Žalostno življenje slovenskih emigrantov
Če obstaja kakšna izrazita značilnost slovenskega založništva zadnjih dvajsetih let, potem je to brez dvoma izdajanje stvarne literature, ki pokriva praznine novejše slovenske zgodovine, predvsem zamolčano travmatično dogajanje medvojnega in povojnega časa. Tako ni čudno, da so se nekatere knjige, ki razkrivajo tabujske teme enobeja, stalinističnega obdobja in zgodnjega komunizma, uvrstile na lestvice uspešnic, torej najbolj branih in tudi kupovanih knjig pri nas. Medvojni partizanski ekscesi (na primer vojvodstvo, Pohorska afera), povojni poboji in montirani stalinistični sodni procesi, zemljiško in premoženjsko razlaščanje kmetov in podjetnikov, prisilno uvajanje kmetijskih zadrug po zgledu sovjetskih kolhozov, zapiranje ljudi v delovna idr. koncentracijska taborišča, pošiljanje zapornikov na Goli otok ali na Kočevsko, drakonske kazni za kršenje državljanske poslušnosti, ideološke odklone ali za tako imenovane verbalne delikte – to so poglavitne teme, ki so zlasti med publicisti zadnjih dveh desetletij pritegnile veliko pozornost. Vsa dela te vrste, pa naj gre za spomine, pričevanja, avtobiografije, dnevnike ali kak drug polliterarni žanr, so po svoje tudi vplivala na državljansko, ideološko, humano razpoloženje med ljudmi. Naj gre za spomine Alberta Svetine, avtobiografijo Ljuba Sirca, študije Milka Mikole, dnevnike golootočanov ali Omerzovo publicistično obdelavo Kocbekovega dosjeja – vselej so ta dela zbudila v javnosti velik odmev, predvsem zaradi svoje grozovite antihumanistične izkušnje, marsikdaj pa tudi zato, ker so dejstveno in tematsko dopolnila uradno slovensko zgodovinopisje. Lepo pa so se tudi umestila v čas, ko se je slovenski bralec začel kritično odzivati na polpreteklo zgodovino, v čas, ko so se ljudje začeli opredeljevati do titoizma, komunizma in totalitarizma sploh; k temu so pripomogli tudi številni prevodi tujih del (na primer taka dela, kot so Črna knjiga komunizma, Italijani, dobri ljudje?, Tito – skrivnost stoletja ali Šepetalci).
Letos se je podobnim publikacijam pridružila še ena: Slovenija – duhovna domovina, s podnaslovom Zgodbe političnih emigrantov; izdala jo je Mladinska knjiga v zbirki Premiki. Nastala je na podlagi projekta Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani, pobudnik projekta pa je bil Anglež John Corsellis, človek, ki je kritično razkril in popisal zločinsko britansko izročitev slovenskih domobrancev in civilistov v koroških begunskih taboriščih Titovim partizanom poleti 1946. Izročitev je povzročila poboje približno 12.000 ljudi po vsej Sloveniji, večinoma v Teharjih in kočevskih gozdovih; ta zunajsodni umor večinoma nedolžnih ljudi je še danes poglaviten izvir vojnih travm med Slovenci in vpliva predvsem na ideološke delitve in opredeljevanje državljanov, vse do političnih vrhov.
Zasluga Johna Corsellisa pri razkrivanju dogodkov je nespodbitna; prav zato sta urednika publikacije, Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar, v prvi del knjige uvrstila Corsellisova poročila o slovenskih begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, poleg tega pa še njegova pisma materi iz tistega časa (od junija 1945 do junija 1947). Corsellisov prispevek je stvaren opis dejstev in dogajanja v taboriščih, kjer so bile neznosne življenjske razmere. Avtor je bil posebej naklonjen prav Slovencem, ki so se od Hrvatov in Rusov razlikovali po svojem smislu za organizacijo in pripravljenosti za skupno reševanje težav. Pri humanitarnem delu se je trudil, da bi zastraženim beguncem omogočil vsaj nujne vsakdanje potrebščine, kot so obleka, materiali za graditev, delovno orodje, pripomočki za človeka vredno življenje. Sicer so Corsellisova pisma in zapiski iz tistega časa objektivizirane beležke, ki s stališča Angleža, tj. Zahodnega Evropejca, vrednotijo življenje tujcev, pripadnikov ljudstev, ki so mu sicer kot bitja v stiski pri srcu, miselno pa precej daleč od njegovega racionalnega razumevanja sveta.
Jedro knjige Slovenija – duhovna domovina sestavljajo pričevanja slovenskih taboriščnikov, ki so se izognili izročitvi partizanom, preživeli trpljenje na Koroškem in v Italiji in se nazadnje znašli v novih domovinah – od Kanade in Združenih držav do Argentine.
Pričevalci so se osredinili predvsem na obdobje begunstva, zlasti na vsakdanje življenje v taboriščih; pripovedi so zato fragmentarne, praviloma nastale več desetletij po zgodovinski izkušnji, zato orisane post festum, torej z vidika spominjanja. Gre za izkušnje posameznikov in celih družin (na primer družine Kukovica), ki so se znašli v izgnanstvu iz različnih razlogov; med njimi so tako aktivni domobranci kot člani družin, ki so zgolj simpatizirali s protikomunisti. Nekatere pripovedi posegajo v čas pred vojno, ko so se ljudje že politično razdelili po strankah stare Jugoslavije; tedaj so se že začela osebna sovraštva, ki so se pokazala med vojno, pa tudi v taborišču. Pričevanja preprostih ljudi (obrtnikov, kmetov, služkinj) se osredinjajo predvsem na lastno življenjsko usodo posameznikov, ki so bili že rojeni v revščini in so se vse življenje, tako v Sloveniji kot na tujem, prebijali z malo denarja in s kopico otrok do starosti, ko so si nazadnje uredili dom v Kanadi ali Buenos Airesu. Pričevanja študentov in poznejših intelektualcev (duhovnikov, profesorjev, umetnikov) pa se posvečajo tudi okolici in ljudem, s katerimi so se družili; tako se razkrivajo številne nadrobnosti, ki potrjujejo zgodovinsko vedenje o tem obdobju (na primer to, da so komunisti izdajali svoje sovražnike Italijanom; ali poskusi jugoslovanskih agentov v begunskih taboriščih, da bi pridobili čim več ljudi za vrnitev; ali pa dejstvo, da so komunisti po vojni pobijali ljudi predvsem zaradi premoženja, ki so ga zaplenili, ne pa zaradi vere ali protikomunistične ideologije). Bolj izobraženi pričevalci povejo marsikaj o tedanjih družbenopolitičnih dilemah v emigraciji, o sporu generacij, o pravičnosti ali zgrešenosti politike tistih, ki so jih vodili; pa tudi o dogajanju v povojni Sloveniji, saj so že v taboriščih imeli dovolj informacij o pobojih, prisilni zgraditvi porušene domovine, vsakdanjih težavah, komunistični represiji in terorju, ovajanju in zapiranju ljudi. Ko pa pričevanja sežejo v čas, ko so se begunci znašli v Severni ali Južni Ameriki, se ukvarjajo predvsem z iskanjem dela, ustvarjanjem družine in doma, ustvarjanjem življenjske kariere in uspehi v novi domovini. O vsem nazorno priča obilno dokumentarno in slikovno gradivo.
Med pričevanji, ki jih vse po vrsti preveva hrepenenje po domovini, je tudi nekaj pričevanj ljudi, ki niso doživeli taboriščne in begunske izkušnje, saj so emigrirali v petdesetih let, večinoma s pobegom čez mejo; tisti, ki jim pobeg ni uspel, so bili kaznovani z večletnim zaporom in prisilnim delom ter so bili obravnavani slabše od pravih kriminalcev. Razlogi za emigracijo so bili večinoma politični (zaznamovanost zaradi napačne odločitve med vojno, ideološka neprimernost, sorodstvo s kolaboranti, izogibanje služenju vojaškega roka) ali ekonomski (oddaja kmetijskih pridelkov, pomanjkanje ustreznega dela, slab zaslužek). S prebegom v tujino so se ljudje tako ognili zaporu, prisilnemu delu in komunističnemu terorju – v tujini pa so si morali urediti življenje od začetka in v vseh pogledih (delo, družina, domovanje, življenjska kariera).
Pričevanja slovenskih emigrantov so poleg Corsellisa zapisali Jože Dežman, Monika Kokalj Kočevar in Irena Uršič. Dvojica emigrantov (Franc Horvat in Janez Arnež) sta svoj usodni življenjepis zapisala sama; prav ti dve osebni pričevanji sta najpopolnejši, saj poleg življenjske usode zajemata tudi misli in nazore avtorjev, celotno intelektualno delovanje od mladih let do starosti. Franc Horvat je bil dejaven domobranec na Dolenjskem, zato imamo njegovo pričevanje lahko za nekakšne »spomine na domobranska leta«, ki dopolnjujejo poplavo podobnih partizanskih pričevanj. Arnež pa je v tujini preživel večino življenja in si tam ustvaril tako družino kot akademsko kariero; poleg študentskih let opisuje trnovo pot po Severni Ameriki, kjer je postal univerzitetni profesor in kjer je zasnoval zbirko Studia Slovenica, ki se je leta 2008 kot inštitut vključila v nastajajočo slovensko katoliško univerzo.
Publikacija ima tudi dragocena dodatka. Prvi je manjši leksikon slovenskih osebnosti, ki so se uveljavile na tujem, potem ko so bile prisiljene zapustiti domovino; pripravila ga je sodelavka tržaške Knjižnice Dušana Černeta Lučka Kremžar De Luisa. Drugi pa je izbrana bibliografija slovenske politične emigracije po letu 1945, v kateri Darja Urbanc popisuje samostojne publikacije in revijalni tisk v tujini (Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji), pa tudi literaturo, ki je o emigraciji izšla pri nas.
Slovenija – duhovna domovina je knjiga, ki pomembno dopolnjuje našo vednost o življenju povojnih ubežnikov in poznejših emigrantov. Nekateri zapisi o knjigi so jo – s premislekom ali brez njega – uvrstili ob bok delom svetovne oralne zgodovine, na primer Figesovim Šepetalcem, ki analizirajo življenje pod Stalinovo strahovlado. Take primerjave so pretirane in neustrezne: Figesova dela so obsežne znanstveno-strokovne študije, nastale na podlagi obsežnega dokumentarnega gradiva (pisem, pričevanj, dnevnikov, arhivskih materialov), slovenska publikacija pa je zgolj zbir nekoliko obdelanega in prirejenega gradiva, ki mu manjkata strokovna analiza in predvsem znanstveni okvir, v katerega bi se obdelana tematika uvrstila. Za znanstveno monografijo izbor pričevanj bržkone ni povsem reprezentativen, uvod Jožeta Dežmana pa v tem pogledu prešibak, bolj naključen. Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar nista avtorja knjige, četudi po naslovnici lahko tako sodimo; sta le urednika in redaktorja zbranih besedil, ki sta s sodelavci zaokrožila tiskano publikacijo.
Publikacija Slovenija – duhovna domovina ima po uredniški strani tudi več pomanjkljivosti in stvarnih napak. Tako ne vemo, kdo je prevedel pisma, zapiske in intervjuje Johna Corsellisa; ni čisto jasno, katera pričevanja je posnel oziroma zapisal že John Corsellis, katera pa so nastala posebej za to knjigo. V besedilih je precejšnja neusklajenost zapisov tam, kjer se govori o istih dejstvih in ljudeh; nekaj napak pa je ostalo v knjigi tudi po lekturi.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 2. junija 2010.)