Romana Jordan, evropska poslanka Slovenske demokratske stranke
Želim si, da bi v kampanji govorili o evropskih temah
Je članica številnih slovenskih in mednarodnih strokovnih in političnih teles, med drugim je bila predsednica Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije in podpredsednica Evropskega energetskega foruma, leta 2007 pa je bila tudi imenovana za evropsko poslanko leta na področju energetike.
Kako bi z okoljskega vidika opisali razlike med obema vašima mandatoma, prvim med 2004 in 2009 ter tekočim?
Prvi mandat je bil mandat optimizma in velike širitve EU, ki je bila prepoznana kot doslej najuspešnejša evropska politika. Mandat, ki se izteka, pa je zelo zaznamovala globalna kriza, ki je pokazala nekatere evropske nedoslednosti in pomanjkljivosti v zakonodaji. Hkrati je bil to tudi mandat iskanja moderne evropske identitete in izzivov, ki naj bi jih reševali skupaj.
V prvem mandatu je bila EU na področju podnebnih sprememb nesporno vodilna v svetu. Tako v evropskem parlamentu kot v evropskem svetu je bila ogromna podpora za uvajanje novih okoljskih politik; v podnebno-energetskem paketu iz leta 2008 je bila EU prva na svetu, ki si je zadala konkreten cilj za znižanje izpustov toplogrednih plinov in povečanje deleža obnovljivih virov energije (cilji »20-20-20« do leta 2020). Dalo bi se reči, da smo se v trikotniku trajnostnega razvoja ukvarjali le z okoljsko stranico. Z nastopom krize ob koncu prejšnjega mandata smo se zavedeli, da bomo morali ravnati bolj celostno, in četudi nismo izgubili okoljske zavesti, zdaj precejšnjo pozornost posvečamo tudi socialnim ter konkurenčnim vidikom trajnostnega razvoja.
Žal se je v tem obdobju izkazalo, da četudi EU dosledno sprejema in izvaja okoljske zaveze, to ne pomeni, da s tem spodbuja druge k podobnim ukrepom. Nasprotno, globalna okoljska pogajanja se premikajo zelo počasi in le redke države, kot sta Švica in Norveška, lahko štejemo za svoje zaveznike.
Ali med večjimi skupinami v evropskem parlamentu opažate večje razlike v pristopu k trajnostni tematiki?
Pred krizo smo imeli na okoljske probleme precej podobne poglede in se je okoljska zakonodaja sprejemala z velikimi večinami, s krizo pa so se razlike začele poglabljati: liberalci se velikokrat razdelijo po državah, pri socialistih in nas v Evropski ljudski stranki (ELS) pa je tako, da smo oboji še vedno zelo pozorni na okoljske vplive, vendar so oni bolj občutljivi pri socialnih temah, nas pa bolj skrbita konkurenčnost in zdravje gospodarstva.
Kako pa se poznajo razlike med državami članicami?
Glavna stvar je stopnja gospodarske razvitosti: bolj razvite države svojo prihodnost prepoznavajo v povečevanju inovativnosti in v tem kontekstu vidijo lepo priložnost v razvijanju čistih, ekotehnologij. Manj razviti si žal težko privoščijo dražje tehnologije in tudi ne morejo toliko vlagati v raziskave in razvoj, kar seveda povzroča konflikt – podobno pa velja tudi za naravne vire, s katerimi razpolagajo posamezne članice: Poljska ima recimo ogromno premoga in plina, zato je pri okoljski zakonodaji nagnjena k mehkejšim zavezam.
Kaj za energetsko politiko pomeni nemška odločitev za zaprtje vseh jedrskih elektrarn?
Nemci so se za to odločili zelo na hitro po tragediji v Fukušimi in ta sicer politična odločitev ima veliko podporo med nemškim prebivalstvom. Takšna naglica pa s seboj prinaša tudi negativne rezultate; v energetiki se nič ne da narediti na hitro in dobro. Težave so med drugim tehnične s t. i. krožnimi tokovi, v katere so poleg Nemčije vključene še Poljska, Češka in Slovaška, še vedno pa tudi niso rešili problema, ki zadeva celotno EU, namreč da v energetskem smislu postajamo zeleno črna celina: delež obnovljivih virov se resda viša, a ob tem je zaskrbljujoče, da se sočasno povečuje uporaba premoga, česar si ob sprejemanju podnebno-energetskega paketa nikakor nismo želeli. Ta problem tudi v Nemčiji ni majhen.
Po drugi strani pa Francozi vztrajajo pri zelo visoki odvisnosti od jedrskih elektrarn, mar ne?
Ne samo Francozi, po raznih članicah so pristopi k jedrski energiji diametralno nasprotni: medtem ko Nemci nuklearke zapirajo, so se pred nedavnim v Veliki Britaniji odločili, da jim bodo zagotovili določeno odkupno ceno elektrike, tako kot elektriko iz obnovljivih virov. Trdno so odločeni, da bodo svoj energetski sistem razogljičili, seveda pa hočejo tudi zanesljivo dobavo elektrike. S takšnim ukrepom bodo iz svojega sistema res počistili izpuste, se pa ob tem zastavlja ne le britansko, temveč vseevropsko vprašanje, kako resno mislimo z energetskim notranjim trgom.
Trg lahko kot trg deluje le v konkurenčnih razmerah. Problem energetskih investicij v EU pa je, da se v mnogo preveliki meri odzivajo na subvencije, kar pomeni, da nimamo opravka s trgom. To dogajanje se seveda prej ali slej prenaša v cene in na računu za elektriko je manj kot polovica zneska dejansko plačilo stroška energije, v drugi polovici pa poleg stroškov distribucije ter davkov precejšen delež predstavljajo ravno te subvencije. V niti eni državi EU realno porabljena elektrika ne presega polovice zaračunanega zneska. To je šlo predaleč!
Kakšno je na tem področju razmerje med nacionalnimi politikami ter evropsko regulativo?
Energetika je evropska politična tema postala šele pred nekaj leti z Lizbonsko pogodbo. Še pred njeno veljavnostjo pa je bil na evropski ravni postavljen cilj glede obnovljivih virov energije, trenutno je prednostna naloga tudi vzpostavitev notranjega trga. Članice so si znotraj tega z evropsko komisijo izpogajale svoje nacionalne cilje, investicije za doseganje teh ciljev pa spodbujajo s subvencijami. Povrhu je energetika vključena tudi v trgovanje z ogljikom, kar pomeni, da je isti sektor vključen tako v tržne mehanizme kot v prejemanje subvencij.
V praksi to pomeni, da investicij v energetiko brez subvencij ni, sočasno pa je cena ogljika v okviru sistema ETS izjemno nizka, saj vsak investitor raje vzame subvencijo, kot da bi plačeval CO2. Zdaj prav o tem problemu teče vrsta debat in do konca tega mandata še pričakujem sprejetje strategije Pogled evropskega parlamenta na energetsko-podnebne politike do 2030; strategija bo vsebovala določbe tako glede kvalitativnih kot kvantitativnih ciljev, a konkretne zaveze so trenutno še v fazi pogajanj.
Menite, da se bo ta tema prenesla tudi v naslednji mandat oziroma ali pričakujete, da bo o tem govora v predvolilni kampanji?
Želim si, da bi se o teh rečeh govorilo v kampanji, prav tako kot si želim, da bi govorili o drugih vsebinskih evropskih temah. Bojim pa se, da bo ponovno prevladala nacionalna politika in domači problemi, verjetno ne le pri nas, tudi v drugih državah – rekla bi, da bo šlo kar za sorazmerje: bolj ko je država v težavah, večji bo poudarek na domačih temah in bolj bodo kandidati za domače probleme krivili Evropo.
Na »srečo« je kriza udarila ravno na začetku aktualnega mandata in ob njegovem koncu lahko že opažamo določene pozitivne rezultate evropskih politik, kar bo omogočilo vsebinsko debato na osnovi dejstev: države, ki so šle skozi reforme, kot so Španija in Irska, tudi Grčija, imajo napovedano gospodarsko rast, leto ali največ dve za vrnitvijo rasti pa se pričakuje tudi oživitev zaposlovanja.
Politiki pogosto očitajo medijem, da z odpiranjem populističnih tem onemogočajo vsebinsko predvolilno debato. Vseeno pa lahko tudi politiki z jasnimi programi in obljubami poskrbijo za zelo konkretne vsebine. Ali že veste, katere bodo konkretne vsebine, s katerimi bo ELS poskušala pritegniti volivce?
Vsebine seveda se pripravljajo in diskutirajo, dokončno pa bodo usklajene na kongresu v Dublinu 6. in 7. marca, kjer bomo predstavili tudi svojega kandidata za predsednika evropske komisije. Zagotovo bo del paketa tudi resolucija o energetsko-podnebni politiki, za katero tudi konkretno vem, da je že pripravljena.
Seveda bosta v ospredju temi zaposlovanja in okrevanja gospodarstva, pa debata o tem, kaj sodi v pristojnost Evrope, kaj pa posameznih članic. Tema bo brez dvoma tudi stabilnost finančnega sistema, kjer je Evropa naredila že ogromno, predvsem na področju koordinacije skupnih finančnih in gospodarskih politik, recimo z zakonodajo o enotnem evropskem nadzoru bank – in morda bomo to zakonodajo še v tem mandatu dopolnili z bančno unijo držav z evrom.
Na tem področju se je pokazalo, da marsikateri politik v Bruslju govori eno, a pri tem drži figo v žepu in nato doma deluje drugače. V tekočem mandatu smo pogosto gasili požare: sprejemali smo politike, ki bi morale veljati že dolgo, saj so bile v zvezi s skupno valuto dane mnoge obljube in zaveze, ki se jih članice niso držale. Marsikatera tudi zato ne, ker se ji enostavno ni bilo treba: kriza pa je izostrila zavedanje, da je določen delež odgovornosti treba prenesti na evropski nivo, saj smo zaradi tega vsi skupaj varnejši. Ta proces je zdaj privedel do tega, da so države že precejšen del pristojnosti v zvezi z bančno unijo prenesle na Evropo.
Koliko v Bruslju vedo, da je Slovenija pri prilagajanju na evropski red v precejšnjem zaostanku? Ravno ELS je bila pri nas deležna zelo ostrih reakcij, ko je delegacija prejšnjega predsednika evropskega parlamenta Jerzyja Buzeka opozorila na nekatere nedemokratične procese v Sloveniji.
Evropski kolegi težko sprejmejo, da je Slovenija v tako nezavidljivem položaju. Gledano od zunaj se je Slovenija namreč dolga leta zdela močna, zdrava država – čeprav je bilo jedro bolno. Težko je reči, koliko smo se sami tega zavedali, dejstvo pa je, da se kot družba nismo prečistili in da nismo poskrbeli za uveljavljanje evropskih vrednot. Po dobrih dveh desetletjih je v času ekonomske krize tudi to udarilo na plan in dejstvo je, da moramo urediti ogromno stvari. Tega Evropa ni vedela, Slovenijo je poznala kot zelo lepo in neproblematično državo, in če so se kolegi prej z mano pogovarjali predvsem o tem, kje v Sloveniji bi dopustovali, je po Buzekovem poročilu vedno več vprašanj o političnem dogajanju v Sloveniji.
Tudi sam gospod Buzek, ki ga poznam že iz mandata 2004–9, ko sva bila skupaj v enem od odborov, me je nagovoril kmalu po prihodu z misije v Sloveniji in mi dejal, da komaj verjame, kaj se dogaja pri nas. Mislim, da prihaja čas, ko bomo morali opraviti z določenimi vzorci iz prejšnje države. Saj razumem, da se ljudje z nostalgijo spominjajo časov, ko so bili trideset let mlajši, ne razumem pa tega, da ne znajo ločiti svojih osebnih občutkov od družbenega sistema. In v časih Jugoslavije pač nismo živeli tako dobro, kot se nekaterim zdi – zakaj bi sicer s tolikšno plebiscitno večino podprli osamosvojitev in prehod v tržno gospodarstvo? Tudi materialno nismo bili niti blizu temu, kar imamo zdaj, če imamo danes probleme z vrednotami, pa rešitev verjetno ne more biti v preteklosti in v sistemu, ki je bil daleč od vrednot, na katerih je utemeljena Evropska unija. Svobodni svet je obsodil vse totalitarizme 20. stoletja, pri nas denimo še vedno nismo zaključili z odkrivanjem več deset tisoč povojnih žrtev, kar govori o tem, da je bil naš enopartijski sistem vsaj v prvih letih, ko je utrjeval svojo oblast, med najbolj brutalnimi v Evropi. Dokler tem žrtvam ne bomo izkazali spoštovanja, dokler ne bomo resnično pretrgali vezi s prejšnjim sistemom, dotlej ne moremo spremeniti svojega sistema vrednot. Nosilci teh vrednot so namreč ostali tisti, ki so še vedno v centrih moči.
Ta vprašanja so izredno pomembna – in čeprav sem sama inženirka, se pravi, da se predvsem spoznam na stvari, ki so bolj oprijemljive, sem prepričana, da so vprašanja vrednot, človekovih pravic, svobode mišljenja in enakih možnosti področja, ki morajo zanimati vsakogar. V naši družbi te stvari stojijo na tako globoko napačnih temeljih, da smo se z vprašanjem vrednot primorani ukvarjati vsi, posledica pa je, da izgubljamo na drugih področjih, ki bi se jim morali posvečati, če se želimo izvleči iz krize. Resnično me je groza, da se politika ne ukvarja v večji meri z razvojnimi vprašanji, mi je pa tudi kristalno jasno, da dokler ne bomo razčistili svojega vrednostnega sistema, ne moremo naprej.
Nova Slovenija je na nedavnem kongresu v svoje ime spet vrnila krščansko demokracijo. Vaša stranka je skupaj s krščanskimi demokrati v ELS – kako se znotraj tako široke grupacije v evropskem merilu usklajujejo opredelitve posameznih strank glede tako polarizirajočih vprašanj, kot je vprašanje družine, pa starševstva, tudi življenja v primerih abortusa in evtanazije? Ali ELS išče enotno stališče ali na področju teh vrednot sprejema različne nacionalne kontekste?
Politična skupina ELS povezuje okrog 280 poslancev iz vseh držav članic, kar pomeni, da smo zelo raznoliki. Zaradi tega zelo veliko delamo na usklajevanju, in to še posebej velja pri tako temeljnih vprašanjih, kot so pravice žensk in reproduktivno zdravje. O teh temah ogromno razpravljamo ravno zaradi naših različnih stališč in pogosto se zgodi, da se do določenih vprašanj pač ne opredelimo kot celota, temveč se dogovorimo, da bo vsak poslanec glasoval po svoje.
Vemo namreč, da gre za tako osebne stvari, pri katerih ne moremo poseči po tehničnih argumentih, da bi z njihovo pomočjo razumsko prišli do kompromisnega amandmaja. Nedavno smo glasovali o reproduktivnemu zdravju žensk: to je področje, kjer smo se lahko poenotili pri stališču, da gre za vprašanje subsidiarnosti, ki ga sama zase ureja vsaka država članica. Takšen predlog naše skupine je bil na plenarnem zasedanju parlamenta tudi sprejet, kar pomeni, da so podobno razmišljali tudi v drugih večjih političnih skupinah.
Decembra lani je britanski tednik The Economist izpostavil precej provokativno primerjavo uporabe znanstvene metode na dveh politično zelo odprtih področjih: podnebnih sprememb ter gensko spremenjenih organizmov (GSO). Opozorili so, da večina okoljevarstvenikov, ki se pri zahtevah za omejevanje toplogrednih izpustov sklicuje na znanstvena odkritja, isto metodo zavrača, kadar je uporabljena pri razvijanju GSO. Kako vi sami kot znanstvenica gledate na to področje in ali pričakujete, da bo Evropa popustila pri svojem strogem zavračanju GSO?
Na področju GSO v Evropi ne pričakujem premikov, saj jih tudi ne more biti, ne da bi bili sprejeti tako v evropskem parlamentu kot v zakonodajnih telesih držav članic. O tej dilemi, ki jo je izpostavil Economist, sem pa tudi sama že razmišljala: po svoje je res paradoksalno, da na enem področju zahtevaš tako rekoč futuristične rešitve, na drugem pa jih brezkompromisno zavračaš. Vseeno pa za zdaj še ne vemo dovolj o tem, kakšno škodo bi lahko povzročili GSO, zato je zadržanost na mestu ne le pri prehrani ljudi, temveč tudi glede potencialnih vplivov na okolje. Ni namreč dvoma, da gre v primeru GSO za drugačne organizme, in že brez genskih posegov imamo težave s tujerodnimi invazivnimi vrstami – vse skupaj je še premalo raziskano, da bi lahko brez skrbi dopustili še vplivanje GSO na ekosisteme. Zavedati se moramo, da potem, ko je tak organizem spuščen v okolje, postane njegov del in z njim vstopa v interakcije, na katere več nimamo vpliva. Zaradi tega je dobro, da smo vnaprej prepričani, kaj bo posledica naših dejanj.
Po drugi strani pa sem prav tako osebno globoko prepričana, da GSO ne smemo a priori zavračati ali celo obsojati znanstvenikov, ki delajo na tem področju. Verjamem, da velika večina znanstvenikov tudi na tem področju dela z najboljšimi nameni in si prizadeva za napredek. Gotovo bo koristno, če bomo recimo nekoč imeli rastline, ki ne bodo potrebovale škropiv – to bo brez dvoma dobro za okolje in vsekakor menim, da je z raziskavami treba nadaljevati.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014