Kozmopolitska religija miru
Odgovor na tako stanje po Becku, ki je deklarirano nereligiozen, ni morebitna nova sekularizacija, temveč, nasprotno, premislek o odločilnem prispevku religije, ki je že po svojem bistvu globalna, k dejavnemu soustvarjanju sodobne oziramo prihodnje družbe. Religija ima po njegovem v sebi dva potenciala: za nasilje in za mir. Proti prvemu potencialu sta nastopali že sekularizacija in modernizacija, in ta fronta se mora ohranjati še naprej, ob novih oblikah religioznega nasilja, ki se pojavljajo. Pač pa je treba pograbiti priložnost drugega potenciala religij, namreč za strpnost (toleranco) in mir, in iz njega narediti celo enega najodločilnejših dejavnikov svetovne politike. Čeprav sprejemljiva sodobna religioznost po Becku izhaja iz individualizma, pravzaprav iz individualističnega univerzalizma, ki zavrača vsakršne lokalne identifikacije, bodisi pripadnost narodu ali natanko opredeljeni tradicionalni Cerkvi, pa si avtor obeta tudi njene »institucionalne« učinke. Pri tem računa na zdravorazumski uvid novih (pa tudi starih, tradicionalnih) religij o nujnosti njihove »kozmopolitizacije«, odrekanja nasilju in delovanja v smeri dejavne strpnosti do Drugega, torej njegovega vključevanja. Za to ponuja pravzaprav zelo dober in nazoren argument po analogiji: da bi ekološko preživeli, moramo vključiti Drugega. »Podnebna politika postaja kozmopolitika, in sicer ne na podlagi kakega individualističnega prepričanja, temveč izhajajoč iz realizma, golega nagona po preživetju povsod na svetu.« Ko bodo to spoznanje osvojile tudi religije, po Becku očitno najpomembnejša in najvplivnejša družbena sila sedanjosti, predvsem pa prihodnosti, se utegne končno začeti globalna, kozmopolitska družba, v kateri bosta nasilje zamenjala strpnost (toleranca) in mir.
Beckova misel je brez dvoma simpatična in (razen za zagrizene ortodoksneže in fundamentalistične vernike ali ateiste) splošno sprejemljiva. Po vsem sodeč, izhaja iz razsvetljenske tradicije (njegovo sklepno sklicevanje na parabolo o treh prstanih Lessingovega Modrega Nathana ni naključno), in ta drža je drža zdravega razuma, obenem pa tudi treznega realizma. Beckov osnovni diskurz brez manierističnih teoretskih saltov mortale meri na konkretno stvarnost, ne na teoretsko fikcijo, ki je vse prerada povsem avtonomna od stvarnosti, z alibijem, da ta tako ali tako ni nič esencialnega, gotovega, trdnega, substancialnega. Beck nasprotno stavi na »razliko med prakso in dogmo«. Postavlja si prava vprašanja, in njegova osrednja teza, da namreč »to, v kolikšni meri lahko resnico zamenja mir, odloča o nadaljnjem obstoju človeštva« – teza, ki apelira predvsem na tradicionalne religije in njihovo ortodoksnost ter nestrpnost do drugače verujočih ali neverujočih –, je vsekakor času primerno sporočilo. Pravzaprav bi se tu prikaz te knjige lahko ustavil.
Vendar bo radovednejši in natančen bralec opazil, da je avtorju skoraj ob vsaki točki njegovega premišljevanja mogoče tudi ugovarjati (in res je bila knjiga kljub svoji očitni miroljubni in strpnostni naravnanosti deležna precejšnjih kritičnih odmevov). Beck sicer na vsakem koraku zavrača in odločno preganja evrocentrizem in njegov univerzalizem, vendar njegova argumentacija poteka pretežno v okviru evrocentrične izkušnje, na podlagi položaja v Evropi (avtor to celo sam povsem odkrito in prostodušno priznava), čeprav se zavzema prav za kozmopolitskost, ki pomeni bistveno vključevanje Drugega, sprejetje njegovega stališča in potem vzvratno refleksijo svoje lastne drže (primer za to mu je denimo Gandhi). Vprašljiv je tudi glavni naslov knjige (denimo, da je to le »lepotna« napaka), saj je malce zavajajoč: pojem lastnega Boga nikakor ni osrednja tema knjige; prej to, kar je nakazano v podnaslovu. Prav ob pojmu lastnega Boga se pojavijo še drugi možni pomisleki. Vtis je namreč, da je ne glede na avtorjevo intendirano kozmopolitskost ter na vsakem koraku zanikani evrocentrizem njegov pojem lastnega Boga predvsem koncept, ki velja za tako imenovani zahodni svet in se verjetno ne prilega najbolje religioznosti Latinske Amerike, Azije, Afrike, se pravi, prav tistih geografskih območij, ki so Becku argument za tezo, da je sekularizacija spodletela. Pa tudi sicer je lastni Bog nejasno, na različnih mestih različno opredeljen. Formulacije o »lastnem Bogu mnogih religij« in hkrati o zasebnem, nekonfesionalnem lastnem Bogu so, če nič drugega, vsaj neusklajene med seboj, in težko verjamem, da bi se tipičen aktivist Amnesty International, organizacije, ki jo Beck večkrat omenja kot najznačilnejšo moderno Cerkev lastnega Boga, zmogel poistovetiti ali najti kar koli skupnega z lastnim Bogom nizozemske Judinje Etty Hillesum, katere dnevnike Beck jemlje za »nesociološki uvod« v svojo knjigo in mu očitno prav tako velja za tipičen primer te, moderne oblike religioznosti. Pojavlja se še nekaj takih mest, ki dišijo po neizdelanosti oziroma celo nedoslednosti; čeprav je na primer Beck povsem ekspliciten, da je pogoj za njegovo kozmopolitsko globalno družbo strpnosti to, da resnico (torej monocentrično, univerzalistično, totalitarno, dogmatično držo) zamenja mir (kozmopolitska drža odprtosti za Drugo in za Drugega ter njunega sprejemanja), se njegova razprava sklene – v ne preveč razvidno argumentiranem – sklepu, da je pravzaprav mogoče doseči oboje hkrati, itn.
Vendar je treba takoj dodati, da te nejasnosti, morda celo nedoslednosti in nedomišljenosti ne jemljejo teže Beckovi knjigi. Avtor sam opozarja, da je »kozmopolitski pogled« (torej epistemološka drža, ki na vsako stvar gleda tudi s stališča Drugega), v praksi težak, če ne celo nemogoč. Beck se pravzaprav ravno s svojim eklekticizmom in (pogosto zgolj navidezno) nedoslednostjo, s svojim nekakšnim »zenovskim« esejizmom metodološko skuša izogniti zahodni teoretski racionalnosti. Namesto izključujočne logike »ali-ali« raje vpeljuje inkluzivno »tako-pa-tudi-tako«, čeprav to lahko pomeni navidezno protislovje. A Beck je pragmatičen, realističen, življenjski; precej bolj kot dogmatični, samozadostni teoretiki se zaveda, da so taka protislovja največkrat navidezna. Eden izmed njegovih primerov: religija je skrajno strpna in skrajno nestrpna obenem. Občestvo vernih brez razlik zajema vse (verne) ljudi, ne glede na družbeni razred, spol, nacionalno pripadnost, in zato tudi ponuja model kozmopolitske tolerance ter je pravzaprav njen epistemološki vir; obenem pa po navadi kaže skrajno izključujoč, nestrpen odnos do nevernih ali drugače vernih. Beck torej na problematiko, ki jo obravnava, gleda kar se da celovito in »kozmopolitsko«, to pa skoraj nujno pomeni tudi protislovno in nesistematično. Njegovi pozivi k družbi strpnosti in miru zato najbrž ne bodo niti dosegli ušes verskih fundamentalistov niti prepričali strogih teoretikov. Morda so (upati je sicer, da ne) le glas vpijočega v puščavi. Vendar, kot prikupno sklepa svojo knjigo: »Kaj pa imamo drugega sploh na voljo?«
Pogledi, junij 2010