Bauhaus – arhitektura v modulih
Oktobra 1929, ko se je na črni petek sesula newyorška borza, se je v Frankfurtu na svojem drugem srečanju sešel CIAM (Mednarodni kongres moderne arhitekture). Nekateri najuglednejši arhitekti so razmišljali o minimalnih pogojih kakovostnega stanovanja. Sodeloval je tudi ustanovitelj Bauhausa Walter Gropius, čigar nize vrstnih hiš, namenjenih najširšim slojem prebivalstva, so v Dessauu ravno dobro končali, a v svojem konferenčnem prispevku je napisal, da »veliki stanovanjski bloki bolje zadostijo družbenim potrebam sodobne industrijske družbe, za katero sta značilna osvobajanje posameznika in zgodnja ločitev otrok od družine«. Velika blokovska naselja je videl kot idealna za prihajajočo dobo, ki jo je poimenoval doba občinskega prava. Ta naj bi kot doba življenja avtonomnih posameznikov v novih oblikah skupinskega življenja nasledila dobe plemenskega, družinskega in individualnega prava.
S to dikcijo se je Gropius zelo približal dikciji tiste ideološke struje, zaradi katere so na koncu nacisti Bauhaus tudi ukinili; Bauhaus naj bi namreč bil leglo komunizma. To v resnici nikoli ni popolnoma držalo, čeprav so socialistične ideje na Bauhausu v resnici močno odmevale. Še posebno je to veljalo za skupino KURI, za skupino študentov in profesorjev, ki so sledili načelom konstruktivizma, utilitarizma, racionalnosti in internacionalnosti. Ta skupina je bila še posebno glasna pod drugim direktorjem Bauhausa Hannesom Meyerjem, odkritim levičarjem, ki se je iz prepričanja na začetku tridesetih celo preselil v Sovjetsko zvezo. Meyer je za novo bauhauško geslo razglasil Volksbedarf statt Luxusbedarf (Potrebe ljudi namesto razkošja), zavrnil stanovanje v prestižni profesorski vili in na jugu Dessaua zgradil niz manjših stanovanjskih blokov s stanovanji, ki naj bi na 47 kvadratnih metrih ponudila vse, kar potrebuje petčlanska družina.
Zanimivo je, da so prvi objekt bauhauške industrijske arhitekture zgradili po načrtih slikarja in ne arhitekta. Georg Muche, ki je slikarstvo najprej študiral v Ažbetovi münchenski šoli, je načrtoval programsko hišo, glavni eksponat razstave produkcije šole Bauhaus leta 1923. Predvsem v organizaciji prostorov je Hiša am Horn predstavila več idej, ki se nam danes zdijo same po sebi umevne. Opazna je skrajna redukcija prostora, namenjenega hodnikom, vsi prostori so se zvrstili okoli osrednje dnevne sobe, kuhinja in otroška soba pa sta si ležali nasproti, tako da je lahko gospodinja otroke opazovala tudi med kuhanjem. Tudi Gropius sam je Hišo am Horn videl kot začetek industrializacije v arhitekturi, ki je enega najbolj vizionarskih dosežkov v obdobju Bauhausa dosegla s še eno eksperimentalno hišo Georga Mucheja. To je bila Jeklena hiša, ki jo je Muche skupaj z arhitektom Richardom Paulickom kot programsko modularno hišo realiziral v letih 1926 in 1927. Osnovna ideja te hiše je bila, da bi z metodami, kakršne so pri sestavljanju avtomobilov uporabljali v Fordovi tovarni, s produkcijo sestavnih delov za posamezen samozadostni stanovanjski modul tako rekoč na tekočem traku rešili stanovanjsko stisko. Osnovno Jekleno hišo z uporabno površino 90 kvadratnih metrov je bilo moč zgraditi v največ treh dneh in v istem času so ji lahko ob potrebi po večji stanovanjski površini dodali nov modul.
Ideja modularne graditve (Gropiusov sistem Baukasten) je stala tudi za osrednjo bauhauško stavbo, sedežem šole v Dessauu, ki sicer v svoji razgibanosti na videz kljubuje uniformiranosti modularnega principa. Vendar je razgibanost v resnici iluzija, saj gre pri tem objektu za več stavb, povezanih v enoten kompleks – administrativni sedež Bauhausa, delavnice in učne prostore ter študentski dom –, od katerih pa vsaka v resnici je uniformirana kubna celota. Ta veliki objekt, ki je še posebno zaradi propagandnih fotografij z avtomobili, ki vozijo pod mostovžem, in z letalom, ki leti tik nad njegovo streho, buril domišljijo o arhitekturi prihodnosti, je prikazal tisto, o čemer je Gropius pisal v prvi izdaji bauhauške založbe Internationale Architektur (Mednarodna arhitektura). Vztrajal je, da morajo obliko stavbe določati »notranji zakoni in ne razne igre in laži; vse, kar ni nujno potrebno in kar zakriva absolutni dizajn, je treba odpraviti«. Kot je sklenil v tem besedilu, je verjel, da lahko nova iskrena in strogo funkcionalna arhitektura ustvari tudi novo življenje skupnosti kot povezanega organizma. Sam je seveda tudi po selitvi v Združene države, ko je postal del znamenitega gnezda avantgarde šestdesetih, Blackmountain Collegea, še naprej živel v meščanski vili in hkrati na domači terasi razmišljal o nastajanju nove egalitarne družbe v betonskih kolosalnih stanovanjskih soseskah.
Bauhaus danes vendarle ni diskreditiran. Kot laboratorij nove bivalne kulture je bil eden izmed generatorjev novega razmisleka o majhnem, a funkcionalnem stanovanju, o pohištvu, prilagojenem tlorisu, ter seveda o graditvi kakovostnih stanovanj, ki bi čim manj obremenila okolje. Gre za teorijo, ki do danes skoraj ni dosegla nadgradnje, le težnjo po ekološki zidavi in novo zeleno tehnologijo je vključila vase.
Pogledi, junij 2010