Pogovor s hrvaškim pisateljem Renatom Baretićem
Ljudje imajo potrebo po kulturi
Ob protestih, ki se zadnje tedne vrstijo v Zagrebu, navzlic zelo kritičnemu položaju serije družbenih skupin (brezposelni mladi, obupani vojni veterani, nepojasnjene polkriminalne dejavnosti politike) pa ne dobijo zares široke podpore, se nekateri hrvaški pisci sprašujejo, ali je problem sodobne Hrvaške apolitičnost ali apatija? Kaj menite vi?
Verjetno gre kar za kombinacijo obeh, čeprav je apatije verjetno več. Vseeno se mi zdi, da se ljudje počasi prebujajo in prav v zvezi s tem me nekaj kar močno skrbi. V nemškem volilnem letu 1932 ste imeli eksplozivno mešanico nezadovoljnih vojnih veteranov, strahotne lokalne ekonomske krize, ki je bila posledica globalne krize, visoke brezposelnosti in množice ljudi, ki je bila razočarana nad parlamentarizmom in samozadostnimi političnimi strankami – poleg vsega tega pa ste imeli še nekega egocentrika, ki je sicer deloval malce čudno, vendar je bil pripravljen popeljati množice v novo zarjo. Enako mešanico imamo trenutno na Hrvaškem – če se scenarij ponovi, seveda ne bomo bombardirali Londona ali okupirali Poljske (smeh) … To ujemanje razmer mi sploh ni všeč. Saj ni rečeno, da se bo iz tega kaj razvilo, ampak podobnosti so res presenetljive.
Olajševalna okoliščina je, da ima Hrvaška sorazmerno svežo izkušnjo predsednika Tuđmana, ki je prav tako izražal marsikatero lastnost močnih voditeljev bolj ali manj avtoritarnih držav.
Blagor nam (smeh)! Mislim pa, da večina Hrvatov potrebuje očeta, se pravi patriarhalnega tipa, ki pove, kako bo, in pika: otroci se s tem mogoče ne strinjajo, ampak v patriarhalni družbi pač obvelja očetova. Zdaj imamo mamo Kosorjevo, a ne gre, Sanaderja pa so vsi ubogali, ker mu je uspelo prevzeti vlogo očeta.
Podobna teza se je desetletja omenjala v zvezi z arabskimi državami, pa tudi Rusijo, da gre za narode, ki niso zreli za demokracijo.
Ja, to je to, čeprav ne vem, zakaj je temu tako.
Mar ni res tudi obratno: oblast je tako agresivna in brezobzirna, da demokracija sploh nima priložnosti? Ali je to brezupno naiven pogled? Vseeno dogajanje na arabskih ulicah odpira možnost, da bomo v kratkem imeli celovitejšo sliko.
Prav strah me je tega dogajanja, ki se očitno širi po vsem Sredozemlju: začelo se je v Grčiji, skoraj vsa južna stran je na nogah, le v Italiji ni še nič, čeprav tega idiota menda ne bodo več dolgo prenašali. Španija je pred pokom, zaenkrat se zdi najbolj stabilna Turčija. Vse skupaj mi ni čisto nič všeč in me prav zanima, kaj bodo naredili Američani: za vse to nimajo dovolj ne svojih ne zavezniških vojakov.
Se vam zdi, da se hrvaška kultura ukvarja z refleksijo tega stanja in dogajanja?
Nimam najboljšega vpogleda. Morate vedeti, da vseeno živim v provinci, kjer imamo tako zelo zanimivega župana Željka Keruma, da se je težko lotiti česarkoli resnega. O dogajanju v Zagrebu se informiram v glavnem prek medijev, v Splitu pa sem večinoma omejen na literarno ponudbo. V galeriji moderne umetnosti je županova ekipa želela odstaviti dosedanjega direktorja, čeprav je obnovil stavbo in pripravljal zanimive razstave. Njegov protikandidat je svoj program razgrnil na dveh straneh, na katerih je napovedal, da bo predstavljal žive in mrtve ter domače in tuje umetnike, in sicer na samostojnih in skupinskih razstavah. V gledališču ni ničesar za pogledati, župan je na mesto ravnatelja Hrvaškega narodnega gledališča (HNK Split – tako kot v Mariboru so v isti hiši drama, opera in balet; op. p.) imenoval nekakšnega estradnega šaljivca Duška Mucala, ki je zaenkrat samo vršilec dolžnosti. Balet je menda dober, ampak to ni zame. Kazalište mladih, ki je bilo nekaj časa zelo dobro, je zdaj klinično mrtvo in že več kot dve leti ni pripravilo nove premiere …
Zaradi denarja?
Nimam pojma. Mislim pa, da se denar vedno da dobiti. S profesorjem Petrom Filipićem z Ekonomske fakultete v Splitu organizirava festival pripovedovanja zgodb (»pričanja priča«) in on vedno dobi denar. Jaz se na to ne spoznam, ampak Petar mi je rekel: »Jaz bom hardware, ti bodi pa software.« Tako tudi res je, letos je prevzel sistem mikrofinanciranja in na naslove kakšnih sto podjetij, ki še imajo kaj denarja, poslal razlago koncepta mikrofinanc – gre za znano zgodbo iz Indije, Bangladeša in tudi Afrike, kjer že z mesečnim prispevkom dveh dolarjev pomagaš recimo proizvajalcu tamtamov. No, Petar je ta podjetja – med katerimi so bila tudi takšna, ki so nam doslej dajala med 5 in 10 tisoč kunami, kar ni malo denarja (tečaj kuna : evro je približno 1 : 7) – zaprosil za tisoč kun. In denar je začel prihajati takoj: številni poskušajo biti duhoviti pa pošljejo tisoč in eno kuno ali pa tisoč sto enajst in podobno, tako da res mislim, da se denar da dobiti, res vedno težje, a ni nemogoče. Očitno ljudje nekako čutijo potrebo po kulturi.
Pred dvema letoma smo z ekipo dobrih dvajset entuziastov sprožili pobudo, da bi Split kandidiral za evropsko prestolnico kulture leta 2020. Imeli smo dober projekt in imenitno ekipo, zadeva pa se je ustavila, ko so nam someščani izvolili tega idiota za župana in projekt je zdaj, v času trajanja njegovega mandata, zamrznjen.
Kako to, da po Osmem poverjeniku še ni bil posnet film? Zdi se kot ustvarjen za ekranizacijo.
To mi je reklo že veliko ljudi in to jemljem kot velik kompliment. Resnici na ljubo sem tudi prodal pravice za izdelavo filma, vendar je produkcijska hiša propadla. Pogodba je veljala za štiri leta in v skladu z določili je pravica prešla na režiserja, ki pa trenutno ne dela ničesar v zvezi s tem. Jaz pa tudi ne; eden mojih glavnih pogojev je bil, da nočem biti nikakor vključen v projekt.
Sicer mislim, da film ni primeren format, predlagal sem nadaljevanko v osmih ali morda šestih delih. Mislim, da je ekranizacija lahko velik problem, kajti roman je vrsti ljudi res zelo všeč, ti pa imajo kot v vseh podobnih primerih verjetno vsak nekoliko drugačno predstavo o tem, kako bi se morali tega lotiti. Režiserji imajo po drugi plati vedno potrebo, da pri ekranizaciji naredijo nekaj čisto po svoje; v tem primeru bi bilo primerneje, da bi ji nadeli drugačen naslov in morda napisali »po motivih tega in tega«.
V Splitu so naredili še gledališko uprizoritev, tudi pri njej nisem hotel sodelovati. Ni bila rojena pod srečno zvezdo, odigrali so dvanajst razprodanih ponovitev, potem pa je eden od igralcev zbolel in ga niso hoteli menjati, ker je trdil, da bo kmalu ozdravel. Žal je po nekaj mesecih umrl, potem pa so ugasnili tudi predstavo. Bila pa je zelo drugačna od knjige, močno poudarjena je bila mračna komponenta, pa tudi za gledanje ni bila enostavna – trajala je tri ure in pol in v njej ni bilo čisto nič humornega. Bil sem na dveh predstavah in na nobeni se ni nihče smejal. Od bralcev romana pa vseskozi poslušam, kako zabaven je.
Je pa zelo daleč filmski projekt po mojem drugem romanu Pričaj mi o njoj (2006, slovenskega prevoda še ni), napisan je scenarij, izbrana ekipa in trenutno kaže, da ga bo producirala hrvaška RTV in iz tega naredila tako film kot nadaljevanko.
Sicer sem sodeloval še pri projektu precej ponesrečene nadaljevanke Novo doba leta 2002 in pri filmski priredbi romana Anteja Tomića Kaj je moški brez brkov? (2005). Ampak to mi ne leži, odločil sem se, da bom s tem nehal.
Kaj pa delate zdaj?
Redno pišem novinarske komentarje za tednik in spletno izdajo Nacionala, kar se tiče romanov, pa imam po mojem mnenju dobro idejo, a se že dve leti mučim, da bi se je res lotil. Morda mi manjka deadline, kaj pa vem, precej svojih najboljših novinarskih tekstov sem napisal v zadnjem hipu. Adrenalin očitno res dela čudeže, potem sem kot ožeta cunja in potrebujem dve uri, da pridem k sebi, ampak dobri teksti pa ostanejo.
Vseeno že dobri dve leti dolgujem basen Nevenu Antičeviću, šefu založbe Algoritam, kjer izhajajo moje knjige. Izšla naj bi v slikanici v verzih, naslov je Volkova hišica. Mali volkec skozi gozd nese svojemu betežnemu dedku medenjake, saj stari nima več zob. Na poti ga napadejo tisti, ki jih je maltretiral njegov oče, s tem da to niso več trije prašički, ampak trije ogromni vepri, iz sedmih kozličkov je zraslo sedem velikih kozorogov, iz Rdeče kapice pa je nastala velika baba z rdečo ruto. Volkec beži pred njimi, a tik pred dedkovo hišo ga ujamejo: in v tej točki jim mora volkec v dveh, treh verzih razložiti, naj ga vendar pustijo pri miru zaradi stvari, ki jih je zagrešil njegov oče. Mislim, da bi bilo to čisto zanimivo tako za otroke kot za odrasle, ampak že več kot dve leti čakam ti dve kitici. Skoraj vse sem napisal v Gradcu, kjer sem nekaj časa bival z literarno štipendijo. Ko sem se vrnil domov, sem si rekel, zdaj se lotim romana, tisti konec basni bom že enkrat napisal … no, in od takrat nisem napisal nič. Razen kupa kolumn, ki pa tudi niso ravno slabe.
Kako razmišljate o sebi, bolj kot o novinarju ali literatu?
Meni se zdi logično, da se vsakomur, ki se preživlja s pisanjem, reče »pisec«, potem pa imamo različne podvrste. Jaz sem vsekakor začel kot novinar, nato sem leta pisal vprašanja za kvize, potem so prišli scenariji, poezija in romani. Ne vem, kaj bi bil drugega kot pisec, vsekakor pa nisem samo novinar.
Kakšna pa je situacija v hrvaškem tisku?
Vsem strahovito padajo naklade. Zanimivo je, kakšna je bila pri tem vloga bifejev, ki vsi ponujajo najrazličnejše časopise od dnevnikov do mesečnikov – stranke pridejo, prelistajo, ko se vrnejo v pisarne, gredo pa še na internet; sami pa ne kupujejo več časopisov – čeprav marsikdo tudi res nima denarja zanje. Zase recimo vem, da mesečno za časopise porabim okrog 600 kun – to je približno 85 evrov. Večina ljudi si pri povprečni plači tri ali štiri tisoč kun tega niti slučajno ne more privoščiti.
Vaše pisanje je izjemno svetlo, pozitivno, čeprav se v resnici ukvarjate z resnimi, celo težkimi temami. Pogovarjava pa se o stvareh, ki vas skrbijo, celo morijo. Je morda to del krize, v kateri ste se znašli?
Ne vem, mogoče. Sicer nimam občutka, da bi bil mračen tip, sploh ne v družbi. Če me kdaj zagrne tema, je to, ko sem na samem. Pri mojih knjigah je pa tako, da je v vseh veliko humorja, nobena pa ni ravno lahkotno branje. Po drugi strani pa spet nimam pretenzij, da bi z njimi hotel dokončno razložiti, kakšen je ta svet in zakaj je tako. Poskušam preslikati začetno pozicijo, kot jo je neprekosljivo formuliral Hitchcock: običajen človek v neobičajni situaciji, potem pa ta nastavek čim bolj prepričljivo, čim bolj življenjsko razvijati. Najbrž bi lahko rekel, da pišem s filmskim pogledom na zgodbo, poskušam pisati tako, da si bralec lahko predstavlja kader.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011