Dirigent skoraj uničil krstno izvedbo
Milko Lazar je med današnjimi slovenskimi skladatelji skorajda edini, ki ga je tradicija ameriškega minimalizma in repetitivne glasbe kakšnega Steva Reicha ali Philipa Glassa resneje ustvarjalno zaznamovala, hkrati pa eden tistih, ki zaradi dolgoletne širine ustvarjalnega in poustvarjalnega znanja ter ukvarjanja z glasbo v različnih komornih in jazzovskih zasedbah, komponiranja, dirigiranja in igranja v big bandih in različnih orkestrskih kombinacijah brez slogovnih zadržkov služi svoji glasbeni muzi. Tako tudi v novem Koncertu za dva klavirja uporabi formalno standardno tristavčnost, razen kratke klavirske kadence v drugem stavku pa tradicionalno razmerje med solistoma in orkestrom na videz obrne, saj solističnima klavirjema dodeli zgoščeno ritmično pulziranje, ki pelje skladbo v mantrično zamaknjenost in predsklepno ekstatičnost do pomiritve, orkestru pa ob natančni ritmični in instrumentacijski razdelanosti repetitivno minimalistične strukture nameni tudi prave bigbandovske trobilne choruse ter harmonsko in melodično romantično razpete linije godalnega korpusa.
Tako zasnovano delo vsekakor zahteva odlično izvedbo, saj se njegova virtuozna mantričnost hitro spremeni v razglašeno opotekanje, to pa se je Luci Pfaffu dogajalo zlasti ves prvi stavek in bog vedi, kako bi se vse skupaj izteklo, če ne bi imeli priložnosti poslušati tako izjemno skladnega klavirskega dua, kot ga sestavljata pianista Bojan Gorišek in avtor Milko Lazar.
Bojan Gorišek je že skoraj dvajset let prvo ime slovenskega pianizma, ko gre za izvedbe sodobne klavirske literature. Njegov opus posnetkov in koncertnih izvedb od Erica Satieja in Georgea Crumba do najnovejših svetovnih in slovenskih avtorjev je vrhunski, v klavirskem duu z Milkom Lazarjem pa sta v zadnjih petih letih sploh tako izmojstrila skupno muziciranje, da me spominjata celo na legendarna nemška interpreta sodobne klavirske literature, brata Kontarsky.
Izvedba dua Gorišek – Lazar je Koncert za dva klavirja držala pri življenju tudi tam, kjer dirigent in orkester nista vedela, ne kaj bi eden z drugim ne kaj bi s samo skladbo. Zaradi siceršnje komunikativnosti skladbe in res vrhunskega nastopa obeh solistov je kljub temu izvedba pri občinstvu doživela odziv kot le malokatero sodobno delo.
Drugi del Filharmoničnega koncerta vsebinsko ni imel nikakršne povezave s prvim, tako stari dirigentski maček Luca Pfaff kot hišni načrtovalci sporedov so si očitno vsekakor želeli zagotoviti sklepni aplavz s temperamentnima Albenizovo Iberio v orkestrski priredbi Francisca Guerrera in de Fallovo suito Ljubezen čarovnica. Zaradi Pfaffove dirigentske robatosti in površinske usmerjenosti v zunanje efekte je ves španski kolorit ostajal na ravni brezbarvne kričavosti, prikrajšani smo bili za značilno notranjo ritmično in dramaturško napetost iberske glasbene dediščine, ki odzvanja v obeh skladbah, in za čudovito impresionistično nanašanje orkestrskih barv, ki ga je Manuel de Falla tako obvladal. Vseeno so se v orkestru izkazali vsi solisti, ki jim je de Falla namenil to vlogo, posebej oboist Matjaž Rebolj, pa tudi čelist Andrej Petrač, flavtist Matej Grahek, trobentač Tibor Kerekeš, violist Aleksandar Milošev, koncertni mojster Janez Podlesek, hornistka Aurelie Roussel, klarinetist Massimiliano Miani in Melina Todorovska na angleškem rogu.
Pogledi, maj 2010