Izgubljeni čas velikih sintez
Svojo morfologijo svetovne zgodovine, ki jo je z občudovanjem prebiral denimo Srečko Kosovel, je začel s samozavestnim stavkom: »V tej knjigi se prvič poskuša vnaprej določiti zgodovino.« Ta »prvič« zveni sicer malce postavljaško in je vprašljiv; vendar pa ni daleč od resnice, da je Nietzschejev učenec Spengler v tej filozofiji zgodovine morda res prvi z vso jasnostjo formuliral nekatera metodološka načela, ki jih je več kot pol stoletja pozneje uveljavila šele foucaultevska paradigma: zgodovina ni linearna in teleološka; vsakršna vednost je zgodovinska in kulturno relativna; življenjski tok (to, kar zahodnjak občuti kot »zgodovino«) je večsmeren in večpramenski; obstajajo osrednje in marginalne, vzporedne, potlačene itn. »zgodovine«; »svetovna zgodovina« je le evrocentrična optična prevara; ena kultura ni nadaljevanje druge, temveč svoj lastni organizem (grška matematika na primer ni začetna stopnja današnje zahodne, temveč povsem druga matematika), itn.
Namesto ptolemajskega pogleda na zgodovino predstavi Spengler svojega, kopernikanskega. »Zgodovino« usmerja nekakšna organska logika, ki je usoda. Obstajajo veliki organizmi kulture, ki so med seboj načeloma neodvisni, a potekajo povsem analogno, imajo enake strukturne in tipološke značilnosti. Vsaka kultura (zaznamujejo jo visoka umetnost, duhovnost, etika) gre skoz iste razvojne faze in vsaka se v fazi zatona sprevrne v civilizacijo (zaznamujejo jo imperializem, vladavina denarja, množičnih občil). Prehod iz helenizma v rimsko dobo je ekvivalenten obdobju Hiksov v egipčanski kulturi, obdobju od leta 480 do 230 v kitajski ter zadnjima dvema stoletjema v zahodnoevropski. Smo torej v fazi zatona. A to nas, kot pravi Spengler, ki sicer velja za pesimista (nemara bi bilo primerneje reči: defetista in determinista), ne sme zapeljati v obup in pesimizem. To ne bi imelo smisla, saj gre pač za logiko zgodovine, njeno neizogibno strukturo, neizbežno usodo. Bolje se ji je prilagoditi, pravi, in nadaljuje v slogu, ki je lahko očaral futuriste in bi še danes marsikoga, komu drugemu pa se bo zdel malo manj posrečen: »Če se bodo ljudje nove generacije pod vplivom te knjige posvetili tehniki namesto liriki, mornarici namesto slikarstvu, politiki namesto spoznavni kritiki, bodo naredili, kar želim, in ne morem jim zaželeti nič boljšega.«
Spengler je seveda kontroverzen. Je mojster osupljivih analogij in neverjetnih sintez, včasih pa preseneti z domislico, ki je, zelo blago rečeno, »politično nekorektna«. Svoje videnje predstavlja kot čisto dejstvo, ne denimo kot hipotezo, vendar ga beremo skoraj bolj kot literata osupljive in izjemno privlačne fantazije. A to ne pomeni, da pri njem ne naletimo na pomenljive, včasih zelo prepričljivo ponazorjene resnice. Na primer na to, da se zgodovina neizogibno ponavlja, tudi če tega ne vidimo in ne želimo videti. Da je Slovenska matica sklenila s tem monumentalnim delom (za zdaj je pred nami le prvi del) obdarovati slovenske bralce, je izjemno dobra in zgolj pohvale vredna zamisel. Škoda pa je – tako zelo škoda, da je temu treba nameniti več kot le bežno opombo –, da se bo bralec skoz slovenski prevod dela, ki je v izvirniku tekoče berljivo, prebijal s precejšnjim trudom, osupel nad zapletenimi jezikovnimi konstrukti in nedoumljivimi formulacijami, pogosto očitnimi nesmisli, ki jih bo lahko razjasnil šele po posvetu z izvirnikom. Tako bo na primer ugotovil, da je tam, kjer gre v prevodu za »razumljeno človeško budnost« (21), v resnici govor o »razumevajoči«, in da gre tam, kjer prevod avstralskim domačinom pripisuje »čustveno poznavanje vrst števil« (108), v resnici za to, da vrste števil poznajo »po občutku«, »z občutkom«. Če se bo čudil, kaj naj bi pomenilo, da ima Tukidid kot človek, ki trdno stoji v realnem življenju, »zgodovinski smisel« (24 in še večkrat), bo verjetno tudi brez izvirnika uganil, da gre zares za »zgodovinski čut«, »čut za zgodovino« (res je, nemška beseda Sinn pomeni oboje, vendar …). Včasih je kriv dobesedni prevod, ki ne da zaželene razumljivosti, na primer v opombi na str. 25: »Štetje časa z olimpijadami ni obdobje, kot na primer krščansko časovno štetje, in poleg tega kasnejši, popolnoma literarni pripomoček, niso nič, kar bi bilo znano ljudstvu« (namesto: »Štetje časa z olimpijadami ni obdobje, tako kot na primer krščansko štetje časa, in je poleg tega poznejši, zgolj literarni pripomoček, ne pa kaj takega, kar bi bilo ljudstvu poznano«). Spet drugič se zdi, da gre za težave z razumevanjem. Ko preverimo – ker nas res zanima –, kakšni so »osebno omejeni spisi« (27), nas izvirnik pouči, da gre za spise posameznih, med seboj razločenih, razmejenih oseb. Kjer prevod pravi: »Z njo naj bi primerjali s knjigami in osebami najnatančneje razdelano zgodovino zahodne filozofije « (27), je izvirnik nekoliko razumljivejši: »Primerjajmo z njo zgodovino zahodne filozofije, ki je fiziognomsko skrajno natančno razdelana po knjigah in osebah.« Včasih imamo vtis, da skuša prevod (naj mi bo dovoljena tale personifikacija) avtorja popravljati: zapiše denimo, »da pa vendar nimamo pravice, da preprosto ne upoštevamo problema zgodovine v primerjavi s tem dejstvom« (23), tam, kjer Spengler govori o neupoštevanju »tega dejstva« (in ne problema zgodovine). Prevod »Samo iz tega sledi, kako malo antičnega, tj. popolnoma sočasnega je imel v sebi Goethe« (31), se za »popolnoma sočasnega« namesto »zgolj sedanjega« (rein Gegenwartiges) odloči kljub temu, da sledi nekaj stranem razprave o osredotočenosti Grkov na sedanjost in zgolj sedanjost. Prevedek »Razvoja velikih umetnosti nikoli ne smemo obravnavati, ne da bi hkrati zavrgli zagotovo ne neplodnega pogleda na sočasno matematiko,« (113) »malce« korigira Spenglerja, ki pravi: »Razvoja velikih umetnosti nikoli ne bi smeli obravnavati, ne da bi mimogrede s pogledom, ki gotovo ne bi bil neplodovit, ošinili sočasno matematiko.« Itn. Ker je bilo branje prevoda prezahtevno, je avtor tegale zapisa malo po trideseti strani raje prešel na izvirnik in le tu pa tam še kdaj iz gole radovednosti pokukal v slovensko različico.
Seveda, tudi najboljšemu prevajalcu se kdaj primeri kak spodrsljaj, morda celo več spodrsljajev. A slovenski prevod Spenglerja presega to mero. Kot se vidi, so vsi zgoraj navedeni primeri, razen dveh, nabrani samo na desetih straneh (knjige, ki jih ima šeststo dvanajst), a tudi s teh desetih strani je bil, zaradi omejenosti tegale zapisa, narejen le reprezentativen izbor.
Uglednemu izdajatelju legendarne zbirke predlagam, da pri drugem zvezku prevod vendarle nekoliko pregleda, tudi s filozofskim očesom, seveda, ne le prevajalskim. Naj v podporo temu nasvetu navedem le še dva primera. Naslov prvega dela Zatona zahoda, torej naslov te obsežne knjige, ki je pred nami, je v slovenščini »Podoba in resničnost.« Torej, če poiščemo sinonime za »podobo«, ki pridejo na misel, ko iščemo možne pomene tega naslova: »Videz in resničnost«, »Slika in resničnost« ali, manj verjetno, »Meta- fora in resničnost«. A ko pogledamo izvirnik, vidimo, da nobeden izmed teh izrazov ni pravi. Besedo Gestalt, ki jo uporabi Spengler, je v nekaterih kontekstih seveda mogoče prevesti tudi kot »podoba«, a pri njem ima prej nasproten pomen. Ni prav težko uganiti, kakšen prevedek bi bil ustreznejši. Podnaslov knjige je vendar »Oris morfologije [torej 'vede o zgradbi, obliki organizmov', če kar prepišem SSKJ] svetovne zgodovine«, in Spengler govori o tem, da se kulture po (zunanji) podobi (Bild) razlikujejo, po obliki, zgradbi, strukturi (Gestalt) pa so si analogne. In prav to ga zanima: vloga oblike, lika, zgradbe, strukture (kot globlje logike) v naši resničnosti. Pravi prevod bi torej bil na primer (izberimo zaradi preprostosti ta izraz, čeprav so še drugi kandidati) »oblika«, ki je temeljni (in ne le kak poljubni!) Spenglerjev termin.
A »prevod« ga seveda ne uporablja terminološko; prevaja ga, kakor pač pride: včasih s »podobo« (čeprav Spengler za podobo uporablja besedo Bild), včasih pa celo pravilno, z »obliko«. V nasprotju s tem pa »terminološko«, se pravi vselej dosledno z »upodobitveno močjo« sloveni besedo Einbildungskraft, ki sicer pomeni »domišljijo«. Prevedka »upodobitvena moč«, ki je precej nenavaden, ne najdemo v nobenem standardnem jezikovnem slovarju. Nanj lahko naletimo na primer pri slovenskem prevodu Kanta. Rado Riha je – zaradi specifičnega konteksta Kantove obravnave in zaradi jasne terminološke navezave na besedo Bildung, ki jo utemeljeno prevaja kot »upodobitev«, seveda imel dobre razloge za svojo prevajalsko rešitev. Pri Spenglerju ti odpadejo, kantovska dikcija pa na mestih, kjer gre preprosto za domišljijo, v prevod vnaša groteskne pomenske odtenke, na primer tam, kjer je govor o Rimljanih in pride do besede »njihova zgolj k praktičnemu usmerjena upodobitvena moč« – namreč rimsko pravo. Sklenem lahko s tole ugotovitvijo: Spengler je res marsikje bizaren, a slovenski prevod je še bolj.
Pogledi, april 2010