Poskus, ki potrebuje učenje
Zdi se, da vse to manjka Leksikonu mariborske družbe in kulture po letu 1945, ki je pred časom izšel v Mariboru, v okviru Evropske prestolnice kulture. Široka zasnova te prireditve je očitno brez težav vključila tudi ta založniški projekt – a časa za njegovo izvedbo je bilo premalo. Urednik Peter Simonič, antropolog, se je tega zavedal, zato je leksikon – ki je, mimogrede, prvi slovenski leksikon, ki v tej obliki predstavlja eno samo mesto – označil za »zametke«. V kratkem času je zbral okrog 160 avtorjev, predvsem profesorjev, zdravnikov, novinarjev in poznavalcev ožjih strokovnih področij, in z njimi poskušal sestaviti »integralno bazo za raziskovanje mariborske novejše socialne in kulturne zgodovine ter antropologije«; zaradi neizdelanega koncepta projekta pa mu je to uspelo le deloma. Mariborsko dogajanje in njegove zaslužne posameznike po letu 1945 je razvrstil v več sklopov (gospodarstvo, politika, zdravstvo, kultura, umetnost, šport, mediji), pri čemer je zlasti opazna odsotnost znanosti; te sklope so njegovi sodelavci obdelovali v obdobju 60 let, razdeljenih na industrijski oz. komunistični čas (1945–65), samoupravni čas (1965–85) in tranzicijsko-osamosvojitveni čas (1985–2005). Posamezni sklopi niso posebej označeni, prav tako časovna porazdelitev gesel ni opazna v ureditvi leksikona.
Leksikon vsebuje večvrstna gesla, tako da načeloma pokriva celotno paleto mariborske zgodovine po drugi svetovni vojni, od oseb do ustanov. Poleg osebnih gesel so zlasti številna stvarnoimenska gesla, nekaj manj pa je zemljepisnih imen. Že tukaj se pojavijo prve težave. Na primer kako ločiti mariborsko specifiko določenega delovnega področja ali lokalne ustanove od splošnih lastnosti, značilnih za celotno Slovenijo? Tako gesla kot deindustrializacija, DPO (družbenopolitične organizacije), hladilnik, hrup, JLA, spolnost ali železniški promet zaradi svoje univerzalne splošnosti povedo o Mariboru kaj malo. Drug problem zadeva naslov leksikona: Ali geografski pojmi, kot so npr. Podravje, Štajerska, Drava, naravne danosti, vode, predeli mesta, sodijo v leksikon družbe in kulture? V sedanji zasnovi gesla take vrste, ki nimajo kulturne ali zgodovinske podlage, »štrlijo« v prazno. Sila pogosta težava, ki je uresničeni koncept leksikona tudi ni znal in mogel odpraviti, pa je časovno preseganje problematike mnogoštevilnih gesel. Avtorji, ki pišejo npr. o industrializaciji, javnem prometu, knjižničarstvu, muzejih, zgodovini mariborske nadškofije, judovstvu, poljedelstvu, vinogradništvu, Piramidi ipd., večino prostora v geslu nemalokrat namenjajo navajanju dejstev in povzemanju dejavnosti pred letom 1945, tako da za »preostanek« (ki je v našem primeru bistvo oz. jedro leksikona) ni prostora. V tem se posebej nazorno kaže pomanjkljivost zasnove in odsotnost urednikove roke, ki bi morala uravnotežiti izvedbeno delo avtorjev. Tako se za prihodnost leksikona (o kateri je urednik že javno govoril) kar sami po sebi ponujata dve možnosti, ki bi temu projektu dali trdnejšo podlago: podaljšava leksikona v preteklost, do začetkov Maribora, ter razširitev in sistematizacija geslovnika in njegove izvedbe.
Pomanjkljiva zasnova in predvsem izvedba sta opazni na vsaki strani leksikona, od gesla do gesla. Tako Leksikon mariborske družbe in kulture po letu 1945 ne pozna leksikografske tehnologije, ki se kaže predvsem v medsebojnem povezovanju gesel in v opozarjanju na podobna oz. sorodna mesta; v leksikonu ni ne kazalk in ne vodilk. Ureditev gesel je neenotna: včasih iztočnici (naslovu geselskega članka) sledi kratka definicija, večinoma pa ne. Dobesedno citiranje virov je neenotno, prav tako zapisovanje številk, krajšav in kratic. Sila pomanjkljivo in neizenačeno je navajanje rojstnih datumov oseb in krajev, kjer so bile te osebe rojene ali kjer so umrle; to bi moralo biti za lokalni leksikon še toliko pomembneje. Pri stvarnih geslih je npr. kar preveč opazna neenaka (precej različna) obdelava različnih mariborskih fakultet; pisanje priča o odsotnosti splošnega vzorca in neusklajenosti avtorjev. Navsezadnje pa je tudi samo besedilo slabo lektorirano in površno postavljeno, tako da motijo zlasti praznine v besedilu in nepravilno deljenje besed. Lektor, tehnični urednik in tiskarna so v marsičem površno opravili svoje delo.
Četudi je sama zasnova leksikona nedorečena in šibko izvedena, se je vendarle treba vprašati tudi, kaj bi univerzalni uporabnik tega priročnika ob vsem tem – s svojim pomanjkljivim lokalnim znanjem – utegnil pogrešati. Zlasti pri osebah je tega kar nekaj. Če je obdelava arhitekture, urbanizma, zdravstva, gledališča ali literature solidna (avtorja T. Partljič in M. Forstnerič Hajnšek), potem je zelo luknjasta predstavitev znanosti ali likovne umetnosti. Opazno je umanjkanje likovnikov, kot sta Maks Kavčič ali Gabrijel Kolbič; ali pa nekaterih pomembnih mariborskih znanstvenikov. Mariborski literarni ustvarjalci so predstavljeni v bistvenih potezah in izvirno; pa vendar med njimi manjkajo Branko Rudolf, France Filipič, Nada Gaborovič, Herman Vogel, Janez Švajncer, Zdenko Kodrič, Janja Vidmar – pa tudi Jože Košar in revija Dialogi. Četudi je treba v takem leksikonu pametno tehtati med lokalnim in globalnim, med kulturniki vendarle pogrešamo rojene Mariborčane Žarka Petana, Poldeta Bibiča, Jožeta Pogačnika, Branka Hofmana; ali pa Emila Baronika, Staneta Jurgca, Emila Freliha, Dragišo Modrinjaka, Srečka Goloba, Edwarda Cluga. Zdi se, da je bila »klasična« oz. »tradicionalna« kultura malce prikrajšana na račun popularne; tako manjka kar nekaj Glazerjevih nagrajencev, medtem ko bi gesla tipa Kleščar ali novi likovni val lahko brez škode izpadla. Šport je v strukturi leksikona sorazmerno močno zastopan (avtor Z. Gomzi); pa vendarle pogrešamo gesla, kot so Ljudski vrt, Branko Elsner, Breda Perger, Franjo Izlakar, Katja Koren, Veslaški klub Branik. Tudi med stvarnimi pojmi, ki predstavljajo podjetja in ustanove, bi našli marsikaj manjkajočega, npr. Dravske elektrarne, Farmadent, Helidon, KUD Jože Hermanko ali Mariborski tisk.
Leksikon mariborske družbe in kulture po letu 1945 potemtakem nazorno izpričuje, da sta zgolj volja in potreben denar premalo. (Leksikon je bil očitno močno financiran, saj stane samo 11 evrov.) Tako urednik kot avtorji na področju leksikografije potrebujejo učna leta; šele potem bo nastalo delo, ki bo objektivno, uravnoteženo in izčrpno predstavilo zgodovino in kulturo štajerske prestolnice – najbolje od začetkov do danes.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012