Misliti ali verjeti ?
Smrt, ljubezen, država, zgodovina, ponos, sedanjost. Je tu pri delu majhen nesporazum? Če bi ministrica zajetno Komeljevo knjigo brala s svinčnikom v roki, bi si namreč gotovo označila – na primer – stran 320, na kateri avtor omenja »restavracijski nacionalizem s konca osemdesetih in devetdesetih let« in različne procese, ki so Slovenijo spremenili ne v ponosno državo, temveč »v marionetno državico na periferiji globalnega kapitalističnega sistema«, ali pa, takoj na naslednji strani, reakcionarnost ideje o narodni spravi, ki je v današnji Sloveniji pravzaprav ime za »poskus rehabilitacije domačega fašizma«. Skratka: Komelj je gotovo navdihnil slavnostno govornico, vprašanje, kako misliti pritlehno realnost aktualnega življenja v marionetni državici in obenem biti ponosen, pa je ostalo brez odgovora. Razen če je ponos na slavno preteklost edina sila, ki omogoča prenašati otopelo sedanjost. Ni prihodnosti brez zavesti o potencialih sijajne preteklosti, vmes je treba ponosno preboleti le tiranijo globalnega kapitalizma. Ali kot pravi Komelj v Predgovoru (ki stoji pred slabih 200 strani obsegajočim Uvodom): »Začetek sesuvanja globalnega kapitalizma, ko so se na brutalen način pokazala protislovja tega družbenega sistema tudi tistim, ki jih doslej niso hoteli videti, je na novo pokazal aktualnost tega, za kar so se bojevali partizani. Toda obenem je pospešil tudi obnavljanje fašizma, proti kateremu so se bojevali.« O tem, ali je protifašistična retorika, ki se še nekajkrat aktualistično ponovi v knjigi, dokaz za zgodovinsko eksistenco (neo)fašizma ali pa jo je treba razumeti v smislu fantazme, brez katere pač ni mogoč protifašističen (post)komunističen angažma, je poštena inteligenca pred leti že vzela nekaj učnih komadov.
A pot do žive zdajšnjosti je, tudi pri Komelju, kompleksna: na začetku je bil namreč – avtor ne skriva svojega badioujevskega besednjaka – dogodek partizanstva. Že dolgo (izpod peresa mlajšega avtorja pa najbrž še nikdar) na Slovenskem ni nastala knjiga, ki bi bila tako enoznačna restavracija partizanstva kot revolucije, restavracija, ki je obenem apologija »partizanskega narodnoosvobodilnega boja kot revolucionarnega boja«. Na tej ravni Komelj odločno nastopa proti novodobnim poskusom razločevanja partizanstva od revolucije, narodnoosvobodilnega boja od revolucionarnega nasilja, skratka, proti »nacionalističnim interpretacijam« enobeja kot koraka na poti, na koncu katere stoji Slovenija kot samostojna država (Komeljev zapis je dovolj zgovoren: »t. i. 'osamosvojitev' Slovenije« – se pravi: kontrarevolucionarna restavracija meščanske družbe in kapitalistične lastnine).
Da pot revolucije ni kraljevska cesta, Komeljevo pisanje dokazuje malodane pri svojem živem telesu: dobrih 600 strani teksta je prestreljenih z množico opomb, ki pripovedujejo svoje zgodbe, skačejo nazaj in spet naprej, intervenirajo v neposredno sedanjost in se nato ponovno zakopljejo globoko v ta ali oni arhiv, korespondenco, legendo, dnevniški zapis iz vojno-revolucionarnih let. Vse to večglasje, ki mu proti koncu delajo družbo še obsežni Dodatki in Priloge, je po eni strani posledica nepreglednega (in včasih še ne povsem pregledanega) zgodovinskega gradiva, ki ga avtor – samoomejevanje nikakor ni njegova izbira – predstavlja, citira in povzema: da bi pač spregovorila faktografija v svoji elementarni čutnonazornosti. Številne opombe se kot da rojevajo sproti, ne glede na osrednji tok naracije, in pripovedujejo svoje partikularne zgodbe – ni naključje, da se pogosto začenjajo »zanimivo je«, »tu se je zanimivo spomniti«, »tu je zanimivo« itn. Kot da bi avtor – zgovorni mož z dobrim spominom – pred bralcem nastopal »v živo« in se sprehajal po partizansko-revolucionarnem vrtu s potmi, ki se cepijo. (Mimogrede: Komelj zatrjuje, da se Kocbekova enodejanka Večer pod Hmeljnikom ni ohranila – to ni res, leta 2000 je bila objavljena v sedmi knjigi Kocbekovega Zbranega dela.)
Da je Komelj strasten poznavalec korpusa, ki se ga je lotil, o tem ni dvoma, iz te strasti, pripadnosti globlji logiki, resnici, ne nazadnje zgodovinski usodnosti partizanske umetnosti in njenega dogodka – dogodka, ki je že kar nekakšen metafizičen presežek smisla, ki omogoča polnost angažirane eksistence in perspektivizem njenega (v)pogleda –, pa nato znova intervenira, razsvetljuje, po(d)učuje, komentira in polemizira, pa naj gre za reakcionarnost slovenske desnice, meščansko razumevanje umetnosti, levo zgodovinsko avantgardo, dileme literarne zgodovine ali pa za desno protofašistično domačijskost. Ob Badiouju, pri katerem si je sposodil konceptualizacijo dogodka in preloma ter dialektiko nemogočega (nemara pa tudi maoistične pasaže), v knjigi srečujemo – ob redkih bolj in številnih manj znanih imenih in artefaktih partizanske umetnosti različnih žanrov – obilje (zvečine samih afirmativnih) citatov in navezav, zlasti na Kidriča, Kardelja, Ziherla, Marxa, Lenina, dobrega starega Stalina, Maa itn. Pri Komelju to niso priložnostne reference iz postmodernistične historiografije, temveč junaki iz žive knjige zgodovine in revolucionarnega izročila – kot da čas za aktualizacijo njihove dediščine šele/spet prihaja. In to ne samo ob podvprašanju »kako misliti partizansko umetnost?«, temveč ob soočanju s »poskusi kriminalizacije NOB, ki jim prilivajo olje na ogenj sočasne desničarske evropske resolucije o totalitarizmih, sprejete z namenom, da bi vnaprej blokirale mišljenje nujnih družbenih sprememb v sedanjosti, ki jih bodo morala izboriti nova delavska gibanja«. Ob tem je jasno, da umetnost Komelja ne zanima v »meščanskem« smislu, tj. v smislu estetske avtonomije, elitizma itn., ampak znotraj »kulturne revolucije«, se pravi, znotraj nastajanja in oblikovanja »nove subjektivnosti ljudskih množic, ki jih je v revolucionarnem procesu zajel neverjeten izbruh kreativnosti«.
Vprašanje o umetnosti v kulturni revoluciji zato ni vprašanje o instrumentalizaciji, o programirani »pesmi za današnjo rabo«, temveč »vprašanje o možnosti in nemožnosti umetnosti kot take«. Z drugimi besedami: »Prelomnost partizanske umetnosti ni v tem, kar ta umetnost že je, ampak v tem, da se je z njo odprl prostor, v katerem je treba nekaj, kar je bilo s stališča obstoječega 'nič', misliti v perspektivi transformativnega procesa, v katerem mora 'nič' postati 'vse'.« Eno ključnih vprašanj ob misteriju takšne kreacije iz niča ostaja, kje, kaj in kako je partizanska umetnost danes. Komeljev odgovor na to vprašanje je v knjigi izmuzljivo dialektičen – a to ni dialektika konkretnega, še manj historičnomaterialistična analiza aktualnih razmerij gospostva in kapitalskih razmerij, ki bi bila znotraj avtorjevega horizonta še najbolj na mestu. Kakor koli že: dediščina partizanske umetnosti je prelom z obstoječim. Da je ta prelom nujen, je razvidno iz Komeljeve kritike porevolucionarnega sveta, ko se je zgodilo tisto, čemur, največkrat pod zastavo ideoloških gesel in izpraznjenih levičarskih označevalcev, pravi »restavracija meščanske kulture«, »kulturna kontrarevolucija«, »meščanski ideološki horizont«, literarni avantgardizem povojnih generacij je sumljiv, saj je po večini izhajal »z desnih ideoloških pozicij«, v obdobju osamosvajanja Slovenije se je »razbohotilo kontrarevolucionarno mračnjaštvo« itn.
Eno aktualnejših mest v Komeljevi knjigi je njegov poseg v, recimo temu tako, novodoben spor na levici: komentira namreč novejša gledališka prizadevanja Sebastijana Horvata, njegove intervencije v polje političnega, ki po Komelju ostajajo na ravni »teatrskega komunizma«, tj. larpurlartizma, saj partizanstvo in revolucijo spreminjajo v objekt samozadovoljne nostalgije – s tem jima odvzemajo njuno potencialno družbeno subverzivnost. Takšno gled(al)išče je kljub subjektivnim lepim namenom, če sledim Komeljevi leninistični govorici, »pravzaprav«, »v bistvu« objektivno reakcionarno. (Podobno »objektivno« so med vojno komunisti razlagali denimo Kocbekov »subjektivizem « – Komelj v zvezi s Kocbekom na drugem mestu prostodušno in s pomenljivimi narekovaji ob besedi, rezervirani le za fašizem, zatrjuje, da se je leta 1949 »obrnil […] v desno in je [krasni?] novi družbeni sistem obtoževal 'totalitarizma'«.) Kako torej misliti knjigo o tem, kako misliti partizansko umetnost? Na ravni mišljenja z razvozlavanjem njenih zagonetnih vozlov, bogastva konkretnega, ki ga na pladnju prinaša pred bralca, da bi mu predstavila svojo veliko zgodbo o revolucionarnih potencialih misli o še-ne-obstoječem, ki svoj temelj odkriva v dogodku partizanstva kot velikem, svetovnozgodovinskem prelomu z obstoječim. Na ravni verovanja pa z vero, da je bil ta dogodek natanko tak, kot ga od prve pa do zadnje strani in še naprej misli in skuša osmišljati Komeljeva knjiga, pa tudi, da bi bila današnja in jutrišnja slovenska umetnost, porojena iz zvestobe predvčerajšnji ideji včerajšnje revolucije, lahko kaj več kot angažirano esteticistično poživilo utrujenega junaka objektivno odčaranega in subjektivno razočaranega sveta.
O novodobnih družbenih potencialih obujanja izgubljenih iluzij in razrednobojne retorike – razrednega boja v kulturi in naturi – pa ob kakšni drugi priložnosti.
(Objavljeno v Pogledih, št.2, 21. aprila 2010.)