Barvasta spirala v stekleni kroglici
V prvem poglavju je pisatelj zapisal: »Slediti, kako se takšni tematski vzorci vijejo skozi posameznikovo življenje, naj bi bil, tako menim, pravi namen avtobiografije.« S tematskimi vzorci je mislil na življenjske teme, ki spremljajo človeka vse do smrti; uredil jih je v poglavja, kjer se »prepletajo kakor poti v umetelno urejenem parku«. In res jih je imel kar precej, od zbiranja metuljev do sestavljanja šahovskih problemov. V zelo samokritični psevdorecenziji lastnih spominov z naslovom O ključnih dokazih, ki je zdaj objavljena kot 16. poglavje avtobiografije, je delo označil za »razreševanje ugank« skozi spomin: v njej se namreč življenjske teme »postopoma združijo, se opazno sprepletejo ali iztečejo v subtilno, a naravno obliko stika, ki je v enaki meri funkcija umetnosti kot proces, ki se ga da odkriti v evoluciji osebne usode«. Opraviti imamo »s prikrito razrešitvijo šahovskega problema, s sestavljanjem okrasnega vzorca iz koščkov razlomljene lončevine in s sestavljeno risbo, na kateri oko razbira obrise nove dežele«. Na koncu nastane »barvasta spirala v stekleni kroglici«, spominski povzetek celotnega življenja. Svoje delo je imel za »znanstveni poskus, da bi razvozlal vse prepletene niti svoje osebnosti in sledil njihovemu izvoru«.
Potemtakem v avtobiografiji Vladimirja Nabokova Govôri, spomin sledimo tematskim nizom od zgodnjega otroštva prek emigracije v Evropo do odhoda pisatelja v ZDA tik pred drugo svetovno vojno. Nabokov je bil iz bogate aristokratske družine, otroštvo in mladost je preživljal na podeželskih graščinah in v mestu Peterburg; povsod je imel najboljšo vzgojo francoskih guvernant, učitelje tujih jezikov, risanja in klavirja. Udobno bogataško in intelektualno življenje je že v mladosti naredilo iz njega svetovljana, ki preživlja poletja v francoskem letovišču Biarritz, čez leto pa popotuje po Evropi. Kot aristokrat duha se je v šoli slabo počutil med »pridnimi malimi demokrati«; zato se ni čuditi, da je po oktobrski revoluciji, ki jo je izpeljala »Leninova banda«, kot pravi, emigriral, ker ni prenesel »izgube domovine«, pa tudi ne konca vsega, kar ga je vezalo na Rusijo (staršev in sorodnikov, podeželskih posestev, Peterburga, skrivnostne in fantastične severne ruske prestolnice). Po zmagi boljševikov je izgubil tako rekoč vse: prvo ljubezen, prve pesniške skušnje, aristokratski način življenja, ki je bil mogoč samo v plemiških posestvih peterburške gubernije.
Teme, ki se nazadnje spletejo v »barvasto spiralo« življenja, so številne. Kot otrok je doživljal različna videnja, prisluhe in privide; vse to se mu je spletalo v barvne sinestezije, katerih opis nas spomni na literaturo Andreja Belega, mojstra barvnih odtenkov. Nabokov se pri tem izkazuje za mojstra opisov predmetov, barv in oblik; nekje drugje je celo zapisal: »Moje življenje je nenehno poslavljanje od predmetov.« Že kot otrok je pisatelj kazal tudi najrazličnejša nagnjenja in talente; zlasti se je zanimal za favno in floro, poznal je gobe in rastline, lovil, zbiral in preučeval pa v prvi vrsti metulje, ki so ostali njegova življenjska obsedenost, saj je bil priznan lepidopterolog. Otroška in zgodnja mladostna doživetja obsegajo pretežni del knjige, prvih deset poglavij; to priča o tem, da so mlada leta določila in zaznamovala njegovo celotno življenje. Preostalih pet poglavij popisuje tematske črte drugega pisateljevega razdobja, življenje v evropski tujini; spet govori o ljubezni do metuljev, ki se ohrani do smrti, o šahovski problemistiki, o ženi Veri, s katero se je poročil v dvajsetih letih (knjiga ji je tudi posvečena), o rojstvu sina v Berlinu (1934), o pisanju ruske proze, ki je zaznamovala trideseta leta pisateljeve kariere.
Avtobiografija Vladimirja Nabokova je, precejena skozi pisateljski spomin, izredno zanimivo samopričevanje. Nabokov je pisatelj, ki pretežni del svojega časa namenja literarni kombinatoriki in konstruiranju besedila; taki so vsaj njegovi romani, ki so prevedeni v slovenščino, med drugim zlasti »rusko« Vabilo na usmrtitev in »ameriška« Ada ali strast. (Mnogo lažje berljiva sta na primer medvojna romana Lužinova obramba in Camera obscura ali povojna Lolita.) Tako je tudi avtobiografsko pričevanje zgled nabokovskega sloga: nenehno se izgubljamo v podatkih in anekdotah, iščemo in blodimo po besedilu, ki se veji, cepi in vijuga kakor gozdna pot, stezica v parku, mestna ulica. Nabokov se suvereno sprehaja po deželah Evrope, kjer so se po revoluciji naselili njegovi bližnji in daljni sorodniki; prav tako suvereno se pretika tudi skozi gosto besedilo, izvlečeno iz navidez luknjastega spomina, vendar pa do konca preverjeno in usklajeno z dejanskostjo, ki se je tu in tam spominu izmaknila. Prav zaradi nezanesljivega spomina je Nabokov avtobiografijo nenehno dopolnjeval in popravljal (zato tak podnaslov), tako da gre po mnenju prevajalke Brede Biščak pravzaprav za »tri dela (oziroma tri ubeseditve ene stvarnosti)«: angleške različice so manj obsežne in prirejene za ameriškega bralca, ruska (Drugi bregovi), ki je nastala z avtorjevim lastnim »prevajanjem« angleške, pa je neprimerno obsežnejša in bolj »ruska«.
Kljub temu pa so vse verzije »izbor«; Nabokov je ustvaril iz svojega življenja literarni konstrukt – ali kot pravi prevajalka v spremni besedi: »skupek selektivno izbranih podatkov o njegovem življenju, njegovih bližnjih in o socialnih okoljih, v katerih je živel; tista slika njegovega življenja, ki se jo je odločil pokazati javnosti«. Pomeni, da je gledal na preteklost iz razdalje in s kritičnim očesom; svoje življenje je sestavljal zgolj iz tistega, kar se mu zdelo dovolj reprezentativno in pomembno za zapis. Bil je vsekakor nenehno na preži za prelivajočimi se biseri, ki so sestavljali »barvno spiralo« njegovega življenja; in to življenje je prikazoval s kritično distanco, odmaknjeno, zviška – nekako tako kot je videti njegova fotografija na prvih straneh knjige.
Danes Vladimir Nabokov velja za pionirja literarnega postmodernizma. Kar se tiče navajanja citatov, podatkov, dokumentov, to drži. Prav zato je njegova avtobiografija kot reprezentativen vzorec postmodernega pisanja à la Nabokoff težak preskus za prevajalca. Zdi se, da se je Bredi Biščak prevod dobro posrečil; motijo le drobne malenkosti, ki so se kljub številnim pomočnikom (prevajalka se jim zahvaljuje na koncu spremne besede) zmuznile tako njej kot založbi.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)