O ljubezni in sovraštvu v najlepši deželi na svetu
Nad spletnimi komentarji se v omikanih družbah ne spodobi drugega kot zgražati in pomilovati piscev, ki jih poleg omejenega intelektualnega dometa zaznamuje tudi (praviloma) zelo šibka pismenost, skoraj popolna skreganost s pravopisom in sploh vsestranska pritlehnost. Vsi se seveda skrivajo za bolj ali manj čudaškimi psevdonimi – ti so pravzaprav vzrok, zaradi katerih si upajo zapisati vse, česar si v živo ne bi drznili izreči. Sploh ne v kakšni omikani družbi, ki ji po vseh parametrih (stopnja izobrazbe, višina zaslužka, delo, ki ga opravljajo) sicer pripadajo. Mogoče pa so v živo krotki in omikani dr. Jekilli, v rasistične, homofobne, nestrpne gospode Hyde pa se prelevijo šele, ko se registrirajo kot uporabniki kakšnega spletnega foruma? S takšno tezo se poigrava S-love-hate-nija; eden od glavnih junakov, do slovenske elite sovražni slehernik, ki je v vsakdanjem življenju povsem neopazen in povrhu še brezposeln, pa v velikem finalu zasnuje celo atentat na prve vrste povabljenih na proslavi ob slovenskem dnevu državnosti. Razkriti razplet njegovega kriminalnega dejanja bi bilo seveda neprimerno, lahko pa zapišemo, da je vsaj toliko kot konec pomembna pot, ki vodi do tja in med katero avtor, tudi sam skrit pod psevdonimom, a zato tem bolj pronicljiv in odkritosrčen, lepo niza vse zablode in prepričanja, ki Slovence družijo in razdružujejo. Seveda se vsi strinjamo o tem, da je Slovenija ena najlepših držav na svetu, pa da so naši športniki najpokončnejši (kult poveličevanja športa v sebi nosi zametke klasičnega populizma, nas pouči avtor oziroma ena od njegovih cameo pojav v knjigi) in politiki najbolj poniglavi. Prav tako nam je jasno, da v tujini vse deluje bolje (vendar tujcem pod nobenim pogojem ne bi smeli razprodati slovenskega premoženja). Druži naš misel, da je profit zlo (in neoliberalizem uporaben zgolj kot psovka), nihče pa se ne bi branil višje plače (oziroma smo vsi celo trdno prepričani, da bi si jo upravičeno zaslužili). Zanimivo je, da smo tudi vsi prepričani, da so ljudje z visokimi dohodki nepošteni, ugotavlja avtor. Nadalje je edino pravilno udrihati čez materializem in potrošništvo, si misli večina – večina od teh pa tudi ob nedeljah polni nakupovalna središča, od kod bi sicer tja vsakič pridrla takšna množica nakupovalcev?
Zarota kapitala
S-love-hate-nija je knjiga, ki odkriva slovensko dvoličnost in navaja primere iz prakse: od povprečnega Slovenca, ki svojega otroka poučuje o »zaroti kapitala«, medtem pa na Macu deska za najugodnejšimi ponudbami za smučarske pakete v Bad Kleinkirchheimu in na iPadu preverja datume naslednjih vseslovenskih vstaj; do povprečnega kulturnika, ki ni »človek z redno službo, temveč mož s celodnevnim poslanstvom«. In seveda trdno verjame, da »so kulturniki najpomembnejša kategorija ljudi v Sloveniji /…/, kljub temu, da se občasno nekateri ciniki temu posmehujejo, češ da ti ljudje veliko pijejo, kar seveda ni vselej res«. Pojavljajo se še »dvojčici Štrbunk, prvakinji v sinhronih skokih v vodo«, ki sta oklicani za narodni junakinji (dokler jima ne dokažejo dopinga), pokvarjeni politiki, sosedi »klerofašisti«, neizživete gospodinje, varnostniki balkanskega izvora in ostali stereotipni liki. V kombinaciji z okoliščinami – ozračje pred predčasnimi volitvami, že nevemkaterimi po vrsti (»Slovenija je slovela kot najbolj demokratična država na svetu. Volitve so si sledile z bliskovito hitrostjo, tudi po dvakrat letno.«), v katerem se levi in desni, rdeči in črni … vzajemno obkladajo z žaljivkami – to postane zanimiv okvir za pripoved, začinjeno s satiro in ščepcem resnice. Ta bo prizadela vse, tako leve kot desne, alternativce in elitneže – kajti avtor je brezkompromisno izbrskal prav tiste anomalije slovenske družbe, ki so že tako dolgo njen sestavni del, da jih večina na opazi več in se nam zdijo čisto normalne.
In kdo je avtor S-love-hate-nije? Dobro vprašanje; na naslovnici knjige piše »Samo I. Ronija«, kar nam ne pove nič, samo potrjuje, da gre za satiro o Sloveniji in Slovencih, in to izpod peresa Slovenca. Nadalje se ta Slovenec, ki ima po napisanem sodeč precej skupnega s »tujko v hiši domačinov«, Erico Johnson Debeljak, in podobnimi opazovalci od zunaj, predstavi kot nekdo, ki »ni obiskoval niti enega razreda slovenskih šol«. Kar mu, po napisanem sodeč, ki je več kot berljivo in skoraj docela skladno s standardi slovenskega pravopisa, niti ni preveč škodilo. Ravno obratno. Če vzamemo, da je tudi Odpusti Aleša Štegra poskušal postati roman, ki na podoben način nastavlja ogledalo kulturnemu esteblišmentu v Mariboru, je neimenovanemu avtorju S-love-hate-nije, ki se ne preživlja s pisanjem (sploh pa ne v slovenščini), to uspelo mnogo bolje.