Brecht brez ideje
Preplet elementov ljudske igre in Brechtovega epskega gledališča, ki predstavlja niz samostojnih in zaokroženih prizorov, prikazuje zgodbo o dinamičnem odnosu med posestnikom Puntilo z dvojnim jazom – v pijani fazi je razumevajoč, prijazen in ves ljudski, v trezni pa oholo udejanja svojo razredno premoč – in njegovim šoferjem Mattijem. Čeprav postaja Puntila od Mattija vse bolj odvisen in se med njima stke skoraj prijateljstvo, ga Matti na koncu zapusti z mislijo »Se najde dober gospodar komod, če le je vsak najprej sam svoj gospod«, s čimer Brecht ta prikaz trka dveh razredov z različnimi interesi predvidljivo zaključi. Kaj je mogoče najti v tem besedilu, da ne bi s svojim ideološkim aparatom izpadlo zastarelo, naivno ali tezno, in s katerimi gledališkimi znaki danes udejanjiti Brechtovo specifično estetiko, sta glavna izziva, s katerima se je treba pri uprizoritvi spopasti.
A uprizoritev v celjskem gledališču v režiji gosta iz Srbije Nebojše Bradića (nekdanjega srbskega kulturnega ministra) se s tem prav nič ne ukvarja; pravzaprav je vprašanje, s čim se sploh ukvarja. Predstava je namreč povsem nereflektirana, slabo zaranžirana, vsebinsko nerazčlenjena in na trenutke tudi preveč razvlečena serija epizod, v katerih so – v vsaki posebej in v vseh skupaj – poante povsem zabrisane. Tako ni niti komedija, saj ji povsem manjka kakršnihkoli duhovitih rešitev; niti ni tezna igra, saj vse ostre replike in dejstva zdrsnejo mimo; morda se končni vtis še najbolj približa preprosti ljudski igri, k čemur v veliki meri pripomore tudi povsem nedomiselno zasnovana scena, sicer avtorski doprinos režiserja. Bradić predstavo sicer opremi z nekaterimi zunanjimi »brechtovskimi« elementi – npr. songi Paula Dessaua, ki jih med posameznimi prizori pred zaveso (kajpak brechtovsko razpeto rjuho), na katero so projicirani naslovi prizorov, odpoje služkinja –, a s tem se režiserjeva invencija in intervencija tudi izčrpa (no, morda je treba omeniti še dejstvo, da domoljubno pesmico o idiličnosti finske pokrajine nekajkrat zapojejo na melodijo Beli cvet, znano predvsem iz filma Moje pesmi, moje sanje; od kod neki se je vzel ta bizarni domislek?). Nerazumljivo je, da ni izkoristil niti priložnosti za situacijsko komiko – kot je na primer prizor, v katerem naj bi Puntila Mattiju skrbno pomagal nesti kovček s pijačo; ali škandalozno srečanje med Puntilovo hčerko Evo in Mattijem v savni, ki je (kljub povsem nelogični rešitvi s stekleno steno) čisto zapacan – niti vseh duhovitih replik in (ne)logičnih zasukov niti različnih možnosti za interpretacijo likov, ki so bili večinoma zasnovani na prvo žogo.
Ob takšnem pomanjkanju analize in osnovne misli, kaj je bistvo katerega prizora in dialoga, so bili namreč igralci večinoma vodeni v napačno smer ali pa povsem prepuščeni lastnemu navdihu (kar je sicer na primer odlično izkoristil Branko Završan z natančnimi komičnimi detajli v vlogi Sodnika, vendar žal povsem neusklajeno z drugimi). Tako je Renato Jenček Puntilovo pijanost izražal s klišejskimi zunanjimi elementi, s čimer je odvzeta bistvena intrigantnost in ambivalentnost tega lika, saj mora igralec prav za upodobitev pijanosti iznajti kaj drugačnega, bolj šarmantnega, da ima lik pravo vsebino in smisel (in po odličnih vlogah v Smrti trgovskega potnika in Shocking Shopping bi se Jenček tega ob primernem režiserjevem konceptu gotovo z veseljem lotil drugače). Matti Andreja Murenca se v glavnem zateka v negodujoče mrščenje, s katerim nakazuje neodobravanje Puntilovega početja, pa vendar tudi njemu manjkata osnovna dvojnost in manipulativnost, ki delata ta lik zanimiv (in, po Brechtu, lahko tudi provokativen). Nina Rakovec je Puntilovo hčer Evo zasnovala kot popolno avšo – očitno režiserju ni prišlo na misel, da bi bil tako njen lik kot tudi prikaz prepada med razredi precej bolj zanimiv in duhovit, če bi njen odnos do Mattija od vsega začetka temeljil na prikriti zaljubljenosti. Enako nepremišljeno so postavljeni tudi skupinski prizori, v katerih v epizodnih vlogah nastopa skoraj celoten celjski ansambel.
Izbira režiserja za zaključek letošnje sezone v celjskem gledališču se res ni posrečila: namesto potencialne uspešnice, kar bi Gospodar Puntila in njegov hlapec Matti zlahka postal, je rezultat predstava, kjer je smešnost zvedena na nivo burkaške pijanosti.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013