O ženskah in psih
Flush (1933) je v primerjavi z Orlandom (in drugimi pisateljičinimi deli) manj ambiciozen, zaradi česar so ga literarni kritiki in zgodovinarji pogosto kar spregledali ali ga označili za trivialnega, a mu je v mnogih pogledih zelo podoben. Osrednja vprašanja obeh so, kaj je življenje, kaj ljubezen in kaj literatura. Tudi slogovno sta si življenjepisa precej sorodna. Polna sta simbolike in metaforike, ki slika razpoloženja, in bogata s pesniškim pretiravanjem, ki učinkuje blago ironično. Pri obeh imamo življenjepisca, ki se pojavlja z duhovitimi komentarji in biografsko pripoved tu in tam podkrepi s kakšnim citatom ter tako ozavešča in smeši konvencije pisanja življenjepisov; pri Flushu nas ob koncu zabava celo dodatek z opombami in viri. In podobnosti je še več. Virginii Woolf, ki kot ženska v viktorijanski Angliji sicer ni imela formalne izobrazbe (njeni bratje so šli v šole), je pa zato zelo veliko brala, razmišljala in pisala, je šlo nekoliko v nos, da so bili predmet tradicionalnih zgodovinskih in biografskih knjig vselej moški; ženske v življenjih teh pomembnežev kot da niso obstajale. Predmet Orlanda je tako moški, ki se naravno in samoumevno kmalu preobrazi v žensko, torej gre za žensko različico zgodovine in biografije, ali vsaj različico onstran spola. Podobno prevratniški je tudi Flush. Predmet tega življenjepisa je namreč nekdo, ki je iz vrst še bolj družbeno obrobnih, ponižanih in manjvrednih (tu je Virginia res pokazala sočutje do tistih, ki so po krivici na tleh) – kokeršpanjel.
Duhovita pripoved, ki se v veliki meri opira na dejstva, se začne z razpredanjem o izvoru besede španjel in nadaljuje z omembo, da Flush kot čistokrvni kokeršpanjel sodi k pasji aristokraciji (tudi Orlandovi predniki so bili plemenitaši). Rodil se je bržkone – podatki so namreč nezanesljivi, vzeti iz raznih ust, pesmi in pisem – leta 1842 in kot mlad kuža živel pri gospodični Mitford na Three Mile Crossu. Ta ga nato podari prijateljici, »najodličnejši angleški pesnici« Elizabeth Barrett, ki zaradi šibkega zdravja in oblastnega očeta biva v temni sobi v zadnjem delu hiše na Wimpole Streetu v Londonu. Pes in nova gospodarica sta si silno podobna (če si ogledamo kako pesničino fotografijo, lahko le potrdimo, da je s svojo pričesko videti kot španjel) in se tudi zelo navežeta drug na drugega. Do gospodarice Flush goji tako močna čustva, da zavoljo nje zataji svoje gone. Ostaja pri njej v temni sobi, namesto da bi šel pustolovščinam naproti. A v njem se bije spopad vrednot: na eni strani zvestoba in ljubezen, na drugi svoboda. Gre za človeku dobro poznani razkorak med nagoni in vzgojo, med naravo in kulturo, ki pa ga prav živalim navadno ne pripisujemo. Osrednja metafora romana je klic roga iz pradavnine, ki v Flushu budi nagon. Najhujši notranji konflikt Flush doživi tedaj, ko se pojavi snubec njegove gospe, pesnik Robert Browning. Razpet med silno ljubezen do gospodarice in brezumno ljubosumje do Browninga slednjega dvakrat tudi ugrizne. Resnični pesničin Flush je bil, po virih sodeč, pač nagnjen k strahopetnosti in zdraham.
Ko se pasji junak s skrajnimi napori duha nauči sovraštvo preusmeriti v ljubezen, roman doseže dramatični vrhunec: Flusha ugrabijo. Tedaj na eni strani spremljamo uglajeno in urejeno Wimpolsko ulico z Elizabeth, ki svojega psa želi nazaj za vsako ceno, na drugi, čisto zraven, siromašno četrt z izsiljevalci. Angleška razslojenost je boleča. Flush, pripadnik modre krvi in vajen udobnega življenja, se znajde sredi smradu, revščine in izstradan. Njegov ugrabitelj Elizabeth grozi, da ji bo v paketu poslal psičkovo glavo, kar je nedvoumen namig na razvpite kirurške umore Jacka Razparača, ki je razsajal po predelu Whitechapela, čeprav nekaj desetletij pozneje. Osvoboditev pasjega ljubljenca napoveduje rešitev pesnice iz krempljev očeta; Elizabeth in Robert se skrivaj poročita ter pobegneta v Piso. V sončni in veseli Italiji, odkriva Flush, ni tolikšne razslojenosti med psi, ker so vsi mešanci in nihče na nikogar ne gleda zviška. Sledi še kratek obisk Anglije, nekoliko čudaška epizoda z duhovi ter veličastno tiha junakova smrt; in njegova biografija je pri kraju. Hkrati je zgodba o Flushu tudi oris življenja njegove varuhinje Elizabeth Barrett Browning, v katere pismih in pesmih lahko, če nas zanima, najdemo še več podatkov o obeh. In njuni zgodbi vsebujeta avtobiografske aluzije na življenje Virginie Woolf.
Življenjepisec piše o španjelu pretežno od znotraj, tako da se z njim spusti na vse štiri in si resnično pridobi pasji zorni kot. Potaplja se v njegove čute in zavest (da, tudi psi imajo zavest in čute ter celo nezavedno, o čemer pričajo sanje, čeprav bi Descartesovi zagovorniki menili drugače). Flushev svet je svet vonjev – kot Grenouillov v Parfumu. Avtoričin slog je prikladen za popisovanje pasjega doživljanja, saj je nasploh poln čutnih vtisov, vse okuša in se navdušuje nad običajno prezrtimi podrobnostmi. Hkrati vešče slika leta in leta, pokrajine ter mesta in z ritmom pripovedi ustvarja vtis minevanja, bogastva in enoličnosti življenja. Virginia Woolf odlično upodablja notranje doživljanje svojih junakov, kdorkoli in karkoli so – to je njena osrednja modernistična zasluga –, a hkrati junake vpenja v družbeno in zgodovinsko perspektivo.
Glavni vir zabave in razmisleka v romanu je primerjanje pasjega sveta s človeškim. Če Društvo španjelov predpisuje, kaj so španjelove slabosti in kaj vrline, katere primerke je treba podpirati, razmnoževati, katere zamejiti in iztrebiti, pa nihče ne skrbi za čistost človeške vrste. Še več. Psi lahko izkusijo čisto ljubezen, kakršna ljudem ni dostopna. Tudi Firence je Flush spoznal tako, kot jih ne more noben človek. »Poznal jih je, kot lahko kaj pozna samo nemo bitje. Niti enega izmed miriade njegovih vtisov niso nikoli popačile besede.« Woolfovi so bili najbolj pri srcu ljudje, ki so molčali, in živalim je bila med drugim naklonjena zato, ker ne govorijo. Pasjega junaka je sicer tudi nekoliko počlovečila, ga oblikovala po človeku – po Darwinovih odkritjih (knjiga O izvoru vrst je izšla nekje v času Flusheve smrti) se je meja med človekom in živaljo zrahljala –, a ne toliko, kot je to storil Hoffmann v Življenjskih nazorih mačka Murra. Antropomorfizem se lepo dopolnjuje z nasprotno težnjo, namreč animalizacijo človeškega. V dojemanju in popisovanju sebe in drugih se je avtorica rada zatekala k živalskim primeram in v zasebnem življenju se je z družinskimi člani ter ožjimi prijatelji pogosto klicala z živalskimi vzdevki (kozel, opica, mandril), ki so imeli ljubkovalne in erotične konotacije.
Flush je bil za časa pisateljičinega življenja njena najpopularnejša in dobro prodajana knjiga ter ena njenih redkih, ki se je približala prav navadnemu bralcu. Avtorica sama se je od nje v svojem dnevniku nekoliko distancirala, češ da gre za neumno šalo in da je Flush zoprn pes. Utrujena od ustvarjanja liričnih Valov (1931), svoje najtežje knjige, si je s pisanjem o kokeršpanjelu pač privoščila oddih. Flush je res predvsem lahkotno in prikupno branje. A ta roman o psu govori tudi o iskanju svobode znotraj omejitev, ki jih vsaka po svoje postavljata narava in kultura. Z obravnavo človeško-živalskih odnosov kaže na družbeno hierarhijo (de)privilegiranih, žensk v odnosu do moških, in je feministična alegorija svojega časa. Usodo žensk v patriarhalni družbi je bilo menda res mogoče vzporejati s položajem psa na vrvici. Še sreča, da so se današnje ženske (zahodnega sveta) strgale s povodcev.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011