Apichatpong Weerasethakul! Kdo?
Priletelo je kot strela z jasnega: zlato palmo na 63. canskem festivalu je za film Stric Boonmee, ki se lahko spominja preteklih življenj prejel tajski režiser Apichatpong Weerasethakul. Kdo? Apicha…? Iz Tajske? Takoj sem si predstavljal agencijske novičarje, kako mrzlično iščejo kakršne koli podatke o nagrajencu, »neznanki svetovnega filma«, ki je šokiral »strokovno javnost« in nepričakovano pobral prvo nagrado, ki praviloma prinaša ne le ugled, temveč tudi nekaj finančne kompenzacije. Morda ne v trdi valuti, zagotovo pa pri iskanju sredstev za prihodnje projekte, do katerih Joe, kakor se režiser rad predstavlja, nikoli ni prihajal prav z lahkoto.
Ob zlati palmi za Strica Boonmeeja je vredno osvetliti akutni problem zahodnjaških množičnih medijev, v prvi plan je namreč znova – in dokaj agresivno – privršal tipični kulturnoimperialistični odnos do filmov iz tretjega oziroma nerazvitega sveta. Zahod se, kot kaže, ne more privaditi, da lahko »tisti drugi« (denimo Afričani ali Azijci razen Japonske in Kitajske) prav tako snemajo dobre filme in zanje pobirajo najopaznejše nagrade. Pokroviteljski odnos je še posebno očiten na velikih festivalih, kjer so množični in rumeni mediji devetdeset odstotkov akreditirane javnosti, od tam poročajo o zvezdnikih, zabavah in škandalih … nato jim zadnji dan festivala od časa do časa (na pet do deset let) zagodejo žiranti in kot najboljšega razglasijo nekega eksota z imenom, ki ga je nemogoče že napisati, kaj šele izgovoriti. Mediji imajo radi lahko prebavljive zgodbe s prepoznavnimi imeni, zmaga naj torej Evropejec ali Američan, na primer Mike Leigh, ki mu žirija Tima Burtona ni namenila niti ene nagrade, to pa je tako razkačilo poročevalca italijanskega dnevnika Corriere della Serra, da je potezo označil za »neopravičljivo«. Za kolega iz soseščine imam protivprašanje: Zakaj bi moral zmagati sicer solidni, a v vseh pogledih konservativni angleški film in zakaj ne resda zahtevnejša, a duhovita in lucidna meditacija iz Tajske?
Film ima znotraj kulturne krajine res »poseben« status; vsakdo se lahko na vsakogar dobesedno poščije, ob tem pa nikoli ne tvega, da bi se zblamiral. Le zakaj bi se? Osmešil je neki tajski film. Ali Iranca Abasa Kiarostamija, ki je leta 1997 prav tako prejel zlato palmo in razdelil tiste redke, ki so si film sploh pogledali. Če za dobitnika nagrade Booker ali Nobelove nagrade razglasijo literata iz tretjega sveta, še največjemu laiku ne pade na misel, da bi zavijal z očmi ali ugovarjal, ker bi deloval kot tepec. Moč in status literature pač.
Kdo je torej Joe Weerasethakul, da si mu je Burton drznil podeliti zlato palmo? Predvsem je eden najizvirnejših in najpomembnejših sodobnih cineastov, avtor petih celovečernih filmov in kopice kratkometražcev, diplomiranec čikaške filmske akademije, vizualni umetnik in arhitekt, kot filmar pa zaprisežen individualist, od nekdaj nasprotnik tajskega studijskega sistema, na las podobnega holivudskemu iz štiridesetih let, ko so filmski mogotci nadzorovali produkcijo in distribucijo, ljudje pa so bili s pogodbami praviloma vezani na en studio.
V Cannes je Joe prišel predzadnji dan festivala, na vrat na nos, kot rečemo, njegova domovina namreč gori. Ni bil prepričan, ali bo med kroglami vladnih enot in rdečesrajčnih upornikov, ki so zanetili razredno vojno, pravočasno prišel do vizuma za Evropsko unijo in do letališča. Od nekdaj apolitični Joe je s Stricem Boonmeejem po svojih lastnih besedah ustvaril svoj prvi angažirani film. V zadnjih letih so politične razmere vstopile v njegov osebni prostor, še posebno glede seksualnosti, osebnih pravic, svobode govora. Njegov prejšnji film Sindromi in stoletje (2006) so doma cenzurirali. Stric Boonmee – zgodba o umirajočem starcu, ki se spominja ne le preteklosti zdajšnjega življenja, temveč tudi vseh prejšnjih – je videti enako kot Joejevi prejšnji filmi, le da se je prilagodil novi politični klimi in se je brez dvoma tudi zaveda. Film govori o spominjanju, ne zgolj na osebni ravni, tudi o nujnosti zgodovinskega spomina, ki tudi na Tajskem vse bolj izginja, sploh če pomislimo, kako skorumpirana oblast že od začetka šestdesetih let naprej kontinuirano masakrira levičarske upornike iz najrevnejših (predvsem severovzhodnih) delov Tajske, od koder prihaja in kjer je vse svoje filme – v močnem lokalnem narečju – ustvaril tudi Joe. To je območje pod krepkim vplivom kmerske kulture, animizma in vere v posmrtno preseljevanje duš. Živali, ljudje in rastline sestavljajo tri oblike življenja, ki po njihovem prepričanju nenehno krožijo.
O reinkarnaciji in preseljevanju duš je govorila že Tropska bolezen (2004), njegov prelomni film, s katerim je stopil v prvo festivalsko ligo in zanjo v Cannesu prejel nagrado žirije; z minimalnimi izraznimi sredstvi je uglasil pripoved o spiritualnih vrednotah in minljivosti, kjer junaka skozi gozd med drugim pospremijo akuzmatični glasovi gozdnih duhov, klepetave opice in prosojne krave! Toliko o bujni domišljiji. Pred šestimi leti je strogi individualist, ljubitelj tradicionalne tajske kulture in tamkajšnje cenene melodrame, dedič nadrealističnih pripovednih načel (cadavre exquis), na katerih je temeljil njegov celovečerni prvenec Mysterious Object at Noon (2000; edini film, ki ga v Sloveniji še nismo videli), v hipu polariziral občinstvo. Tajski privrženci so za njegov pristop hitro iznašli primeren izraz, »filmsko spajanje« (cine-fusion), s katerim režiser svojo ljubezen do staromodnih lokalnih melodram križa s konceptom evropskega umetniškega filma. Od teh principov se je oddaljil le edini resnični eksces njegovega opusa, ekstravagantna smetišnica Dogodivščine jeklene muce (2003), parodija na poceni tajsko eksploatacijo, kjer je v sorežiji z Michaelom Shaowanasaijem premešal prvine avanturističnega filma, muzikala, telenovele, Jamesa Bonda in kung-fuja.
Joeja sem spoznal z drugim celovečernim filmom Blaženo tvoj (2002), čudaško bravuro, ki ji v sodobni kinematografiji takrat nisem našel para. V tem filmu so vsi dramaturški in režijski principi postavljeni na glavo; začne se kar sredi prizora v zdravniški ordinaciji, imaš občutek, da si zamudil na predstavo; napovednik se odvrti na polovici in film tudi formalno razdeli na diptih. »Zgodba« resda linearno teče, vendar bi težo rekli, da režiser teži k pripovedovanju. Gre za malodane dokumentarno slikanje stanja stvari blizu meje med Tajsko in Burmo, čeprav se režiser odreče vsakršnemu političnemu ali socialnemu angažmaju. Odsotnost komentarja bode v oči, poudarjajo tajski kritiki, še posebno, ker Joe v ospredje postavi razmerje med Tajko in burmanskim priseljencem, ki jadrata na čustvih in v blaženosti brezdelja. Režiser je poudarjal, da njegovi junaki v življenju nimajo ne ambicije ne posebne motivacije, saj želijo pod dvema zgrešenima političnima sistemoma (tajskim in burmanskim) ostati »ignorantsko blaženi«, kakor sugerira naslov filma. Za poznavalce političnih razmer na Tajskem je bila ta ignoranca še posebno v oči bijoča, saj sta Tajska in Burma zagreti politični nasprotnici že od druge polovice 18. stoletja naprej, ko so Burmanci osvojili in požgali Ayutthayo, prestolnico tedanjega Siama, po zgodovinskih virih eno najsijajnejših prestolnic vseh časov.
Še beseda o džungli kot najočitnejši konstanti opusa Apichatponga Weerasethakula: gozd oziroma divjina igrata v Joejevem opusu posebno vlogo. Blaženo tvoj in Tropska bolezen se skleneta daleč v džungli, Stric Boonmee se v tem okolju dogaja skoraj v celoti. A džungla ima od filma do filma vendarle različen pomen; v Blaženo tvoj nastopa pasivno, kot kraj, kamor se človek zateče pred civilizacijo, kjer hoče najti utopijo, v Tropski bolezni in Stricu Boonmeeju pa veliko bolj vpliva na posameznika, podobno kot zvok – eden najbolj ekspresivnih elementov njegovega opusa –, ki je v Tropski bolezni in Stricu Boonmeeju veliko bolj manipulativen: ambient džungle nastopa v vlogi glasbene partiture, kot »dialog« med džunglo in junaki. Povedano drugače, džungla nastopa kot kompleksen prostor, kjer skuša človek najti samega sebe.
Pogledi, junij 2010