Dodana vrednost umetnostne avre
Izpostavimo nekaj najbolj reprezantativnih umetnikovih del, da se bomo laže soočili z obravnavano razstavo. Z vprašanji reciklaže se ukvarja že zadnjih nekaj let. V nekaterih delih je uporabljal smeti kot surov umetniški material, drugič jih je predeloval. 2003 je izvedel projekt Just do it, z imenom je parafraziral slogan znane mednarodne korporacije in mu dal nov, aktivističen pomen. Recikliral je propagandni material, ki ga najdemo v nabiralnikih, za katerega je brezkompromisno trdil, da gre za agresivno in nesmiselno osnaževanje, ki je neposreden rezultat potrošniške družbe, v kateri živimo. Zato je iz njega naredil papirnate zidake, s katerimi je nato simbolno zaprl vhod v nakupovalni center. Leta 2006 je na Japonskem v nakupovalnem središču, kamor berači nimajo vstopa, postavil Robota berača. S tem socialnim eksperimentom, ko je berač vstopil v polje, kjer naj ne bi bil, je tudi vstopil v polje našega zanimanja in s tem opozoril na vseprisotne probleme v visokotehnološki družbi.
Na razstavi AcDcWc se je Sedlaček lotil svojevrstno kritično in duhovito raziskave reciklaže fekalij. Živimo v času, ko vedno bolj ponotranjamo dejstvo, da so zaloge fosilnih goriv omejene ter postajajo zmeraj aktualnejši resni razmisleki o alternativnih virih energije, saj so potrebe po njej vsak dan večje. Eko in bio postajata način življenja in tako se odpirajo nove in nove tržne niše. Tako je njegova razstava pravzaprav logičen produkt časa, v katerem je nastala, a hkrati tudi njegova ironična odslikava. Svoje razmišljanje razvija na ozadju Duchampovega ready-madea in njegove Fontane iz leta 1917, kjer je sicer pisoar zavzel neko drugo vlogo, kot jo imajo stranišča pri Sedlačku. A očitno je to plodovit čas za preinterpretacijo Duchampa, saj so februarja letos v Palači Medici Riccardi v Firencah odprli razstavo Wchairs, ki se je poigravala s straniščem kot umetniško obliko. Sedlačkovo aktualno delo lahko na neki ravni povežemo tudi z belgijskim umetnikom Wimom Delvoyem (1965) in njegovim delom Kloaka. Instalacija, ki je bila prvič razstavljena leta 2000, je delovala na principu človeškega prebavnega trakta. »Hranili« so jo z dvema obrokoma na dan in je na koncu sproducirala iztrebke, ki so bili po obliki, vonju in sestavi nadvse podobni človeškim. Te so lahko zainteresirani obiskovalci tudi kupili, vakuumsko zapakirane.
Obema sta skupna pretkana duhovitost in družbenokritični moment.
Sedlaček razstavlja različne prototipe stranišč, ki predstavljajo različne oblike reciklaže fekalij. Vidimo lahko večji AcDcWc, kemično stranišče, ki proizvaja elektriko, ki jo lahko neposredno uporabimo, ali pa manjšo kahlo, ki napaja manjše električne naprave.
Razstavljeno je tudi mobilno stranišče, ki bi stalo na javnih mestih in bi potem, ko bi vanj mimoidoči odlagali težo obeda, oskrbovalo z elekriko. Da pa ne bo vse skupaj učinkovalo kot fantastična domislica iz kake vojne zvezd, ki se je porodila zgolj kot umetniški koncept – to tehnologijo so že razvili indijski znanstveniki in jo poimenovali Deenbandhu,ali po naše: ki pomaga revnim. Razvili so jo namreč za najrevnejše sloje, ki si tako proizvajajo elektriko. A Sedlaček jo je prilagodil potrebam tako imenovanega razvitega sveta in apliciral na današnjo potrošniško družbo, ki producira fekalije na vsakem koraku in se z njimi ne zna več bojevati.
Zanimiv kos na razstavi so tudi pločevinke, na katerih je napis umetnikov drek v štirih jezikih (angleščini, nemščini, italijanščini in francoščini), deklarirani so teža (500 g), napis »naravno konzervirano« in »datum pakiranja« (februar 2010). Tukaj se je umetnik znova navezal na starejši vzor, ki ga je reinterpretiral ter tako tudi prevrednotil. Gre namreč za umetniško akcijo Merda d’Artista Piera Manzonija, ki je leta 1961 tako konzerviral 90 pločevink. Ta umetniški citat je popoln v svoji vizualnosti, saj sta napis in oblikovanje skoraj enaka. Vendar je šlo pri Manzoniju za razmišljanje o odnosu med človeško in umetniško produkcijo, za ironično metaforo umetniškega dela kot potrošniškega in kulturnega objekta. Pri Sedlačku bi se seveda lahko poigravali s podobnimi idejami, a na vrh pločevink doda vtičnice in v nekatere celo vtakne osvežilce zraka. Tako ohrani osnovno humorno noto izvirnika, a prida dodatne dimenzije.
Sašo Sedlaček je umetnik, ki se na vprašanja v družbi s svojo umetnostjo odziva hitro in učinkovito. Njegova umetnost je aktivistična, neposreden upor proti družbi, ki izkorišča svoje naravne vire in onesnažuje planet ne glede na jutri in blagor državljanov sveta. S svojimi deli sicer ne ponuja ad hoc velike rešitve, ampak s poudarjanjem problematike opozarja in kaže, kako se da tudi z manjšimi, vsakdanjimi spremembami veliko doseči. V družbi, kjer nad vsem prevladuje in zmaguje kapital, se ustvarjalec v svojih delih ne spreneveda, temveč v njih venomer prikazuje boj med kapitalsko logiko in družbenim, skupnim dobrim. A to ne zavzema, tako kot je dandanes prepogosto, zgolj simbolnega pomena. Čeprav Sedlačkova umetnosti ni vzvišena, saj se je integrirala v popolnoma banalno realnost in se ukvarja z realnimi problemi, ji to ne vzame umetnostne avre, kvečjemu ji to vrednost še doda.
Pogledi, maj 2010