Gostujoče pero
Mineštra z jezikom
Tudi mnenja ljudi o našem govorjenem in pisanem jeziku so različna. Črkarske pravde se med jezikoslovci vlečejo že več sto let, pa se še zmeraj nismo zedinili, »al’ prav se piše kaša ali kasha«. Nekaterim dandanes niso všeč črke s strešicami (č, š, ž), radi bi jih pisali kar brez teh nebodijihtreba ali pa vsaj kot dvočrkja po zgledu bohoričice (ch, sh, zh); tako bi bila – kot menijo denimo uredniki revije Srp – slovenščina menda laže dostopna tujcem, posebej pa ne bi povzročala težav v sodobni tehniki in računalništvu, ki lahko prikliče na zaslon posebne črke »eksotičnih« jezikov samo s številčnimi kodami. Za vse take nekaternike je slovenščina ovira pri prodoru v svet in vstopu v globalno civilizacijo.
Številnim poslušalcem radia ni všeč zven tistih črk, ki se izgovarjajo drugače, kot pišejo; v pismih bralcev nenehno beremo proteste proti izgovarjavi besed vreme (ureme) ali v šoli (ušoli). Skorajda smo že pozabili na prepir o bralcu ali bravcu, ki je prinesel uzakonitev prvega; kljub temu mnogi pismeni ljudje uporabljajo drugega, poznavajoč dolgo zgodovino slovenskega jezika. V zadnjih letih pa se je uveljavilo mnenje, da se je treba v vsem opirati le na govorno prakso, kakršna koli že ta je, saj je praksa primarno izhodišče za evidenco jezikovnih dejstev. To mnenje je prodrlo tako v jezikovne kotičke in pogovore o slovenščini v javnosti kot v strokovne sfere, ki sestavljajo tako imenovane govorne in jezikovne korpuse, najširšo osnovo za izdelavo različnih slovarjev; tako dandanes slovarji obsegajo tudi neknjižno leksiko, ki je ustrezno funkcijsko označena. Žal taka skrajna sproščenost pri neukih uporabnikih utrjuje prepričanje, da je dandanes, kar se tiče jezika, vse dovoljeno; ne zavedajo se dejstva, da obstajajo različna področja jezikovne rabe, ki uporabljajo specifično besedje, vendar se to ne sme mešati v nekakšnem splošnem jeziku. Vsaka raba ima svoje uporabno obzorje; jezikovna promiskuiteta pa povzroča razpuščenost v jeziku, ki je znamenje neznanja. Žargonsko in slengovsko besedje ali narečje je na primer v knjižnem jeziku vselej rabljeno z določenim namenom in naj bi imelo estetski učinek; ni pa ga mogoče mešati v normirani jezik govora ali šolske naloge, časopisnega članka ali strokovne razprave.
Med ljudmi se je funkcijska raba jezika že razširila; govorci in pisci v grobem vedo, kakšne besede je treba uporabljati ob različnih priložnostih. Pa vendarle se manj vešči uporabniki jezika, ki ne poznajo razvoja in poglavitnih lastnosti slovenščine, v mnogočem oklepajo svojih pridobljenih in utrjenih, pogosto napačnih predstav; so pač prepričani, da je v jeziku vsakomur vse dovoljeno. Med strokovnjaki so preštevilni, ki so se izučili svojih veščin z rabo angleščine, redkeje še kakega tujega jezika; ti prenašajo tuje oblike in rabo v domače pisanje, uporabljajo tuje jezikovne vzorce in modele na vseh jezikovnih ravneh, od pravopisa do slovnice, od besedja do frazeologije. Tako so mnogi trdno prepričani, da ni dovoljeno domačenje strokovnih izrazov, na primer v računalništvu ali genetiki; da prevod takega izraza ne pove vsega, kar menda vsebuje tuji izraz. Mnogi na primer menijo, da strokovnih izrazov, ki so poimenovani po njihovih izumiteljih (npr. merske enote, imenovane po znanstvenikih), ne smemo rabiti v podomačeni obliki (torej watt in ne vat, herz in ne herc), ker tako »skrunimo« čast njihovih »očetov«, obenem pa se vdajamo navadam fonetičnega pisanja naših južnih sosedov (»piši kao govoriš«). Vsakdo, ki vsaj malo pozna zgodovino slovenščine, ve, da so to pač razvojne posebnosti našega jezika, ki se vlečejo od samih začetkov, so – če hočemo ali ne – zakonitosti slovenščine kot slovanskega jezika, znane že pred rojstvom Vuka Karadžića. Tehniki in tehnologi so navajeni na eksaktno izražanje v duhu računalniške logike (da ali ne), zato razmišljajo zgolj binarno: mogoče je le eno ali drugo, črno ali belo, plus ali minus, prav ali narobe – težko pa jim gre z jezika in nato v pisanje polivalentna logika, ki rabo izrazov stopnjuje od slabega prek slabšega do boljšega in najboljšega. Zlasti trdi strokovnjaki so prepričani, da je vsepovsod dovoljena le raba natančnih znanstvenih izrazov (na primer alpinistika, športoslovje, kineziologija ipd.), in vneto grajajo poljudno, publicistično rabo (npr. alpinizem, ekstremni športi ipd.); zanje različnih stopenj rabe ni.
Pa vendar bi ob tem težko rekli, da je poglavitna krivka za promiskuitetni položaj sodobne slovenščine zgolj angleščina, jezikovna diktatorska vladarka sveta. Škodljivi pohabljevalci domačega jezika smo kar sami. Po eni strani inventariziramo vse, kar nastane, torej dobro in slabo, potrebno in odvečno; to je sicer koristno, vendar je v tem primeru treba ločiti zrnje od plev in hruške od jabolk. Manjkajo nam slovarji, ki bi obdelali vsak posamičen funkcijski ali socialni jezikovni korpus, od slenga in strokovnih žargonov do narečne leksike in zgodovinskega besedja. Zadovoljujemo se zgolj s slovarjem knjižnega jezika, ki je danes – zaradi dolgega nastajanja in neažuriranih izdaj – že v veliki meri zastarel. Ob svojem načrtovanju je skušal biti vseslovenski tezaver in ne le nabor knjižnega jezika; vsi žargonizmi in dialektizmi so torej v njem odveč. Pravopis je posnemal slovar knjižnega jezika, bil je njegov pendant za vsakdanjo namizno rabo, vse premalo pa se je posvetil vprašanjem, ki jih zadeva njegov naslov: pravilni rabi, popravljanju napak, ustreznemu napotovanju uporabnika k ustreznemu pisanju. Ob tem pomanjkanju slovarjev si uporabniki sami ne morejo pomagati pri pisanju, saj vendarle niso jezikoslovci, to pa pelje v kaotično rabo neštetih izrazov, ki se med sabo lahko tudi tepejo. Piscu pride vse prav, saj se ne more poučiti o pravem stanju stvari. Tako nastaja jezikovna mineštra, najpogostejša slovenska jed.
Zavedati se moramo, da dandanes obstaja množica funkcijskih jezikov, ki so zunaj obzorja uporabe skorajda nerazumljivi. Znanstveniki pišejo svoj jezik, v katerem mrgoli večbesednih strokovnih izrazov (pravimo jim terminus technicus), številčno-črkovnih sklopov, formul, enačb, matematičnih in drugih znakov; stavek znanstvene razprave je pravzaprav konstrukcija laiku neznanih in nerazumljivih izrazov, ki jih med sabo povezuje le nekaj splošnih besed in poglavitnih ločil. Da bi ta jezik postal razumljiv nestrokovnjaku, ga je treba prirediti v poljudnoznanstveni ali strokovni jezik, uporaben v šoli ali v vsakdanjem življenju. V tem primeru se znanstveni jezik približa bralcu s sinonimnimi izrazi za pojme in pojave (latinski izraz na primer nadomesti slovenski strokovni izraz, bodisi pri bolezni ali rastlini), delež splošnega besedja pa se poveča; kljub temu ostaja naravnan na razumsko dojemanje uporabnika. Podobno je na primer s publicističnim jezikom, »višjim« jezikom novinarjev, ki ima prav tako prvenstveno informativno vlogo in je naperjen na stvarna dejstva in pojave, ki jih bralec dojema z intelektom.
Povsem nekaj drugega je umetniški jezik, torej jezik literature, tj. proze, dramatike in poezije; ta jezik ima v nasprotju z informativno funkcijo znanstvenega jezika predvsem estetsko funkcijo, ki zadovoljuje čustveni in duhovni svet bralca (izjema so polliterarne zvrsti, na primer esej ali spomini, ki skušajo o stvarnih dejstvih govoriti uravnoteženo). Umetniški jezik je prilagodljiv in lahko poleg osnovnega nabora knjižnega besedja funkcijsko privzema tudi drugačno (neknjižno, pogovorno, žargonsko) izrazje, odvisno od estetskih namenov avtorja. Vsekakor pa so jezikovne intence umetniškega literarnega dela vpete v zakonitosti literature kot besedne umetnosti, torej nimajo prvenstvene oziroma samostojne vloge. Dela, kjer sta jezik in stil v ospredju, so sicer estetsko cenjena, vendar v taki ali drugačni vlogi invalidna; forma mora vselej kazati tudi na določeno vsebino in nikdar ni sama sebi namen ali samozadostna.
Kaže, da so v sedanjem trenutku, kar se tiče jezika, najbolj zmedeni bralci časopisov, poslušalci radia in gledalci televizije. Medijsko okrožje mrgoli; na vseh koncih in krajih se tiskajo novi listi in brezplačniki, vsepovsod se ustanavljajo lokalne radijske in televizijske postaje. V ospredju so kajpada osrednji mediji, trije slovenski dnevniki ter nacionalni radio in televizija. Novinarji so tam večinoma poklicni izobraženci, četudi jim marsikdo ne priznava položaja razumnikov. Njihov jezik je – ob pomoči lektorjev – soliden poljudni strokovni jezik, prispevki zunanjih sodelavcev različnih izobrazb pa prinašajo v medije višjo pisno raven publicistike, politične in filozofske refleksije, sociološkega komentarja, kolumnistiko različnega idejnega obzorja, strokovne polemike. Čim dlje v provinco gremo, tem slabše je jezikovno stanje, tem slabša sta tudi duhovno stanje in miselni domet medija. Lokalni mediji so namenjeni krajevnemu uporabniku, podpovprečnemu stanju duha; so tudi brez vseslovenskega interesa, napisani v pustem brezbarvnem jeziku in polepšani s slikovnim kičem lokalnega miljeja. Jezik je v njih prilagojen podeželju in največ srednji izobrazbi, intelektualci v njih najdejo kaj malo zanimivega. Brezplačniki pa so izpraznjeno povzemanje dnevnikov za urbano okolje, namenjeni ljudem, ki nimajo časa za branje ali pa jih branje malo zanima; »obogateni« so s populističnimi temami in zanimivostmi za najširšo, slabo pismeno drhal (kulinarika, moda, pop kultura, kri in sperma). Podobno lahko rečemo za lokalne radijske postaje in komercialne televizije občinskega in okrajnega ranga; narejene so – tudi kar se tiče jezika – po okusu gospodinjskega rezoniranja in po umerjenosti všečnih programov, primerni za slovenskega potrošnika materialnih dobrin, brez miselnih in duhovnih pretenzij informativnega in družbenokritičnega medija.
(Objavljeno v Pogledih, št. 14, 6. oktobra 2010.)