja zemlje se razpro, skali je iztrganih malo več kot 150 ton premoga, kraj zajame vsesplošen zanos, v vaški štirirazrednici ni pouka. Sklepni prizor se odigra na sprejemu pri samem Titu, kjer se postrojijo Sirotanović in njegova ožja ekipa, zdaj v pražnjih temnih oblekah in z nazaj počesanimi, rahlo valovitimi kodri – pričesko, kakršna je krasila tudi predsednikovo teme. S tem srečanjem je povezana še ena urbana legenda, ki je dokumentarec ne pomaga razjasniti, ker gibljive slike komentira glas v offu: Sirotanović naj bi, ko ga je Tito vprašal, kaj si želi za nagrado za svoj herojski dosežek, izjavil, da noče nič drugega kot »večjo lopato«.
Za fenomen udarništva je poveden malone vsak trenutek tega filmčka, je povzel pripoved dr. Matošević, ko je v improvizirano kinodvorano na SAZU spet posijala dnevna svetloba. Eden značilnih elementov je napetost, ki gledalca prevzame, ko rudarjem v prvo spodleti – a je zmagoslavje po drugem poskusu tem slajše. Težko je spregledati tudi prikaze mišičastih rudarskih torzov – pristop, po katerem so posegali tudi režiserji propagandnih filmov v režimih, s katerimi jugoslovanski ni hotel imeti opravka.
A osrednje sporočilo Stotih dni v Brezi je pravzaprav treba brati med vrsticami in se nam razkrije šele z nekoliko zgodovinskega predznanja. Udarništvo je bila jugoslovanska verzija stahanovstva, poimenovanega po Alekseju Stahanovu, ki je leta 1935 v rudnikih Donbasa v Sovjetski zvezi izkopal veličastni 102 toni premoga. Stahanovstvo se je, kot je povedal Matošević, iz rudnikov razširilo na več gospodarskih panog, od mlekarstva do tekstilne in čevljarske industrije, redki niso bili niti primeri učiteljev, ki so »alfabetizirali rekordno število nepismenih«. Za stahanovske dosežke je bilo značilno, da jih je obdajala nekakšna avreola čudežev: ni jih bilo mogoče razložiti z naravnimi fizikalnimi zakoni in zato inženirjem nikakor ni šlo v glavo, kako je navadnim delavcem to uspelo. Ampak inženirji so bili tako ali tako med bolj reakcionarnimi pripadniki proletariata, je cinično dodal Matošević. Zakaj sta Stahanov in njegova zgodba pomembna za »gibanje za večjo produktivnost dela«, kot se je udarništvo uradno imenovalo na jugoslovanskih tleh? Zaradi informbiroja: Sirotanović je z dobrimi 150 tonami premoga gladko opravil s Stahanovim, ki jih je izkopal samo 102! »Sirotanović je premagal Stahanova z njegovimi lastnimi sredstvi, pri čemer se Stahanov sploh ni utegnil zavedeti, da sta se znašla skupaj v ringu, pa je bil že nokavtiran,« je razlagal Matošević. Sporočilo je bilo jasno: »Tito je premagal Stalina.«
V primerjavi s Stahanovim jo je Sirotanović na dolgi rok slabše odnesel. Stahanov je bil po odmevnem dosežku kmalu povišan v upravitelja rudnika v Karagandi in je svoje delo opravljal večidel nad površjem. Sirotanović kakšne omembe vredne nagrade, razen podobe na bankovcu za 20.000 dinarjev, ki ga je Narodna banka Jugoslavije izdala leta 1987 (v letu, ko so zaprli rudnik Breza), ni bil deležen. Živel je nevpadljivo življenje vaščana Breze, kjer so mu po smrti leta 1990 postavili doprsni kip.
Ampak zakaj bi ga sploh morali nagrajevati, mar on tisti, ki bi moral državi biti hvaležen za vse, kar mu je omogočila, med drugim da lahko pod zemljo vihti lopato in kladivce? To je namreč vznemirljivo nova teza, ki jo postavi Matošević: na fenomen udarništva je treba gledati skozi prizmo teorije daru francoskega sociologa Marcela Maussa. Dar pa je, kot vemo, treba dati, sprejeti in vrniti. Prava nagrada Sirotanoviću za njegov premogokopni dosežek je srečanje s Titom, udarniki pa so v bistvu dolžniki, ki državi po svojih močeh vračajo, kar jim je dala. Darilo, kakršno so dobili, bi Derrida imenoval »zastrupljeni dar«, pristavi Matošević. Danes, ko za vsako dodatno profesionalno udejstvovanje pričakujemo denarno odškodnino, je najbrž težko razumeti, da je nekdo lahko deloval samo na moralno-etični pogon. Sicer pa so udarniki že v sedemdesetih nekoliko izgubili blišč; takrat se je začela oblikovati nova paradigma, po kateri so udarništvo povezovali z infantilnostjo in naivnostjo, udarnika pa večkrat slikali kot naivneža, ki ga je partija izkoristila. V tem obdobju sta bila posneta filma Slike iz življenja udarnikov (Slike iz života udarnika, 1972, režija Bahrudin Čengić) in poljski Človek iz marmorja Andrzeja Wajde (Człowiek z marmuru, 1977). Čengićev film bi moral biti na sporedu filmskega festivala v Pulju, a so ga prepovedali, češ da je umetniško nezadovoljiv – to utemeljitev je podal Stipe Šuvar, je dodal Matošević.
Matošević je v udarništvu prepoznal tudi neko vrsto »mojstrstva« po vzoru današnjih prodajaln z opremo za domače mojstre: udarniki često niso imeli na voljo primernih orodij in pripomočkov, pa so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Iz časopisne dokumentacije je izbrskal primer delavca splitske ladjedelnice Jakova Roje, ki si je v pomanjkanju kablov z bombažno oblogo izmislil neki približek – in si tako prislužil slavo heroja dela. To pravzaprav ni nič novega, tudi v Sovjetski zvezi so bili stahanovci neke vrste »tehnična avantgarda« ali inovatorji, ki so izboljševali delovne procese. V Jugoslaviji pa so bili udarniki nič več in nič manj kot »manijaki«, ki so se proti naravi borili s surovo močjo svojega telesa. Sirotanović in tovariši so bili na dan, ko mu je uspelo izkopati rekordno količino premoga, v jami od sedme ure zjutraj do enajstih zvečer! Na voljo pa so imeli samo primitivno orodje, brez sodobne mehanizacije tistega časa. Znan je citat, ki ga je Tito izrekel o udarnikih: »Vi ste tisti, ki s svojimi mišicami nadoknadite pomanjkanje strojev in orodja.«
Udarništvo kot ideja ni zamrlo vse do današnjih dni, je v sklepnem delu predavanja povedal Matošević, navsezadnje je prostovoljno delo za odpravo posledic poplav na Balkanu tudi neka oblika udarništva. Delo je vsekakor vrednota, na katero se mnogi radi sklicujejo, v hrvaški politiki je zanimiv lik Nadan Vidošević, po Matoševićevih besedah »neka vrsta kriminalca«, ki se je med predvolilno kampanjo leta 2009 zavzemal za »ponovno rehabilitacijo herojev dela«. Pa tudi med slovenskimi politiki se najde marsikdo, ki se sklicuje na delo: recimo Borut Pahor med svojo predsedniško kampanjo, se je pošalil Matošević. Svoje raziskovanje udarništva je opravil v okviru dvoletnega hrvaško-slovenskega znanstvenega projekta Kultura dela med socializmom in EU, je povedala dr. Tanja Petrović iz Sekcije za interdisciplinarno raziskovanje ZRC SAZU.
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014