Večno vračanje enoličnega
Njegova postavitev je nadvse »občutljiva in uravnovešena,« če se poigramo z naslovom – občutljiva do avtorjevega besedila, ki prihaja na plan v uravnovešeni, celoviti in dovršeni klasični dramski uprizoritvi. V hiperrealistični scenografiji (Barbara Matul Kalamar) interiera dobro stoječe meščanske družine, v temu ustreznih kostumih (Jerneja Jambrek) si rafale pikrih pripomb izmenjujejo dramski liki v psihološko kompleksni interpretaciji izvrstne igralske zasedbe. Agnes (Stannia Boninsegna) je, kljub uvodni spekulaciji o možnosti izgube lastnega razuma, konservativna sila, ki skuša ohranjati primerno »ravnovesje«, spodobno formo meščanske družine. Njen mož Tobias (Marko Simčič) jecljajoče stopa za njo; njuno stagnacijo vsake toliko prevetri Angesina sestra Claire (Judita Zidar), ki se sicer tudi zapira v ustaljene vzorce obnašanja (alkoholizem), a to vsaj počne »zavestno«, kot sama poudarja. Vsake toliko (tokrat četrtič) ta šegavi mir zmoti hči Julia (Mojca Funkl), ki iz propadlega zakona ponovno pribeži v varno zavetje doma staršev. Kar zares omaje to nevzdržno ravnovesje, pa je navidez nemotivirani prihod družinskih prijateljev Harryja (Jožef Ropoša) in Edne (Maja Boh): »Bilo naju je strah … pa ni bilo ničesar.« A po manjšem pretresu, po Julijinih histeričnih izpadih zaradi njunega vdora, po absurdnem moledovanju Tobiasa, naj ne odideta, se vse vrne v stare tire: »Čas se zgodi, bi rekla … in nazadnje je za vse prepozno,« ugotavlja Agnes.
Z neverjetno življenjskostjo in človeškostjo, s čustvenimi razponi, ki segajo od viharnih izbruhov do komaj opaznih sprememb izraza, igralci subtilno artikulirajo, kar ostane v dialogih namenoma neizrečeno: eksistencialno tesnobo pred smrtjo, osamljenostjo, odgovornostjo, ki like pripenja na nepredirni status quo. Vsi kakor v Kafkovi paraboli Pred vrati postave zgolj čakajo, da se jim odpro vrata, ne vedoč, da so bila vrata namenjena temu, da jih sami odprejo.
Čeprav se je Albee ogibal eksplicitno političnih tem, je menil, da je vsaka njegova drama politična. Dobra dramatika je zanj »dejanje agresije proti statusu quo – psihološkemu, filozofskemu, moralnemu ali političnemu statusu quo. Drama je tu zato, da nas malce pretrese, da nam odpre oči za možnost drugačnega razmišljanja o stvareh«.
Nasprotno pa Šedlbauerjeva uprizoritev status quo vseskozi ohranja. Res je, da ga pravzaprav ohranjajo tudi liki Albeejeve drame, a vendar to nevzdržno stanje (samo)prisilne uravnovešenosti vseskozi prebijajo nenadni absurdni prebliski, lomi v ustavljeni govorici, nemotivirani in nerazumljivi dogodki, iracionalne reakcije. Zdi se, da klasična dramska uprizoritev ostaja nekoliko neobčutljiva za te radikalne vdore absurda. V tem pristopu je sicer režiser, kot že omenjeno, povsem v skladu z dramatikovo voljo. Če bi, nasprotno, v slogu Gillesa Deleuza avtorju »naredil otroka za hrbtom« – izpeljal njegove prijeme do skrajnih konsekvenc, ki za avtorja samega ne bi bile nujno sprejemljive, bi to režiserja verjetno pripeljalo do gledališča, ki se mu želi zavestno »upreti«. Kot je sam dejal: »V poplavi postdramskega gledališča se torej Občutljivo ravnovesje drzno postavlja ob bok zelo razširjeni modi gledališča nenadnih suspenzov, voluntarističnih impresij, hitrih dramaturških poenostavljanj, eliminativnih črt in poleg tega še sloga, ki ga sodobni režiserji opredeljujejo s sintagmo ‘no acting, please’ (brez igre, prosim) …«
Šedlbauer s svojim režijskim pristopom sicer res pluje proti toku, a pluje nazaj. Ne krene vstran v iskanju kake nove avtorske poti, temveč se vrača k tradicionalnemu modelu gledališča kot ortodoksnega utelešenja in ne avtorskega komentarja besedila. Odločitev postaviti se na stran avtorja in pluti proti prevladujočim tokovom v sodobnem gledališču je seveda nadvse legitimna in tokrat koherentno in korektno izpeljana; a to je tudi odločitev, ki se odreka vsakršnemu tveganju. S tem pa tudi močno omeji verjetnost presežka – tako negativnega kot pozitivnega. »Nič ni slabšega kot dolgočasna napaka,« je dejal Albee. In Šedlbauer je ne stori, niti ene samcate. Namesto tveganja dolgočasnih napak izbere – gotovost dolgočasne korektnosti.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011.)