Kaj hočete
Čeprav v njej seveda mrgoli prepoznavnih in (nekaterih tudi) znamenitih avtorjevih duhovitih podrobnosti, situacij in replik, je kot celota precej nedoločljiva; kot da, trem po vseh pravilih združenim parom na koncu navkljub, nekaj ni čisto v redu. Kot da pravzaprav manjka pravi zaplet. Kot da se skoraj preveč vidi, da je bila prvič uprizorjena na pobožični zabavi na dvoru kraljice Elizabete in da naj bi »z razkošnim okrasjem, raznoliko glasbo, plesom in s kraljici všečnimi osebami pričarala sproščujoč večer«, saj naj bi imela kraljica rada igre, v katerih so nastopali »močni in inteligentni ženski liki« (članek Maje Borin v gledališkem listu). Kot da se tri glavne fabulativne linije bolj slabo držijo skupaj. Kot da je Shakespeare z dosti večjim veseljem (in tudi z mislijo na preračunan učinek ter neposredno svojim igralcem na kožo) pisal prizore z Norcem, pijanim vitezom Tobijo, strahopetnim Andrejem Bledico, pretkano služkinjo Marijo in zlovoljnim Malvoliom kot pa prizore z ljubezenskimi mukami in končno srečo osrednjih ljubimcev: Orsina, ki vzdihuje po Oliviji – ki vzdihuje po Cesariu, ki je v resnici preoblečena Viola – ki vzdihuje po Orsinu, in Violinega brata dvojčka Sebastijana, ki na koncu prikladno namesto svoje sestre poteši Olivijo. Kot da je na kup zmetal malo elementov iz marsikatere svoje druge igre, na primer iz Viharja (Viola in Sebastijan sta brodolomca), Romea in Julije (Orsinovi ljubezenski izbruhi močno spominjajo na Romeovo začetno vsesplošno zaljubljenost), burkaški liki pa so tako ali tako posejani po večini Shakespearjevih iger – in kot da jih ne bi prav posrečeno združil v prepričljivo in koherentno celoto. Tudi srečni konec je nekako vprašljiv, saj se morajo skoraj vsi (razen Viole) zelo na hitro sprijazniti s tem, da dobijo pravzaprav nadomestek svojih prejšnjih vzdihovanj; poleg tega pa v zraku tudi nekam neprijetno obvisi Malvolieva grožnja, da se bo maščeval …
In ker je precej težko ugotoviti, kaj je glavna misel te Shakespearjeve komedije, se je režiser Janusz Kica pri novem branju očitno raje oprl na detajle. Skupaj z ekipo je dodobra prevetril Župančičev prevod, tako da je vsak stavek povsem razumljiv, kar je tudi ena glavnih kvalitet te uprizoritve – skoraj povsem okleščena balasta v natančnih, svežih igralskih interpretacijah jasno zazveni vsaka Shakespearjeva beseda. Kar hočete je v podrobnostih značilno čista, dokaj pregledna, v nekaterih scenskih (Marko Japelj) in mizanscenskih rešitvah inventivna (uporaba pogreza za brodolom), v mnogih podrobnostih tudi duhovita (nemočni Orsinovi ljubezenski vzdihi, Norčeve pesmi), v osnovi pa rahlo melanholična in blago ironična predstava, ki z veliko mero prizanesljivosti obravnava erotična hrepenenja in možnosti potešitve vseh junakov.
Relativnost srečnega konca je Kica poskušal poudariti z nekaterimi konkretnimi namigi (zveza med Sebastijanom in Antoniom), kot osrednjo figuro pa je postavil Norca, ki s svojim vztrajnim in neprizanesljivim dvoumljenjem dovolj ostro postavlja pod vprašaj smisel erotičnih (in drugih) pehanj vseh ostalih; z burleskno perfekcijo, izrazito mimiko in prikrito vsevednostjo ga je z užitkom in suvereno oblikoval Tadej Toš. Vsaj enako osrednja figura pa je v tej postavitvi in zasedbi Malvolio – briljantni Vlado Novak, ves zadrt v lovski obleki, srhljivo natančen in prav nič sramežljiv v svojih načrtih, kako bo osvojil Olivijo: Novaku s skrajno discipliniranimi igralskimi izraznimi sredstvi uspe, da Malvolia hkrati zaničujemo zaradi njegove prevzetnosti in pomilujemo zaradi njegove bede.
Sicer uprizoritev spretno – čeprav ji na splošno ne bi škodil ostrejši ritem – vijuga med bolj privzdignjenimi prizori ljubezenskih iskanj Viole (Eva Kraš), Olivije (Ksenija Mišič), Orsina (Branko Jordan) in Sebastijana (Matevž Biber) ter tistimi izrazito banalnimi med Marijo (Mateja Pucko), vitezom Tobijo (Aleš Valič, k. g.) in vitezom Bledico (odlični igralski preboj Matije Stipaniča), pri katerem se daleč najbolj razživi.
Čeprav Kica z enako blago ironijo, ki preveva celotno predstavo, dogajanje na odru tudi zaključi – igralci se pogrezajo v orkestrsko jamo, medtem ko se srečni (?) držijo za roke in zborovsko popevajo ljubezenski »ah« –, se zdi, da je mariborski Kar hočete dosti močnejši v podrobnostih kot v celoti in da je izpustil nekaj priložnosti za bolj radikalen osnovni koncept.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)