Do konca sveta!
Razstava s skoraj štiristotimi eksponati, ki bo v tamkajšnji Kunsthalle na ogled še do prvega novembra, zastavlja nekaj zanimivih vprašanj, ob tem pa seznanja tudi z nekaterimi novejšimi arheološkimi odkritji. V središču zanimanja njenih ustvarjalcev je bila bogata in raznovrstna Aleksandrova dediščina v Aziji, od koder je večina razstavljenih artefaktov, ki jih je posodilo približno štirideset muzejev in zbirk od Koebenhavna do Kabula.
Aleksander je mit že stoletja in je to postal že za življenja. Kot makedonski princ je imel zelo uglednega zasebnega učitelja, Aristotela, z dvajsetimi leti je postal kralj, čez pet let še egiptovski faraon, po legendarni zmagi nad premočno perzijsko vojsko je postal tudi vladar največjega takratnega imperija, zmagoslavno je vkorakal v Babilon, največjo metropolo takratnega sveta, središče astronomije, inženirstva …, a to mu še ni bilo dovolj, saj si je želel še naprej, čisto do konca sveta in to bi mu, vsaj glede na takratne zemljepisne predstave, tudi skoraj uspelo. Med svojim dolgim pohodom, med katerim ga niso spremljali le vojaki in vojni inženirji, ampak tudi zemljepisci, kartografi, naravoslovci, risarji …, je ustanovil štiriintrideset mest, ne le vojaških in logističnih oporišč, ampak tudi središč helenizma in postojank za kulturno izmenjavo. Aleksander si je, kot kaže, želel globalnega, medsebojno povezanega sveta, prepleta kultur, ki bi plemenitile druga drugo in se druga od druge učile, ali pa je tudi to le del mita?
O tem je seveda težko zanesljivo soditi, se pa zdi, da se z mitom o Aleksandru v zadnjih letih dogaja nekaj podobnega kot z velikimi Homerjevimi pesnitvami; arheološka odkritja namreč pritrjujejo njegovim posameznim sestavinam, prinašajo odgovore tudi na še nezastavljena vprašanja. V tem smislu bi utegnila biti za natančnejše spoznavanje Aleksandrovega pomena in dediščine Baktrija to, kar je bila za potrditev avtentičnosti Homerjeve Iliade Schliemannova Troja, a o tem malo pozneje.
Pripravljalci razstave so, ob pomoči eksponatov, razmišljali o tem, pod kakšnimi pogoji in v kakšnih razmerah se je ob Aleksandrovemu prodoru na vzhod zgodilo srečanje med grštvom in kulturami Orienta ter osrednje Azije in kakšne učinke je imel helenizem v Aziji, najprej pa so se vprašali, od kod in iz kakšne tradicije je izšel mladi kralj. Prišel je, »tako kot vsi véliki ljudje in velike reke«, kot nas učijo Buldožerji, iz province, iz samega obrobja grškega sveta, sebe pa naj bi doživljal v tradiciji homerskih junakov in polbogov, svojih mitskih prednikov (bil naj bi potomec samega Herkula). V tej maniri se je tudi dajal ali le pustil (mnenja o tem so različna) predstavljati v domači javnosti in v javnosti osvojenih dežel. Vzpostavil je nov, mladostni, dinamični, herojski lik vladarja, takšnega, o kakršnem je mogoče posneti dolg, zanimiv film. To je pred leti storil Oliver Stone in v njem povzel predvsem tiste elemente Aleksandrovega mita, ki ga delajo še vedno vznemirljivega. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava z nekim drugim Stonovim biografskim filmom, s tistim o Jimu Morrisonu in skupini The Doors. Oba režiserjeva izbranca ne družita le podobni frizuri, ampak predvsem neugnan zanos, želja »iti do konca«, »prodreti onstran, na drugo stran«, doseči izkušnjo, spoznanje, vsrkati jedro vsega, in druži ju seveda tudi njuna mlada smrt, dejstvo, da sta ostala »za vedno mlada«. Aleksander je v tem smislu tudi romantični heroj, uporniški mladenič z rahlo nagnjeno glavo, široko razprtimi očmi in pogledom, uprtim onstran vidnega, v neskončnost. A ta romantični junak je v roki stiskal tudi meč …
Dedna sovražnica Perzija je bila za Grke tako predmet bojazni kot poželenja. V mirnih obdobjih so z njim trgovali in hrepeneli po vzhodnjaškem razkošju, ki ga je veliki vzhodni imperij utelešal, v grških deželah se je v nekem obdobju uveljavila celo »perzijska moda«, grški filozofi so se poglabljali v zoroastrsko tradicijo, a Perzija je bila vendarle bolj sovrag kot sosed. Ko je potem Aleksandru v naročje padla velikanska in zelo razvita večetnična država, se je znašel v domala nemogočem položaju. In odločil naj bi se, da grško-perzijsko zgodovino, predvsem pa prihodnost napiše na novo, združi tradiciji obeh kultur, to pa je odsevalo tudi v podobi njegovega vladarskega lika. Ne le, da se je dal »po perzijsko« častiti in se je kdaj pa kdaj oblekel v tamkajšnja oblačila, ampak se je tudi okrasil z raznovrstnimi vladarskimi atributi, ali zaradi preproste logike stvari ali iz želje po samopoveličevanju, o tem so mnenja različna. Nazoren primer so njegovi portreti z rogovi, povezani z osvojitvijo Egipta, po kateri je postal tudi tamkajšnji vladar. Egiptovski faraoni niso bili le posvetni, ampak tudi verski poglavarji s statusom božanstev in kot novemu vladarju je takšen položaj samodejno pripadel tudi Aleksandru, ki so ga v tem kontekstu začeli upodabljati z ovnovskimi rogovi vrhovnega egiptovskega boga Amona, to pa je seveda še dodatno prispevalo k Aleksandrovemu imidžu najpopularnejše in največkrat upodabljane (predvsem na kovancih) osebe starega sveta.
»Odpiranje sveta«, o katerem govori razstava, se je vsekakor zgodilo predvsem v smeri vzhoda in njegove posledice so videti kot nekakšna zgodnja globalizacija, izvoz helenske kulture daleč na vzhod. Aleksander je med svojim pohodom sicer sprejemal tudi prvine lokalnih kultur, a do njegove domovine ti vplivi večinoma niso pripotovali. Da bi utrdil vezi z na novo osvojenimi pokrajinami, da bi pokazal, da misli resno, se je mladi kralj na Daljnem vzhodu, v Baktriji, za katero se je moral posebno dolgo vojskovati, poročil s hčerko lokalnega dostojanstvenika in tako verjetno spočel temelj tega, čemur lahko brez pretiravanja rečemo baktrijski kulturnozgodovinski in arheološki čudež.
V tej daljni deželi, skoraj na koncu Grkom takrat znanega sveta, ležeči nad gorovjem Hindukuš, na delih ozemelj današnjih Uzbekistana, Tadžikistana, Turkmenistana, severozahodne Indije in severnega Afganistana, se je razvila močna kulturno-politična tvorba, v kateri so živeli podobno kot takrat v Grčiji, in obstala še dolgo po Aleksandrovi smrti. Nova spoznanja ruskih, francoskih, tadžiških … arheologov, predstavljena na razstavi, pričajo o neverjetnem fenomenu, o kulturi, ki je »na koncu sveta«, tisoče in tisoče težko prehodnih kilometrov oddaljena od matice, samozavestno bivala v sožitju s preostalimi kulturami s tistega območja in nanje v marsičem pomembno vplivala.
Skoraj neverjetno, a dovolj zgodovinsko verodostojno zveni na primer epizoda o preobrazbi upodabljanja vrhovne avtoritete ene velikih svetovnih religij pod vplivom prebivalcev grško-baktrijske države. Po umiku pred zmagovitimi nomadskimi ljudstvi divjih jezdecev so Baktrijci na severu današnje Indije prišli v stik z budisti, ki imajo na njihovega kralja Menandra še vedno lepe spomine, in to je čez čas pripeljalo do opustitve upodabljanja Bude prek simbolov, prek nakazane odsotnosti, na primer stopinj. Budo so poslej upodabljali v maniri upodobitev počlovečenih grških bogov, sprva v zanje značilni drži, v antičnih togah in z elementi klasične grške ornamentike ob straneh. Eden Budovih stalnih spremljevalcev pa se je na primer učlovečil kar v podobi Herkula, Aleksandrovega mitskega prednika …
Razstava in njen katalog razkrivata, da mladega makedonskega kralja ni gnala le silovita volja do moči, ampak morda še bolj iskateljstvo, hrepenenje, kako sicer pojasniti njegov dolgotrajni, raznovrstni vpliv? Ali pa je šel Aleksander na konec sveta le zato, da bi se Buda učlovečil?
Pogledi, september 2010