15. festival dokumentarnega filma (1.-8. marec 2013)
FDF: Zgodbe, ki jih pripovedujemo ...
So režiserji, ki snemajo le fikcijo, takšni, ki snemajo le dokumentarne filme, in tisti, ki radi občasno zamenjajo format. Ti zadnji glavno privlačno silo dokumentaristike največkrat vidijo v neprimerno večji svobodi, ki jo omogoča produkcija dokumentarcev v primerjavi s produkcijo fikcije. Dokumentarci so večinoma precej cenejši (še posebej v dobi digitalne filmske revolucije) od svojih med publiko sicer veliko bolj čislanih bratov, zato producenti ustvarjalcem manj dihajo za ovratnik, predvsem pa so dokumentarci tako nestanovitne narave, da jih je težko obdržati v okvirih vnaprej začrtanih snemalnih planov in tako rekoč zahtevajo določeno mero fleksibilnosti. Dokumentarne filme je, skratka, sila težko ukrotiti.
Seveda obstajajo tudi dokumentarci z vnaprej natančno začrtanim pripovednim lokom, na katerega režiserji potem le nanizajo ustrezne podobe, a ti so v manjšini. Prav tako ni mogoče zanikati, da so tudi pri bolj svobodnjaško naravnanih dokumentarcih priprave in načrtovanje snemanja ključnega pomena, a ti načrti še vedno vsebujejo mnoge neznanke, ki zahtevajo zajeten odmerek fleksibilnosti. Zgodi se, da dogodki med snemanjem sprožijo povsem nove ideje in poglede na obravnavano temo in režiser dokumentarnega filma ima s končno selekcijo in organizacijo posnetega materiala še vedno možnost, da tudi v sklepni fazi produkcije, v montaži, »napiše« čisto nov scenarij.
Kako zelo nepredvidljivi znajo biti dokumentarci, lepo pokaže odlični film Kraljica Versaillesa (The Queen of Versailles, 2012) režiserke Lauren Greenfield. Film sprva steče kot portret že prav neokusno bogatega para, ki se, do grla napumpan z občutkom vsemogočnosti v času visoke gospodarske konjunkture, nameni zgraditi novo megadomovanje, največji dom v Ameriki, ogromen kolos kiča in slabega okusa, inspiriran s podobo francoskega Versaillesa. Družina Siegel je popolna metafora pobezljanega potrošništva in vrednotnega vakuuma, ki ga generira ameriški liberalni kapitalizem. Režiserka začne snemati film, ko sta zakonca Siegel na vrhuncu svoje ekonomske moči, toda tekom snemanja Sieglovi, ki bogatijo predvsem s počitniškimi kompleksi in drugimi nepremičninami, doživijo »reality check« v obliki razcefranega nepremičninskega balona. Sieglova ostaneta brez krone in brez palače in se iz žive slike življenjskega sloga, h kateremu stremi vsak pošten delovni Američan, v nekaj mesecih preobrazita v alegorijo bolezenskega napuha in pogoltnosti, predvsem pa krhkosti sveta, ki ga poganja liberalni kapitalizem.
Podobno nepredvidljivo se lahko stvari obrnejo tudi na čisto drugačnem, povsem intimnem terenu. Kdo bi si mislil, da nas lahko tako zelo posrka štorija neke relativno neznane in za nas povsem nepomembne družine, kot to uspe filmu Zgodbe, ki jih pripovedujemo (Stories We Tell, 2012) kanadske igralke, pevke in režiserke Sarah Polley. Zgodbe so eden najbolj posrečenih, intrigantnih in čustveno nabitih režiserskih eksperimentov v letošnji dokumentaristični beri. Polleyeva se je odločila posneti film, da bi raziskala na videz nedolžno govorico, ki že leta kroži za družinsko mizo: Sarahini sorojenci so najmlajšo sestro že od nekdaj radi dražili, da je hči drugega očeta. Sarah, ki tej zbadljivki v preteklosti ni pripisovala prav veliko teže, v nekem trenutku zagrabi radovednost in raziskovati začne, od kod se je vzela govorica. Ker je mama umrla za rakom, ko je bilo Sarah le enajst let, lahko družinsko raco razišče samo tako, da pred kamero drugega za drugim povabi svoje bližnje sorodnike in jih prosi, naj povedo, kar pač vedo o dotični zadevi. Intervjuje s posameznimi družinskimi člani pomeša z arhivskimi, na super osmičko posnetimi družinskimi posnetki in fotografijami, ki na izjave nanašajo še dodaten pomen. Sarah na koncu zares razvozla družinsko uganko, a takrat to niti ni več najbolj pomembno, saj tekom filma v ospredje samodejno stopijo povsem druge, bolj univerzalne teme, predvsem tiste, ki zadevajo ob problem izmuzljivosti resnice in muhavosti spomina. Zgodbe, ki jih pripovedujemo na koncu postanejo predvsem zgodbe o tem, kako zelo nezanesljiv je lahko spomin, na kakšen način ljudje pripovedujemo in kako zelo se borimo za to, da bi svojo različico zgodbe ustoličili kot resnico.
Sarah Polley je verjela, da lahko do resnice pride le tako, da v enem filmu sooči več plati iste zgodbe, filmski festivali pa ponujajo tudi možnost, da si ogledate več filmov, ki isto temo osvetljujejo z različnih strani. Tudi na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma boste našli kakšno takšno kombinacijo. Večplasten pogled na palestinsko-izraelsko situacijo vam bo na primer dala trojica Vojak/državljan (Soldier/Citizen, 2012), Pet razbitih kamer (5 Broken Cameras, 2012) in Čuvarji (Shomerei ha'saf, 2012) – slednja dva filma sta tudi letošnja nominarca za oskarja v kategoriji dokumentarnih filmov. Palestinsko-izraelska koprodukcija Pet razbitih kamer starta iz intimnega in takoj nato preskoči v družbeno. Protagonist, režiser in snemalec filma Emad Burnat živi v majhni palestinski vasici na ozemlju, ki postane predmet izraelskih teritorialnih apetitov. V času, ko si Emad kupi kamero, da bi z njo spremljal otroštvo svojega novorojenca, začnejo Izraelci nasilno poseljevati palestinsko zemljo in na vaških pašnikih okrog Emadove vasi ilegalno graditi svoje stanovanjske soseske, Palestince pa pospravijo za visoko ograjo, ki jim preprečuje dostop do njihovih njiv, oljčnih nasadov in celo pokopališč. Burnat se s kamero v roki poda na ulice, da bi dokumentiral izraelsko polaščanje tuje zemlje, izvirnost vaščanov pri iskanju vedno novih načinov upora in nervozne, agresivne reakcije izraelske vojske. Burnatove amaterske posnetke, ki so nastajali skozi leta, je pozneje v zaključeno celoto z osebnim komentarjem povezal Guy Davidi, eden redkih Izraelcev, ki ne le sočustvujejo s težkim položajem Palestincev, ampak se nepravičnosti upirajo tudi s političnim aktivizmom. Burnatov osebni pogled tako dobi potrebno distanco, dragoceni posnetki, ki bi sicer ostali omejeni na domačo rabo, pa postanejo pomemben dokument o izraelskih tehnikah ilegalnega prisvajanja novih ozemelj.
Kako redko posejani so Izraelci, kot je Guy Davidi, pa se zares zavemo šele, ko si ogledamo film Vojak/državljan Izraelke Silvine Landsmann, ki razišče problem izraelske vojaške etike in odnosa mladih Izraelcev do njihovih arabskih »sostanovalcev«, in to na nadvse preprost način: s kamero se postavi v razred, kjer poteka zaključno izobraževanje iz civilnega diskurza, nekakšen šnelkurz državljanske vzgoje, s katerim izraelski vojaki zaključijo služenje vojaškega roka. Razred razgretih in neverjetno ozkogledih mladcev postane laboratorij za opazovanje politične ideologije izraelske mladeži, režiserka pa se postavi v vlogo pasivne opazovalke, ki dogajanje le dokumentira in se vzdrži vsakršnega komentarja. Med tečajem frčijo po razredu pojmi, kot so demokracija, človekove pravice, družbeni pluralizem in druge na videz povsem nedolžne in v razvitem svetu običajno visoko cenjene kategorije, ki v razredu mladeničev v vojaških uniformah zanetijo pravo malo dramo, polno negativnih čustev, trdno zabetoniranih predsodkov in slabo artikulirane jeze. Za še bolj izčrpno predstavo o izraelski politiki do Palestincev si lahko ogledate Čuvarje Drora Moreha, film, v katerem brez dlake na jeziku spregovori šest nekdanjih direktorjev izraelske obveščevalne službe Shin Bet, katere glavna naloga je preprečevati teroristične izbruhe na zasedenih ozemljih.
Na tem mestu je prostora le za podrobnejši opis nekaj izbranih filmov z letošnjega festivala. Med filmi, ki jih ponuja, je poleg omenjenih in retrospektive legende ameriške dokumentaristike Fredericka Wisemana še kar nekaj filmov, ki zaslužijo priporočilo. Med njimi je gotovo Več kot med (More than Honey, 2012) režiserja Markusa Imhoofa, ki na primeru čebel in čebelarstva pokaže na nevarnosti, ki jih prinašajo sodobni načini poljedelstva in posledično tudi sodobni načini čebelarstva, ki stremijo k vse večjemu donosu za ceno manjše odpornosti čebel in večje koncentracije škodljivih snovi v njihovem pridelku. Imhoofov film je pravzaprav neke vrste apokaliptični dokumentarec, a zelo netipičen – skromen, nesenzacionalen, pa vendarle izjemno informativen, izčrpen in strašljiv film na temo zablod in kontradiktornosti moderne pridelave hrane.
Ne nazadnje velja opozoriti še na film Harry Dean Stanton: Delno fikcija (Harry Dean Stanton: Partly Fiction, 2012), portret enega najzanimivejših in najbolj deloholičnih ameriških igralcev (nastopal je v približno dvesto filmih), ki je vse življenje igral skoraj izključno stranske vloge, a kljub temu nikoli ostal neopažen. Režiserka Sophie Huber k portretirancu, notorično zadržanemu hollywoodskemu obrobnežu in samotarju, pristopi iz povsem nepričakovane smeri. Namesto da bi se trudila v film stlačiti čim več informacij o Stantonovem življenju in delu, raje izbere posreden pristop. Stantona ne poskuša omehčati in ga prepričati, da spregovori o sebi, ampak mu raje pusti, da dela tisto, kar počne z veliko večjim veseljem in najbrž tudi veliko bolje – poje. S tem pokaže neko čisto drugačno, ranljivo in prisrčno Stantonovo plat, nekaj informacij iz druge roke pa poda še peščica Stantonovih renomiranih prijateljev, kot so David Lynch, Wim Wenders in Kris Kristofferson. Stanton tudi po ogledu filma ostane precejšnja neznanka, a portret vendarle pusti občutek, da ste bili priča nečemu zelo pristnemu in dragocenemu.
**********
Izbor Pogledov
• Kraljica Versaillesa, r. Lauren Greenfield. ZDA, VB, Nizozemska 2012, 100 min. Aktualni, družbenokritični
• Zgodbe, ki jih pripovedujemo, r. Sarah Polley. Kanada 2012, 108 min. Intimni portreti
• Pablova zima, r. Chico Pereira. Španija, VB 2012, 76 min. Intimni portreti
• Poletje z Antonom, r. Jasna Krajinovič. Belgija, Rusija 2012, 61 min. Intimni portreti
• Čuvarji, r. Dror Moreh. Izrael, Francija, Nemčija 2012, 95 min. Aktualni, družbenokritični
Pogledi, let. 4, št. 4, 27. februar 2013