Nič ni narobe s sistemom, nekaj je narobe s tabo
Diagnoza je podana – ljudje niso srečni. Ne ljudje v tretjem svetu in na kriznih žariščih, temveč ljudje v vaših pisarnah, v vaših supermarketih, v vaših dnevnih sobah, vaši nadrejeni, vaši podrejeni, vaši otroci, vi sami. Evolucijski zmagovalci, civilizacijska smetana, lepi, mladi, lepo počesani, z občudovanja vrednim delovnim mestom in zavidljivim stanovanjem, ti ljudje se masovno zgrinjajo k psihoterapevtom in manično kupujejo knjige za samopomoč, ker jim nekaj manjka. Kaj manjka v svetu, kjer je vse na voljo?
»Kadar je neka ideja v določeni družbi v določenem času deležna posebnega poveličevanja, je treba biti glede nje skrajno previden.« Za kapitalizem ta sveti gral predstavlja koncept izbire – tisto, čemur avtorica na več mestih pravi »ideologija neskončnih možnosti«. Stvar je pravzaprav takšna: kapitalizem je obseden z individualizmom, stoji in pade z zamislijo »self-made mana«. Vsak človek se rodi svoboden, njegove lastne zmožnosti in ves svet pa so mu brezpogojno na voljo, da iz njih ustvari raj na zemlji. Vsa odgovornost posameznika je na njem samem, vsak je kriv za svojo lastno nesrečo, če mu ne uspeva, je to izključno njegov problem. Če je s kom kaj narobe, ni kriv sistem, ampak posameznik sam. Čeprav se je seveda dobro zavedati svojih zmožnosti, dragocen pa je tudi občutek osebne odgovornosti, pa je ta perspektiva vendarle zavajajoča, ker neomejena izbira in neomejena svoboda, če ne drugega, ne prinašata pričakovanih rezultatov – ne osrečujeta. Življenje v svetu neskončne konkurenčnosti krepi tesnobo, občutke neustreznosti in občutke sramu, ki sicer niso nekaj novega, kar bi pripisovali zgolj modernemu človeku, vendar pa lahko kapitalistična mentaliteta človeka hitro pahne v jamo samoobsojanja, ki onemogoča spremembo ravno zato, ker onemogoča jezo. Namesto nje ponuja obup.
»Ali naša družba z vztrajanjem pri izbiri in z njo povezanem navideznem nadzoru na neki način daje prednost obsesivnemu odnosu do življenja? Namesto ugotovitve, da je psihoza v porastu, je pametneje zaključiti, da je vztrajanje pri izbiri na vseh področjih našega življenja porodilo obsesivno potrebo po nadzoru in predvidljivosti ter hromeč strah pred smrtjo in izničenjem.« Avtorica tako zaključi, da ljudje kapitalističnih družb nismo bolj zmešani ali oškodovani kot kdo drug, vendar nas kapitalizem zapira v krog zmotnih predpostavk.
Če sklenem tam, kjer sem začela: družbena kritika naj bi bila usmerjena v dva cilja – diagnostiko in težnjo sanirati obstoječe stanje. Izbiri kot teoretskemu tekstu ni mogoče očitati neaktualnosti, polna je dragocenih in pomirjujočih uvidov, ki prispevajo k stabilizaciji zbeganega modernega človeka, ki le s težavo razume, zakaj se pri vseh dosežkih še vedno počuti tako mizernega, vendar se ji zalomi na terenu razreševanja zagate. Osvetli področje naše tesnobe, ko ugotovi, »da je vztrajanje pri izbiri na vseh področjih našega življenja porodilo obsesivno potrebo po nadzoru in predvidljivosti ter hromeč strah pred smrtjo in izničenjem«. Skratka, avtorica argumentirano pojasni, kako ideologija kapitalizma negativno vpliva na posameznikovo samopodobo. Svojega bralca zapusti z občutkom, da zdaj končno lahko razume, kaj mu manjka. Pa vendar bralec kljub vsemu nič bolj ne razume, kako si lahko z vsem skupaj pomaga. Ali drugače: če Izbira prepričljivo pokaže, da družbeni ustroj kapitalizma za posameznikovo samopodobo (in s tem srečo) ni prava perspektiva, pa se ustavi pred vprašanjem, s kakšno perspektivo jo potemtakem zamenjati.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011