Ego-ekologija vsakdanje neodgovornosti
Z močno avtorsko gesto in neverjetno drznostjo mladi avtorji, ki z velikimi parolami napovedujejo seriozno predstavo, ki problematizira občutek »tesnobe in ujetosti kot psihosocialno diagnozo« ter »anomijo in anemičnost kot konstruktivna sestavna dela okolja, v katerem živimo«, na videz popolnoma zaidejo z začrtane poti oziroma to pot ironizirajo. V dvodelni predstavi najprej sledimo telesno namerno povsem nevirtuozni, zato pa toliko bolj mojstrsko koordinirani koreografiji vsakdanjega gibanja (prihoda in odhoda domov, pranja, teka, likanja, odnašanja smeti, hranjenja, pitja) treh akterjev, ki si delijo skupni prostor (nekega skupnega stanovanja morda?), a se v njem nikoli ne srečajo. S preciznim premikanjem, spodmikanjem in kombiniranjem kartonastih škatel ob glasbeni spremljavi, ki močno spominja na računalniško igrico tetris, in z izvirno rabo rekvizitov – embalaž kot izdelkov, ki naj bi jih vsebovale (gospodinjskih aparatov), se umeščajo na nevzvišeno mesto, kjer stojimo vsi – na mesto vsakdanjih potrošnikov. »Uvod v ego-logijo«, kakor se glasi podnaslov, ki bi utegnil anticipirati (tudi glede na avtorsko naravo projekta in izkušnje avtorjev z avtobiografskimi performansi v okviru Vie Negative) kako performativno avtobiografsko samorazgaljanje na odru, nam nasprotno spregovori o »egoekologiji« slehernika (na to napeljuje že začetno glasovno naštevanje statističnih podatkov o človeški rasi). Ta se kaže v popolni skoreografiranosti njenega/njegovega vsakdanjega življenja, katerega koreograf so interesi globalnega kapitala s ponujanjem potrošnih izdelkov, ki oblikujejo naše vsakdanje navade.»Ego-ekološko« se predstava v drugem delu zasuče v povsem novo smer. Po nekajminutni videoprojekciji treh avtorjev, vsak z depresivnim pogledom pred svojo škatlo podjetja DHL na tridelnem platnu, ki ustvari vtis pričakovanja, se odvije dokumentarno zasnovana zgodba družine belih medvedov, ki jih v medvedjih kostumih uprizarjajo avtorji. V slogu popularnih TV dokumentarcev, nam glas v offu podaja antropomorfno naracijo o emocionalnodružinskem življenju medvedov (ki jo humorno uprizarjajo akterji z variacijo med močno živalskimi in povsem antropomorfnimi gibi), ki skupaj pijejo kokakolo in nostalgično zrejo v bele širjave, ki počasi izginjajo zaradi ekološke krize. Absurdna kapitalska eksploatacija tako živalskega sveta kot včasih moralistične naracije o njegovi ogroženosti doseže vrhunec v zaključnem klicu najditelja mrtvih medvedov na postajo za njihov monitoring (podan zgolj z glasom, v temi), ki doseže zgolj neosebni odzivnik. Ta nato prenese novico o smrti »posvojiteljem« medvedkov, ki bodo njihova trupla dobili po DHL pošti in nadaljevali svoje vsakdanje rituale z oprano vestjo in vednostjo, da so naredili nekaj koristnega za okolje.
Tam daleč stran se morda zdi zgolj nepretenciozna, skoraj predrzno lahkotna igriva šala (kakor denimo bizarni in humorni videoposnetek sprehoda belih medvedov po ljubljanskih ulicah, ki sledi priklonu avtorjev). Lahko pa jo skupaj z napovedmi vzamemo smrtno resno in predrznost razumemo kot resnično drznost, ki z lahkotno formo kaže jezik in nastavlja zrcalo sodobnemu individualizmu, egoizmu in lahkotnemu življenju v blaženem stanju nadvse »omejene odgovornosti«.
Pogledi, september 2010