Bogovi so padli na Poljsko
Leta 2002 je poljska sodobna umetnica Joanna Rajkowska na enem najbolj prometnih krožišč v Varšavi postavila nenavadno inštalacijo: palmo. Plastično drevo se je tam znašlo z razlogom: v krožišče se med drugim steka tudi Jeruzalemska avenija in umetnica je palmo tja namestila kot značilen primerek sredozemskega rastja, nekoliko pa tudi kot lakmusov test za strpnost rojakov, češ ali bodo zmožni sprejeti tujerodno rastlino. Če ne bi bila palma plastična, bi imela v hudih poljskih zimah kaj malo možnosti za preživetje, a še tako je bil njen obstoj hitro ogrožen; del meščanov se je (po pričakovanju) zgražal nad očitnim tujkom in zahteval njegovo takojšnjo deložacijo. V odgovor so bolj svetovljanski prebivalci Varšave začeli podpisovati peticijo, naj palma vendarle ostane … Ti so pozneje zmagali, še vedno je tam in njeno usodo je mogoče spremljati na www.palma.art.pl.
Pričujoča zgodbica sama po sebi nima nikakršne zveze z romanom sodobnega poljskega pisatelja Ignacyja Karpowicza Baladine in romance. Toda v resnici je izjemno poučna, saj povzema stanje duha na Poljskem, kjer je del prebivalcev še vedno tako okostenelih v tradicionalnih miselnih vzorcih, da jih vznemiri že – palma. Samo predstavljamo si lahko, kako silovito je odjeknil izid Baladin in romanc, v katerih je avtor v humorja poln klobčič zapletel nekaj povprečnih predstavnikov poljskega naroda in nekaj povprečnih prebivalcev »mesta mest na gori gor v oblaku oblakov in tako naprej«, skratka iz nekakšnega namišljenega bivališča božanstev, in to vseh, od azteških (ki se materializirajo večinoma v pernati obliki) do starogrških in starorimskih pa do Alaha in Jezusa in samega krščanskega Boga, ki je na Poljskem lik, čislan skoraj tako kot njegov islamski kolega pri muslimanskih vernikih. Nedotakljiv, torej.
Sijajne Baladine in romance (v izvirniku so izšle leta 2010) so prvi slovenski prevod Karpowiczevega dela, zato lahko samo ugibamo, koga in kaj si je doslej privoščil v svojem pisanju.
Čim bolje koga spoznaš, tem manj ti je všeč
V Baladinah in romancah ni prizanesel nikomur: v prvem delu, ki nosi naslov Baladine, vstopimo v galerijo slehernikov. Tu so Olga, stara devica v najžlahtnejšem pomenu te besede; v vseh pogledih pomilovanja vredna petdesetletnica, ki se je odrekla »karieri« medicinske sestre in se prekvalificirala v prodajalko v špeceriji, živi v tesnem stanovanjcu ob borni, pocenjakarski prehrani in se ob večerih omamlja z branjem ljubezenskih romanov. Janek je na dobri poti, da postane hudodelec povratnik, toliko potlačenega besa je v njem nakopičenega že pri rosnih devetnajstih letih; mukoma rine iz letnika v letnik na srednji strojni, živi v internatu, sicer pa zanj skrbijo stari starši in matere ne pozna; obvlada kakšnih tristo besed, od tega je polovica kletvic, za dodatni zaslužek razpečuje mamila. Anka bi na prvi hip lahko veljala za obetavno študentko poljščine, ki se bo nekoč izvlekla iz zatohlosti poljskega lumpenproletariata, a kaj ko čuti neustavljivo nagnjenje do banalnih pop popevk in mladoletnih ljubčkov – ali ljubčkov kar tako, na hitro in samo za enkrat, kajti »Anka je vedela: čim bolje koga poznaš, tem manj ti je všeč – tako se glasi prvo načelo stika človeka s človekom«.
Brez olepšav, radikalno pesimistično in skoraj v houellebecqovskem slogu so popisani tudi ostali liki, pri katerih bi se nam zaradi zunanjih okoliščin morda še zdelo, da jih čaka kaj dobrega: Artur je sin diplomatov, ki živita v Kanadi, sam pa ima bleščečo službo in zaročenko, ki se vzpenja po poslovni hierarhiji neke farmacevtske družbe; za zaročni prstan z briljantom »žrtvuje porše, za katerega je dajal na stran denar in o katerem je sanjal v prostih urah« (»V resnici je za prstan žrtvoval ure dela, stres, zapakiran v drage obleke in drage jedi z biznis lunchev, ki jih je, ko je bilo vsega konec, skozlal, medtem ko si je z levo roko pridrževal kravato, iz čiste svile, da se ne bi umazala.«), vendar mu ni žal, kajti porše ni družinski avto, on pa bi imel rad pet otrok (in ljubico). Potem sta tu še Paweł in Maciek, gejevski par iz vrst varšavskih japijev, Bartek, univerzitetni profesor na katedri za uporabne družbene vede (torej na nekakšnem varšavskem FDV), ki je nekoč imel ženo, s katero sta šla na poročno potovanje v poljsko sindikalno letovišče Sopot (ne, Karpowicz res ne izpusti nobene priložnosti, da svoje junake zatolče v tla …), potem pa se je za njo izgubila vsaka sled, odkar se je pred dvema letoma za dva tedna podala na službeno potovanje v Združene države. Rafał je še en mizerni univerzitetnik, profesor filozofije, ki rad bere Žižka (vendar Žižek ni prikazan v najlepši luči in tudi ne kot eno od božanstev, če je kdo kaj takega pričakoval; v bistvu ga Karpowicz ceni skorajda enako kot Paula Coelha, čigar planetarna priljubljenost se mu je menda še posebej zataknila v grlu in njegov opus večkrat navaja kot najbolj slaboumno možno čtivo) in piše knjige o Wittgensteinu, ki jih nihče noče brati, proste dni pa najraje namenja masturbiranju, konzumiranju velikanskih količin piva v pločevinkah in gledanju pornografskih filmov na DVD-jih. Nihče ni sovražil Rafała, z izjemo Rafała samega, zapiše Karpowicz in to v bistvu velja za vse njegove like, ki so sami sebi največja kazen. Kaj šele bo, ko se bodo na zemljo spustili bogovi in še dodatno zavozlali njihove eksistence – in da ne bi mislili, da so bogovi kaj drugačni od ljudi, tudi oni imajo svoje komplekse, križe in težave …
Stečaj nebeške banke materije
Če v prvem delu precej obsežne knjige avtorju ne gre očitati drugega kot cinizma in ljudomrzništva, zaradi katerega vse nastopajoče obdari z vsemi mogočimi osebnostnimi motnjami in jih pahne v nezavidljive življenjske okoliščine, pa je drugi del, ki je izjemen že zaradi svojega naslova – In, tisti pravi poligon, v katerem Karpowicz razvije svojo pisateljsko domišljijo do občudovanja vrednih razsežnosti. In obenem dokaže, dokaj neprisiljeno in niti malo bahavo, da je tudi odlično podkovan v antični mitologiji, teologiji, teleologiji in malo celo v ekonomiji. Bogovi se na Zevsov ukaz namreč pripravljajo, da se bodo materializirali na zemlji, kmalu zatem pa pride vest, da gre v stečaj t. i. nebeška banka materije (»Človeška vera je materialna, prevaja se v matrice. Če te ljudje častijo na zemlji, bogati tvoj račun v Banki materije, poimenovani tudi Banka transcedence: materializiraš se lahko glede na dostopna sredstva. Včasih BM daje kredit.«).
V In pred bralčevimi očmi vstanejo bogovi v človeški podobi, z vsemi banalnostmi vred … Nike je ustanovila konfekcijsko podjetje in je najpremožnejša med helenskimi bogovi (»V zadnjem času ljudje postavljajo obleke pred ljubezen, sicer pa to ni nobeno presenečenje.«); Jezus je precej introvertiran, »malce hipi, malce shizofrenik«, pogosto je v depri, kar je verjetno »posledica njegovega odnosa z Očetom«, kot bistroumno ugotovi Nike, samega sebe pa predstavi kot »zelo popularnega, že dva tisoč let na topu«, »nastopa v glavnem v Bibliji, ki je poleg Haira največji muzikal vseh časov«. Eros je sin Aresa in Hermesa, njegova najboljša kolega sta dvojčka Tanatos in Hipnos, s katerima včasih »pokadi kakšen afganistanski džojnt« ali »povleče kakšno kolumbijsko črtico« … Vsa ta pisana druščina se dobiva v baru Utopija, kjer se zapija z ambrozijo, ali v lokalu Opij, kjer prirejajo punkrock koncerte (»Punkrock je preminil na zemlji, tukaj v nebesih je vstal od mrtvih, zlasti odkar so potegnili elektriko iz vetrne elektrarne, nameščene na Don Kihotovem griču.«).
Nebesa zaprta, pekel na zemlji
Tretji del, Romance, je popis katastrofe, ki se zgodi ob trku nadzemskega in tuzemskega. Katastrofe? Je sploh še kaj groznega, neprimernega, nezaslišanega … kar se na zemlji ne bi že zgodilo ali pravkar dogajalo? Pekel so, podobno kot BM in ostale objekte na nebu, namreč nepreklicno zaprli. Pekel si vsakdo ustvari po lastni meri in željah. Sleherniki z zemlje se tudi po srečanju z bogovi pomikajo naprej po življenjski premici v enakomerno (ne)srečnem ritmu. Bogovi postanejo sleherniki, eni izmed tistih, ki jih je Eros takoj po sestopu takole opisal: »Vselili smo se v grd zabojček z nesrečnimi ljudmi. Takemu zabojčku se reče stanovanjski blok, celota nesrečnih ljudi nosi naziv naroda.«
Edina uteha je lahko pogled od daleč, podan skozi oči Ignacyja Karpowicza, ki mu ne uide nič, čemur se lahko posmehne. Njegovo poročilo o stanju človeštva je prepredeno z aluzijami na filozofijo, literarno teorijo in – da mu ne bi kdo očital intelektualizma – tudi elementi popkulture in tako banalnih artefaktov zdajšnjosti, kot je kitajski piškotek. Tudi temu da besedo in tudi ta spregovori na strani ali dveh, podobno kot vsi protagonisti, katerih pripoved je večglasna, zaradi česar je branje še bolj intrigantno. Predvsem pa je v užitek gladki in na nekaterih mestih prav bravurozni prevod v slovenščino, delo Jane Unuk.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014