»Akutno nostalgijo imam … Ali obstaja kakšno zdravilo za to?«
Obstajata dve vrsti pomembnih romanov. V prvi, imenitnejši, so tisti, ki so odlični v vseh časih – ne glede na življenjsko obdobje bralca in zgodovinski čas. V drugi, morda manj ugledni, a nedvomno ne nepomembni, pa so romani, ki so bili za bralca v določenem življenjskem obdobju usodnega pomena, a so ob ponovnem branju v zrelejši dobi izgubili svojo moč. Bojazen, da bi Szerbov roman lahko zdrsnil v drugo skupino in s tem še poglobil prepad med današnjo zimo in poletjem osemnajstletnice, se je razblinila po petdesetih prebranih straneh. Ne, Potnik in mesečina ni le roman za mladostnike, ki iščejo odgovore na vprašanje, kaj je življenje, temveč je tudi čtivo za odrasle, ki so že ugotovili, kaj življenje ni. Roman, ki je na Madžarskem izšel leta 1937 in sodi med klasično čtivo madžarskih izobražencev, bralca prisili, da z zadržanim dihom sledi zgodbi do zadnje strani in se med tem hahlja ob prefinjeni, osemnajstletniku neopazni ironiji, uživa ob čudovitih opisih italijanske pokrajine ter kulture, se zamisli ob nepretenciozni eruditskosti, verjame neverjetni življenjskosti in se ne nazadnje tudi vrača v lastna leta neozdravljive mladosti.
Rdečo nit romana vleče Mihály, mlajši moški iz meščanske peštanske družine, ki je s svežo ločenko Erzsi, uglajeno fatalko višjega sloja, na poročnem potovanju po Italiji. Pripoved se odpre z Mihályjevim nočnim tavanjem po beneškem blodnjaku uličic, ki se zaključi z veličastnim pogledom na pokopališčni otok ter na otočka San Francesco in Deserto, kamor so v srednjem veku naseljevali gobavce. Med tavanjem so se v njem ponovno prebudili spomini na mladost, ki jih je že davno zakopal tako globoko, da je mislil, da nikoli več ne bodo prišli na plan. Mihály, ki je s svojim obiskom Italije odlašal tako dolgo, dokler ni bil prepričan, da je zanjo dovolj zrel (in kaj je lepši dokaz zrelosti kakor poroka), je pravzaprav italijanska gruda v človeški obliki – ne da bi pretirano drezali vanj, bruha relikte nekdanjega življenja, ki opominjajo, da je pred današnjim obstajal drug, močnejši in bolj mističen svet. Spominja se skrivnostne vile Ulpius, v kateri sta živela njegova gimnazijska prijatelja Tamás in Éva, brat in sestra neverjetne privlačnosti in skrivnostnosti, s katerima se je Mihály zapletel. Pozneje sta se jim pridružila še dva sošolca: žepar János Szepetneki in goreč katolik Ervin. Skupaj so preizkušali meje ljubezni, alkohola, drog, vere in smrti ter se po tem, ko je Tamásu, najbolj karizmatičnemu, nezemeljskemu in najmočnejšemu, smrt tudi uspela (v Halštatu, najbolj preteklem vseh preteklih krajev), za vedno razšli, vsak s svojo rano. Mihály je po nekajletnem obdobju zmedenosti in študiju zgodovine religije postal častivreden meščan in poslovnež v družinskem podjetju. Čutil je, da ne spada v meščanski kalup, a si je vendarle prizadeval biti navaden. In krona navadnosti je bila poroka z Erzsi, prav nič posebno žensko, ki pa je svojega bogatega moža zapustila prav zato, ker si je želela postati drugačna. Tako krčevito, kakor je Mihály želel postati normalen, si je ona prizadevala, da bi prebila čarobno mejo in odkrila, kaj se skriva onkraj meščanske ustaljenosti. Napetost med mladoporočencema se je stopnjevala, dokler ni Mihály ponesreči (ali pa načrtno, še sam si ni bil na jasnem) sedel na napačen vlak in se odpeljal v nasprotno smer od nevestine – po poti zakopane mladosti, na kateri so ga preganjali mrtvi in ga porušili v trenutku, ko se je želel le za hip ustaviti, globoko vdihniti in nehati begati (»Dokler človek hodi, ne opazi, kako utrujen je, temveč šele takrat, ko se usede.«). Nato ga je kot hipni nadomestek zamotila Millicent, Američanka, tujka. Očarala ga je s svojo ameriško topoumnostjo (»V globoki neumnosti je nekaj omotičnega in prepadno privlačnega kot v propadanju. Privlačna moč praznine.«) ter tujostjo (»Zemljepis je najmočnejši ljubezenski napoj.«). In po nenadnem okusu mladosti je po preteklosti začel hrepeneti bolj kot kdaj koli – zahrepenel je po hrepenenju mladih dni, iskal Ervina in Évo, da bi z njima našel mladost, sebe ali smrt.
Iskanje ga pripelje v Rim, kjer se začne ponovno bežno ukvarjati z zgodovino religije (»Vsak, ki ni slaboumen, bi se moral ukvarjati z znanostjo.«), preganjavicam iz mladosti pa se pridružijo še denarne težave, čeravno ga prijatelj Waldheim, znanstvenik, prepričuje, da je gospodarska nuja izmišljen pojem (»Življenje za vsakdanje potrebe je mit, blef, ki so ga v svojo potešitev našli tisti, ki se niso zmožni ukvarjati z duhovnimi rečmi.«).
Roman je poln mističnih naključij in neverjetnih zasukov, ki po eni strani ironizirajo iskanje sebe mladega premožnega srednjeevropskega človeka, ki tako dolgo brska po preteklosti, dokler se ne znajde v večnem mestu, a po drugi strani je klasika, veličasten spomenik evropskemu romanu in prvovrsten preplet preteklosti, sedanjosti, spomina, omame, strahov, upov in ljubezni, ki se skrivajo v hrepenenju in nostalgiji. Vse to je v podtonu naivno otroške tožbe pacienta Mihályja, ki zdravnika sam seznani z lastno diagnozo: »Vem, kaj mi je. … Akutno nostalgijo imam. Rad bi bil mlad. Ali obstaja kakšno zdravilo za to?«
Potnik in mesečina je roman o človeku, ki je tako zaposlen z lastnim iskanjem, da mimo njega na videz neopazno tečejo ducejevi portreti, mladi fašisti in rasne teorije, češ, vse je minljivo, le človekovi intimni boji in kulturni vrhunci bodo ostali. A človek, humanist – pa naj gre še tako globoko vase – ne more ubežati silam resničnosti ter nehumanosti. Tudi pisatelj Antal Szerb ni: januarja 1945 so ga, triinštiridesetletnega, do smrti pretepli pazniki v koncentracijskem taborišču.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012