Čudovita deklica z drugega planeta
Zdi se, da je ta strategija v državah arabskega sveta in Bližnjega vzhoda, kjer oblast trdno v rokah držijo avtoritarni režimi, ki ob pomoči verskih voditeljev udejanjajo najbolj konservativno razumevanje islama, pri filmskih ustvarjalcih še posebno priljubljena. Spomnimo se na primer iranskih cineastov, predvsem Kiarostamija, ki je v na videz preprostih, »nedolžnih« in idejno nenevarnih filmih za otroke in mladino obdelal nekatere pereče probleme sodobne iranske družbe. Delo z otroki mu je torej omogočilo nekaj, kar bi mu ob bolj neposredni obravnavi izbrane teme gotovo prineslo vsaj prepoved javnega predvajanja dotičnega dela, če ne celo prepoved ustvarjanja in hišni zapor, kot se je to zgodilo Džafarju Panahiju (ki pa je kljub temu našel način, kako nadaljevati z ustvarjanjem in se pri tem ne odreči svoji kritični drži; a danes so tudi v Iranu vendarle drugačni časi).
In za podobno strategijo se je odločila tudi Haifaa Al-Mansour. Zeleno kolo je na prvi pogled preprosta, skoraj minimalistična, v realističnem registru podana zgodba o desetletni deklici Vadždi, ki si srčno želi imeti kolo. V Riadu, prestolnici Savdske Arabije, živi z mamo in ljubečim, a skoraj vedno odsotnim očetom. V prostem času se najraje igra s sosedovim fantom svojih let, Abdulahom, v šoli pa se drži bolj zase. In čeprav s svojim vedenjem ne izstopa, le zvedavo in živahno dekle je, ki se še ni pustilo ujeti v rigidna družbena pravila sveta odraslih, jo učitelji in zlasti stroga in vseskozi moralizirajoča ravnateljica vseeno vidijo kot uporno, neprilagojeno. A Vadžda jih nato močno preseneti. Ker je njena želja imeti kolo resnično velika, a ji ga doma nočejo kupiti, sama pa kljub svoji iznajdljivosti in podjetnosti ne more zbrati dovolj denarja, se odloči, da se bo udeležila šolskega tekmovanja iz poznavanja Korana.
To je osrednji zaplet, pa vendar je Zeleno kolo veliko več kot le simpatičen film za otroke in mladostnike. Premišljen izbor likov, njihova domiselna zasnova, izjemna artikulacija odnosov med njimi, vedno utemeljena vpeljava stranskih likov in pripovednih odvodov so le nekateri izmed elementov, ki so avtorici omogočili preseči ta okvir ter kompleksno in z različnih vidikov pristopiti k obravnavi enega najbolj perečih problemov sodobne savdske družbe: skrajno deprivilegiranega položaja žensk. Preko Vadždine zgodbe nas avtorica namreč postopno seznani s svetom, ki ga ne poznamo in nam je povečini zelo tuj; to je svet, v katerem utelešenja lepote ne predstavljajo brhke lepotice, pač pa brkati moški; svet, v katerem je dolžnost ženske, da se skriva pred moškimi pogledi, medtem ko jo moški s svojim pogledom lahko tudi zalezuje; kjer se ženske lahko smejijo in govorijo le resnično po tihem, skoraj neslišno, saj je njihov glas za moške enak goloti; kjer dekleta ne smejo voziti kolesa, ker je to nespodobno in nevarno, saj ogroža njihovo nedolžnost; svet, kjer je ženska vedno, nedvoumno in brezpogojno podrejena moškim.
Res je sicer, da nas Haifaa Al-Mansour s svojim delom popelje v družbeno okolje, ki se močno razlikuje od našega in v njem vladajo drugačne vrednote. Pa vendar: jasno nam sporoča, da takšno teptanje človekovega dostojanstva in osnovnih pravic povsod povzroča enako bolečino, ne glede na družbeno in kulturno okolje, v katerem se dogaja. In tako tudi dejstva, da avtorica zgodbo podaja skozi Vadždin pogled, nikakor ne gre razumeti kot njen umik v varni svet otroške nedolžnosti. Prej nasprotno: avtorica se s tem do obravnavanega problema odkrito opredeli, saj je vseskozi razvidno, da dekličin pogled v svoji otroški naivnosti in neposrednosti takega sveta preprosto ne razume in se mu noče podrediti. Prepričan sem, da je prav zaradi tega svoje delo naslovila z imenom svoje glavne junakinje. In zato težko razumem, zakaj so se v številnih zahodnih državah, tudi pri nas, odločili spregledati to njeno pogumno dejanje in filmu spremeniti naslov v Zeleno kolo. Ta namreč poudarek prestavi na tisto dimenzijo zgodbe, ki nagovarja predvsem najmlajše, hkrati pa tudi nevtralizira avtoričino nedvoumno opredelitev. Opredelitev, ki ima ob dejstvu, da gre za sploh prvo filmsko delo savdskoarabske ustvarjalke, še toliko večjo težo.
Pogledi, let. 5, št. 2, 22. januar 2014