Humanistika kot »preobrazba družbenih razmerij«
Brez skrivanja za masko nevtralnosti avtor že v naslovu predstavi svoje predpostavke. Prav lažna nevtralnost je namreč »ideološka konjunktura« slovenske (in morda kar sve-tovne) humanistike: danes »se humanistika ne le akademizira, marveč se umika z edine-ga mesta, ki upravičuje njen družbeni obstoj, to je poseganje v družbene in kulturne boje s teoretsko argumentirano besedo«. Vogrinc skuša s historičnomaterialističnim posegom v humanistiko tej vrniti prav njej lastno polje konkretnega angažmaja za spremembo družbenega stanja. Prav ta angažma pa kot rdeča nit legitimira skupno izdajo disparatnih besedil in njihovo avtonomno vrednost.
Vogrinčeve spremne besede niso zgolj predstavitve tujih del, ovrednotenje njihovega prispevka k humanistiki in približanje slovenskemu bralcu, pa tudi ne zgolj razpiranja možnih aplikacij tuje teorije na domačih tleh ali utemeljevanje nujnosti prevoda. Njegovi zapisi sicer opravljajo omenjene tradicionalne funkcije spremnih besed, ki nam jih avtor obljublja v predgovoru, a samolastno vrednost dobijo šele, ko prelomijo eno izmed uvodnih obljub: ogniti se branju, ki bi »se spopadalo s teorijo iz knjige ali jo poskušalo nadomestiti z boljšo«. Bolj kot korektne, a nekoliko suhoparne predstavitve del in njihovega prispevka k humanistiki v začetnih poglavjih namreč pritegnejo ali provocirajo prav Vogrinčeve polemike z obravnavano tujo teorijo, njenim (popačenim) razumevanjem ali stanjem slovenske humanistike.
Če se bo bralec želel temeljito seznaniti s tujimi avtorji in preveriti njihovo domnevno historičnomaterialistično naravo, bo moral poseči po prevedenih delih, k temu pa spremne besede vabijo, ne da bi to v svoji splošni razumljivosti kakor koli predpostavile. To velja predvsem za prve tri zapise, ki obravnavajo dela antične grške kulture in ostajajo bolj na ravni napotila in opozorila na njihov epistemološki prispevek: od Vernantove historične psihologije antičnih svetov, ki Levy-Straussove strukturalistične analize mitov domnevno postavi na historičnomaterialistične temelje, prek svaril Mosesa I. Finleyja pred prenosom sodobnih pojmovnih aparatov na antične svetove do historizacije zgodo-vinskega diskurza Arnalda Momigliana.
V nasprotju z implicitnimi historičnomaterialističnimi predpostavkami obravnavanih avtorjev pa poteka recepcija Raymonda Williamsa, utemeljitelja kulturnih študij v Veliki Britaniji, v smeri »vulgarnega idealizma«, ki mu Vogrinc nasprotuje v ostri polemiki s »kulturnim konstruktivizmom«, kulturnih študij, ki epistemološko pripelje do relativizma. Vogrinc opozarja, da gre v tradiciji britanskih kulturnih študij za povsem popačeno razumevanje Williamsovega samooznačenega kulturnega materializma, ki predpostavlja medsebojno pogojenost materialnih pogojev življenja in kulture iz Marxove in Engelsove Nemške ideologije. Vogrinc se obregne tudi ob anomalije Williamsove teorije same, a mu priznava tako prispevek na polju otoških humanističnih ved, kjer so kulturne študije omajale monopol elitne nacionalne kulture, kot tudi potencialno pozitiven učinek njenega prenosa na slovenska tla, ki ga danes pesti ravno prevlada nacionalne etablirane kulture.
Kritični premislek slovenskega stanja je tudi motiv prevoda Zamišljenih skupnosti Benedicta Andersona kot »protistrup primordialističnim zamišljanjem naroda, po kate-rih so Slovenci edinstveni in neprimerljivi«. Tako kot vse skupnosti se namreč narod v Andersenovi analizi izkaže za zamišljeno skupnost – načini zamišljanja pa potekajo prek medijev, v kapitalizmu prek množičnih občil: tiska, radia, televizije, ki ustvarjajo skupno javno polje »nacionalnega interesa« in uporabnike naslavljajo kot pripadnike iste nacionalne skupnosti, to pa po Vogrincu in Andersenu velja tudi za sodobne globalne medije (svetovni splet). V nasprotju s tradicionalnimi teorijami globalizacije, ki v njih vidijo rušilce tradicionalnih nacionalnih skupnosti in utemeljitelje »globalne vasi«, Andersen ob primeru rabe sodobnih digitalnih globalnih medijev pri izseljencih za povezavo z matično državo dokazuje, da ravno služijo utrjevanju nacionalne identitete.
Andersenov pristop z antinacionalističnim angažmajem kar »kliče po prenosu in univerzalizaciji«, Vogrinc pa opozarja na problematičnost enostavnega prenosa teorije geneze potrošne kulture Colina Campbella iz hedonističnega duha romantike (opirajoč se na Webra) na slovensko oziroma na evropsko kontinentalno situacijo: zaradi moči Katoliške cerkve in njenih ostrih bojev s protestantizmom se je oblikoval asketskopuritanski duh, ki je nasproten anglosaški verski toleranci, družbeni sproščenosti in iz njiju izhajajoči hedonistični potrošnji; celinskemu (in slovenskemu) duhu bolj ustreza psihoanalitična interpretacija mehanizmov želje v okviru potlačitev, premestitev in sublimacije kot tematizacija hedonistične potrošnje – neposrednega izpolnjevanja želja. Vogrinc opozarja tudi na pro-blematičnost romantične drže otoških teoretikov do potrošnje, ki v njej vidijo izbiro osebne identitete, in ne posledice reprodukcije globalnih eksploatacijskih kapitalističnih razmerij.
S premislekom globalnih razmerij se ukvarjata Nathan Wachtel in Alfred W. Crosby, njun prispevek pa Vogrinc vidi predvsem v epistemoloških premikih. Prvi opozarja na pogled poraženih, ki so v procesu kolonizacije z mestizacijo ustvarili novo kulturo prila-goditve, drugi tematizira vlogo ekološkega imperializma pri kolonizaciji, s tem pa za Vo-grinca pomeni zgled interakcije med naravoslovjem in družboslovjem, ter prebija naivne ekološke predpostavke o obstoju naravi neškodljivih človeških skupnosti in opozarja na nevarnost, da se človek znajde kot kraljevski plevel na opustošenem planetu plevela.
Najbolj ekspliciten historičnomaterialistični angažma pa Vogrinc kaže v zapisu ob izdaji Delitve dela v družbi Emila Durkheima. Proti naivnim predpostavkam tradicionalne sociologije, ki delitev dela v produkcijskem procesu enači z delitvijo na družbene razrede, v njej pa vidi temelj družbene kohezije, Vogrinc ta koncept historizira – opozarja na njegovo spremenljivost in odvisnost od materialnih pogojev konkretne zgodovinske situaci-je: če je določena delitev dela glede na naravne sposobnosti pogoj družbene povezanosti, pa so tako te naravne sposobnosti posameznikov kot delitev dela in tip sledeče družbene povezanosti prilagodljivi glede na okolje in konkretne življenjske situacije ter torej zgodovinsko spremenljivi. Delitev dela uhaja esencializmu – ni nikakršna večna, objektivna danost, in ne more biti objekt analize: »Transformirati jo je treba v probleme, ki jih je moč analizirati, in se lotiti vprašanj, kakršni sta ohranjanje in preobrazba družbenih razmerij v diahroni in konstitucija skupnosti v počezni perspektivi.«
Z apelom humanistiki k teoretskemu angažmaju, ki prekoračuje avtorjevo začetno obljubo o goli predstavitvi, ter z lucidno sondažo sočasnega stanja v tej disciplini večina Vogrinčevih spisov tako presega golo funkcionalnost spremnih besed k prevedenim delom in se legitimira kot samostojen poseg v slovensko humanistiko. Glede na časovno oddaljenost nekaterih spisov pa se zastavlja vprašanje o sedanjem stanju slovenske hu-manistike, ki je zahtevalo to publikacijo. Ob pomanjkanju bolj razširjenega povezovalnega besedila, ki bi preletelo potencialne premike v slovenski humanistiki tudi ob pomoči prevedenih del, naj torej ugibamo o večnem statusu quo apatične neangažiranosti, ali še huje, vse večji akademizaciji in samozadostni teoretski zaprtosti slovenske humanistike? To vprašanje morda že kliče po prihodnjem posegu v slonokoščeni stolp akademske humanistike.
Pogledi, september 2010