V kakšni kondiciji je naša esejistika
Kdo bo prejemnik Rožančeve nagrade?
Milan Dekleva: Etimologija pozabe (LUD Literatura, 2012)
Da je forma Deklevovih najnovejših esejev skrčena in očiščena vsega odvečnega, ne preseneča; njej je bil avtor zavezan že v obeh predhodnih esejističnih knjigah. Tokrat je svojim meditativnim fragmentom, krokijem oz. beležkam o poetičnih besedah – 25 si jih je izbral, odtod abecednik iz podnaslova (Abecednik poetičnih besed) – nadel naslov, ki ni le sam po sebi poetičen, temveč tudi zaobjame umetniški postopek, ki je bil na delu, izriše ustvarjalčevo metodo.
Prav to naslovno neskladje, morda celo paradoks, namreč med proučevanjem izvora neke besede in obenem (njeno) pozabo, je jasno prisotno v vsakem od proznih zapisov, je pravzaprav gibalo, ki knjigo vzpostavlja. Včasih dihotomijo vsebuje neka beseda (stvar, pojem, bitje) sama na sebi, v svoji izvorni pomenski dvojnosti – beseda celica denimo označuje tako počelo samega življenja kot tudi prostor, »v katerega življenje oziroma živa bitja zapiramo, da bi jih osamili« –, drugič se ta vzpostavi v sosledju dveh zapisov – imamo denimo čevlje, ki so neločljivo zavezani poti, in za njimi drevo, ki je »ponos zasidranosti« –, še najmočneje pa jo zaznavamo v razkoraku med formo in vsebino: oblika, ki za oris posamezne besede nikoli ne preseže treh strani, nas nekako hoče napeljati na lahkotnost, a bralec zavajajočo nakano kaj hitro spregleda, ko se pred njim zlaga abeceda »velikih pojmov« in se sooča z velikimi temami, kot so resničnost, konec, govorica ali univerzum.
Mreža referenc in asociacij, v kateri Dekleva z gibkostjo in prožnostjo misli preplete preteklo in sedanje, nemalokrat razkriva družbene in kulturne kode, ki se razraščajo prek izvornih pomenov izbrane besede in s tem odpirajo povezave, sorodnosti na drugih nivojih, ki na tak ali drugačen način sooblikujejo vsakega izmed nas.
Alojz Ihan: Hvalnica rešnjemu telesu (Cankarjeva založba, 2011)
Po dveh razprodanih knjigah esejev – Platon pri zobozdravniku (1997) in Deset božjih zapovedi (2000) – in dobro desetletje trajajočem esejističnem postu je Ihan zopet vehementno poprijel za svoje antropološko-analitično pero in v kratkem časovnem zamiku poskrbel za »pretres« med beročimi Slovenci. Lani je izšla zdaj že ponatisnjena Hvalnica rešnjemu telesu, ki je avtorju letos prinesla nominacijo za Rožančevo nagrado, tik pred izidom pa so Ihanovi Državljanski eseji, v predgovoru opisani kot knjiga, ki bo osrečila le redko katerega Slovenca in bi lahko bila zadnja budnica pred zatonom.
A nazaj k Hvalnici: ta je v svojih temeljih avtobiografsko podkletena, njen junak pa zdravnik patolog, ki po vrnitvi iz Amerike v Ljubljani odpre privatno ambulanto, kjer ga obiskujejo histerični pomehkuženci, prizadeti zaradi upada testosterona in adrenalina, kar je posledica izgube »vloge gospodarja«. Ob tovrstnih pacientih zdravnikovo rezoniranje in analiziranje prehaja od fenomenov zdravja, ki jih presoja skozi prizmo naravoslovnega uma, do širših družbenih kontekstov, denimo ustroja slovenske družbe, našega zdravstvenega sistema, potrošniških iluzij ali pasivnosti. Te uvide občasno prestreli kak navdahnjen poetični utrinek, ki sicer tako radi preletavajo Ihana pesnika, a v slogovnem in strukturnem smislu je Hvalnica z razvlečenimi stavki in ponavljajočimi se miselnimi bravurozami nekaj nadstropij preprostejša in lahkotnejša od ostalih knjig v izboru za nagrado. Kaj pomagajo na trenutke prav simpatične provokacije in rušenje stereotipov, ko pa je pogled tako ozek, kaj mestoma zabavne in duhovite domislice, ko pa se bralec ob njih ne more pošteno nasmejati, saj skoraj po pravilu zabredejo v – plitvino?
Meta Kušar: Kaj je poetično ali ura ilegale (Mladinska knjiga, 2011)
Ti eseji bralca ves čas držijo v nekakšni napetosti dialogiziranja oz. polemiziranja z napisanim, zastavljajo vprašanja, zahtevajo ponoven premislek, vzbujajo dvome. Ob zgoščenih, z rabo poetičnih jezikovnih postopkov podloženih zapisih je avtoričina bojazen zavoljo kritiške površnosti, ki si ne vzame časa, da bi delo ponotranjila, odveč. Iniciacija namreč zahteva kar nekaj bralčeve potrpežljivosti ob spopadu z avtoričinimi miselnimi akrobacijami, zlagoma pa eseji pripuščajo vse bližje k svojemu bistvu in začetna negotovost ob razpoznavanju posameznih pomenskih odtenkov kaj hitro izzveni.
Naslov razkriva avtoričino tezo, da je poetičnim knjigam odrejeno mesto v ilegali, saj jih sicer iztrebijo (spomin na Cankarjevo poezijo, ki je v brezumje pognala škofa Jegliča, je še kako živ) in »izgine z njimi nevidno, ki teče naravnost v duševno življenje«. A kako jih ne bi preganjali, ko pa vsebujejo skrivnosti duše, katere neobvladljivi trezorji naganjajo strah v kosti sodobnemu umetniškemu marketingu?! In kako je ob tem s pesniki? Nanje še posebej boleče pritiska kamen notranjih ruševin, kar da jih vodi v tako ali drugačno odvisnost. Nenazadnje celo v himni pojemo tiste verze o utapljanju vseh skrbi, pripomni pesnica, čeprav tudi njo že nekaj vrstic zatem himnično zanese ob ideji, da naj bi tudi pesnikom, ki kopljejo globlje pod goro kot rudarji in letajo višje kot astronavti, pripadalo nadomestilo za tveganje v rizičnem poklicu.
Avtorica se razgleduje po domu in svetu, intuitivno in v konkretnih primerih zaznava znake vsesplošnega razkrajanja, od marša narcisov do šibke ego zavesti, ki je posledica nove, »globalne nepovezanosti dela s celoto […], pri nas zelo konkretno s tem, da Slovenci ne vemo, kdo smo.« O slednjem največ izvemo prav v imenitnem zadnjem eseju Slovani smo zamorci Evrope: še vedno naj bi bili ujeti v »poljedeljsko neagresivnih in agresivno pustolovskih navadah«, imamo manjvrednosti kompleks, procesa individuacije nismo izpeljali, saj so nam to preprečile kolektivne psihologije in frustracije komunizma, ob tem smo svojo duhovno kulturo morali potlačiti v podzavest, predvsem pa nam do danes ni uspelo izpeljati kulturne tranzicije, posledice česar Kušarjeva zaznava v vdoru liberalizma in populizma v sodobno slovensko literarno zgodovino in jezikoslovje.
Jožef Muhovič: S slikarstvom na štiri oči (Raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, 2012)
Jožef Muhovič, slikar, filozof in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je zavidljivemu številu znanstvenih bibliografskih enot dodal še »deset seans« s slikarskimi poetikami svojih stanovskih kolegov, zbranih v knjigi S slikarstvom na štiri oči. Ker so bili eseji v podobni obliki že predstavljeni javnosti – nemalokrat napisani ob odprtjih slikarskih razstav obravnavanih mojstrov –, si avtor na začetku zastavi vprašanje, zakaj jih ponovno »vlači na plano«. In si tudi odgovori: najprej zato, ker gre za opuse, ki »tvorijo širok spekter oblikovnih in nazorskih raznolikosti, ki so za slovenske razmere, reprezentativni«, potem zato, da bi z njihovim ponovnim branjem detektirali neustrezno razumljene postavke prvega branja, in nazadnje zaradi pristopa k umetnosti, drže, ki jo Muhovič v teh esejih zavzame – vživi se v slikarske opuse, prodira v intimo, gradi na simpatiji in razumevanju.
Slikarske poetike Mušiča, Tisnikarja, Didka, Butine, Tršarja, Borčića, Suhyja, Gatnika, Bratuša in Mršnika avtor označuje za znano-neznane, saj njihova imena (morda z izjemo prvih dveh) niso del splošnega kulturnega repertoarja, k čemur je gotovo pripomoglo tudi njihovo delovanje, umaknjeno izpred oči javnosti. V Muhovičevem diskurzivnem dokumentiranju osebnih srečevanj z umetniškimi svetovi je na delu pozitiven (in tudi konstruktiven) pogled na umetnost, prežarjen z radovednostjo in sem ter tja naravnost pesniško poetičnostjo.
Vinko Ošlak: Usode s Koroškega (Slovenska matica, 2012)
Kdo drug bi lahko pristneje in obenem z zdravorazumsko distanco popisoval usode s Koroškega kot pisatelj, esejist in prevajalec Vinko Ošlak, ki je sam odraščal na Prevaljah? »Koroške« teme so pravzaprav tiste, h katerim se Ošlak v enem polu svojega ustvarjanja vseskozi vrača – podobo koroških Slovencev je denimo izrisal v knjigi Postati ob knežjem kamnu (1999), dve leti zatem pa se je v obliki biografskih esejev, objavljenih v knjigi Tri usode s Koroškega, poklonil »velikanom« s slovenske geografske margine: slikarju Jožetu Tisnikarju, kiparju Radetu Nikoliću in nesojeni pisateljici Pavli Pudgar. Tem trem »usodam« je Ošlak dodal še tri imena, akademskega slikarja prof. Karla Pečka, prof. Franca Sušnika, doktorja literarnih ved, ter Jožefa Erjavca oz. »strica« Pepija, svojega birmanskega botra; s tem je v eno knjigo povezal šest portretov naravnost nenavadnih osebnosti, ki so močno sooblikovale njegovo »življenje, mišljenje in ravnanje«.
Portretirance povezuje bližina po kraju bivanja in večino med njimi tudi bližina po umetnosti ter njenem dojemanju in po tragični življenjski usodi. Ošlak jim s svojim iskrivim slikanjem vdihuje polnokrvnost, njihovi kleni drži pa rad poišče ustrezne vzporednice v zdajšnjosti, kar pogosto vodi v aktualno kritiko družbe, npr. sodobne »umetnjakarske scene«, katere pretežni del se je »spremenil v modno revijo 'cesarjevih oblačil'«. Po prebranem se človek težko otrese občutka, da Ošlak z novejšimi eseji ni dosegel gostote, osredotočenosti prvih treh; vse prepogosto se mednje vrivajo sredobežne silnice v obliki »že prežvečenih« zastranitev (tak je vrivek o esperantu, ki je bil nekdaj Ošlakova privilegirana tema skorajda metafizičnih razsežnosti, nujno zvezana z veliko človeško temo, temo miru) in avtorjevega nepopustljivega presojanja, uglašenega z resnico katoliškega družbenega nauka.
Dosedanji Rožančevi nagrajenci
1993 – Drago Jančar: Razbiti vrč
1994 – Jože Snoj: Med besedo in bogom
1995 – Drago Jančar: Egiptovski lonci mesa
1996 – Tomo Virk: Ujetniki bolečine
1997 – Matevž Kos: Prevzetnost in pristranost
1998 – Aleš Berger: Krokiji in beležke
1999 – Milan Dekleva: Gnezda in katedrale
2000 – Edvard Kovač: Oddaljena bližina
2001 – Iztok Geister: Levitve
2002 – Vinko Möderndorfer: Gledališče v ogledalu
2003 – Vinko Ošlak: Spoštovanje in bit
2004 – Gorazd Kocijančič: Tistim zunaj: Eksoterični zapisi 1990–2003
2005 – Aleksander Zorn: Smešna žalost preobrazbe
2006 – Drago Jančar: Duša Evrope
2007 – Aleš Šteger: Berlin; Igor Zabel: Eseji: o moderni in sodobni umetnosti
2008 – Dušan Jovanović: Svet je drama
2009 – Ifigenija Simonović: Konci in kraji
2010 – Peter Kovačič Peršin: Vrnitev k Itaki: Slovenci v procesih globalizacije
2011 – Miklavž Komelj: Nujnost poezije
Pogledi, št. 17, 12. september 2012