Vzpon in padec Nove revije
Idejno-programski »oče« založbe, pesnik in kritik Niko Grafenauer, je zagovarjal potrebo po novih merilih v slovenskem založništvu, bistveno drugačnost od ustaljene prakse, programsko inovativnost in nadstandardno kakovost knjig. Seveda ni bilo mogoče kar »iz zraka« zbrati novo ekipo raznovrstnih sodelavcev nove založbe; tako se je maloštevilna skupinica zaposlenih in precej številčnejša množica zunanjih sodelavcev (avtorjev, urednikov, tehničnih kadrov idr.) oblikovala postopoma. Večji del zaposlenih pri Novi reviji je sicer že od začetka šepal glede strokovne usposobljenosti, to hibo pa je nadomeščal z nadpovprečno požrtvovalnostjo in delavnostjo, ki jo je usmerjala vera v spremembe; tako je denimo založba dobila prvega redno zaposlenega urednika šele po dobrih desetih letih. Uredniška in tehnična priprava knjig in številnih revij je slonela na zunanjih sodelavcih različnih strok, od filozofov, religiologov, sociologov, pravnikov, grafikov, oblikovalcev, lektorjev; ti so opravljali naloge v dobro vseh humanistično izobraženih bralcev in kupcev knjig na Slovenskem.
Ježa na valovih osamosvojitve
Prva leta založbe je nosil osamosvojitveni val nove države. Revija (Nova revija) je namreč nastala v času preloma z Jugoslavijo, bila je pravzaprav nosilka idejnega, političnega in kulturnega prevrata, ki je omogočil konstituiranje mlade evropske države. Njeni vodilni sodelavci so pripravljali temelje za delovanje nove državne skupnosti (slovenski nacionalni program), kmalu so prevzeli tudi pomembne državne politične funkcije. Jedro uredništva je poleg kulturnega in umetniškega dela opravljalo tudi številne naloge civilne družbe in načrtovalo delovanje Slovenije v prihodnosti, kar je formuliralo v posebnih številkah in zbornikih Nove revije. Po ustanovitvi založbe se je delo pri podjetju diferenciralo na ožjo založniško dejavnost (izdajanje knjig in revij) in na javno civilnodružbeno in politično delovanje (Zbor za republiko ipd.). Vendar so bili številni ljudje iz kroga Nove revije vezani na obojno delovanje, kar je v prihodnosti povzročilo zlasti nepreglednost poslovanja in se izkazalo za usodno.
Nova založba se je od vsega začetka spopadala s finančnimi, distribucijskimi in prodajnimi težavami. Kljub izjemnemu programu družboslovnih, humanističnih in leposlovnih del je težko vstopala v strokovne ustanove in med bralce. Njen obstoj je bil ves čas odvisen od državne podpore, tj. subvencij kulturnega ministrstva, ki jih je tudi redno dobivala, pač v skladu s programskimi izhodišči in solidno založniško realizacijo. Naklada njenih strokovnih revij (Phainomena, Poligrafi, Dignitas) je bila omejena z bralci iz ozkega kroga strokovnjakov, naklado poznejšega Ampaka, kulturnega mesečnika z načeloma najširšim dometom, pa je omejevala samovolja distributerjev (na nekaj mestih se npr. Ampak ni mogel prodajati zaradi nasprotovanja iz političnih razlogov). To je povzročalo revijalno poslovanje na pozitivni ničli, posledično pa je iz tega izhajala plačilna nedisciplina izdajatelja, ki je polagoma nehal plačevati avtorje, zunanje urednike, oblikovalce in tiskarne; tako stanje je pred časom pripeljalo do počasnega umiranja revijalnega tiska pri Novi reviji in do »smrti« magazina Ampak. Založba je tako izgubila mnoge mlade in nadarjene kritike in publiciste, ki so se preselili drugam; z Ampakom pa tudi kritični družbeno-kulturni mesečnik, ki je imel predvsem vlogo javnega glasu zamolčanih in evidence spregledanih.
Težave se kopičijo, dolgovi naraščajo
Zaradi močne povezanosti Nove revije (podjetja in njegovih poslovno-programskih vodij, zlasti direktorja in glavnega urednika) s političnimi nosilci osamosvojitve in določeno (»desno«) slovensko politiko je prihajalo ob zamenjavi na vrhu oblasti do neprijetnih restrikcij in ukrepov, ki so prizadevali tudi založbo (npr. pri dodeljevanju denarja na razpisih). V času »debelih krav« in politikov »na isti valovni dolžini« je založba – vsaj kar se tiče finančne podpore – lahko realizirala svoje velikopotezne načrte (npr. epohalno izdajo Slovenske kronike ali leposlovno zbirko Samorog); v obdobju »globalne krize« in »idejnih raznoglasij« pa je iz finančne pipice pogosto zgolj kapljalo. Seveda ne gre za vse težave kriviti zgolj trenutne politike; dejstvo je, da se je podpora kulturi vse od osamosvajanja naprej zmanjševala, da so se merila za dodeljevanje subvencij zaostrovala, da so se vsi kulturni subjekti morali vse pogosteje zatekati tudi k drugim oblikam pridobivanja sredstev za svojo dejavnost. Pri Novi reviji se je tem težavam pridružila še omenjena nepreglednost programskega in finančnega poslovanja; bržkone se je marsikakšen denar iz založniške dejavnosti prelil v podporo družbenim in celo političnim akcijam, povračilo – v takšni ali drugačni obliki – pa je izostalo in bilo pogosto zgolj moralne narave. Vodstvo je v preteklosti nasprotovalo interni reviziji poslovanja, tako da so mogoče zlorabe s sredstvi ostale nerazčiščene. Tako so se »naravnim« težavam založbe z nekomercialnim programom pridružile še »družbene« težave politične nekompatibilnosti; vse to je vodilo k izgubljanju sodelavcev, odtujevanju nekdanjih družbenikov, ki so prodali svoje deleže, predvsem pa k finančni nedisciplini podjetja do vseh členov v založniško-knjigotrški verigi.
Izhod je sčasoma postal počasno, vendar nezadržno sposojanje denarja. Ob preselitvi v sedanje prostore se je založba prvič precej zadolžila; s kopičenjem dolgov do avtorjev in tiskarn se je vsota zadolženosti nevarno večala in danes narasla na nekaj milijonov evrov, kar daje v bližnji prihodnosti marsikomu slutiti neogiben potop podjetja. Ker so upniki večinoma banke, ki so svoj dolg zavarovale s hipoteko na stavbo Nove revije, je ogroženost realna nevarnost, ki grozi ne le z odpuščanjem zaposlenih, temveč tudi z izgubo poslovnih prostorov, tako pa bi bilo onemogočeno nadaljnje delovanje. Poleg tega založba ne plačuje prispevkov za zaposlene, ki tudi plače dobivajo neredno in z veliko zamudo. Kljub temu pa še naprej megalomansko načrtuje program, ki postaja bolj in bolj neizvedljiv, saj je založba v zadnjih letih – po lastni krivdi, ker programa pač ni izpolnila, čeprav je bila k temu večkrat pozvana – izgubila vse subvencije oziroma javno podporo tako knjižni kot revijalni produkciji. Tako se zdi njeno delovanje in celo njen obstoj že kar podobno čudežu.
Za mano potop
Kot rečeno, zunanjo nenaklonjenost političnega prostora do Nove revije vseskozi spremlja tudi notranja kadrovska podhranjenost podjetja, ki jo vzdržuje zgolj ideološka trma vodstva. Normalno je, da vodstvo založniške hiše deluje z roko v roki; toda pri Novi reviji sta tako direktor kot glavni urednik (Tomaž Zalaznik in Niko Grafenauer) že leta in leta drug drugemu tako trdna opora, da drugačna mnenja in kritiški predlogi vselej naletijo na gluha ušesa. Ni normalno, da direktor iznajdeva nove in nove izgovore, zakaj ne plačuje računov in honorarjev, vsi pa temeljijo na lažnih obljubah v prihodnosti. Ni normalno, da glavni urednik ne zna uporabljati računalnika in se s tem še hvali; in tudi ni normalno, da odganja sodelavce, ki moledujejo za zasluženi honorar, z besedami, da so lahko veseli, ker sodelujejo z Novo revijo. V prvih letih založbe je bilo sodelovanje pri Novi reviji mogoče res častno in zaželeno dejanje, ki je bilo nagrajeno tudi s honorarji, podobnimi tistim pri Mladinski knjigi; danes pa je za založbo, ki še vedno prisega na drugačnost in inovativnost, odganjanje sodelavcev brez zasluženega ficka nemoralno diktatorsko ravnanje, nevredno vsakršnega kulturnika, ne le akademskega.
Zdi se torej, da je h koncu založbe, ki je bila nekoč zgled, kako je mogoče biti hkrati kulturni in družbeni fenomen, prispevalo predolgo »spanje na lovorikah«, torej okostenelost vodstva, ki se ni znalo pravi čas umakniti in prepustiti prostor mlajšim ljudem s svežimi idejami. Nova revija je postala fevd ozke skupinice idejnih enakomišljenikov pod dogmatskim vodjem, neprebojen kulturni klan in familiarna združba; četudi je bila prvotna ideja silovita in izredno produktivna za razvoj slovenske družbe, se je sčasoma brez svežega dotoka misli ogolila v karikaturo nekdanje velike Ideje. To je navsezadnje povzročilo tudi odkrito nezadovoljstvo s programsko politiko, ki se je razširilo med bralci novorevijaških knjig in revij. Priča smo torej klasičnemu scenariju »vzpona in padca zanesenega ekonomista«; scenariju, kako lahko nesamokritična vasezagledanost, sprijeta z nespodobno nesposobnostjo, pripelje do žalostnega fizičnega in moralnega zloma. Ali je sploh še mogoč ponoven vzpon?
Drago Bajt je bil med ustanovitelji Nove revije in dolgoletni član njenega uredništva.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011