Fragmenti časa
Ko je čilski skladatelj elektronske glasbe Nicolas Jaar v sklopu projekta Darkside skupaj s kitaristom Davom Harringtonom pred dvema letoma objavil album Psychic, se ga je polastila dokaj cinična oznaka oziroma manjvrednostna prispodoba. Za vse tiste, ki so z malo manj blago naklonjenostjo spremljali njegov glasbeni opus, je Jaar postal avtor t. i. »Dire Straits disca«. Glavni krivec ali razlog za takšno rezoniranje njegove glasbe je bila (so)uporaba električne kitare, ki skozi Harringtonove prste ni spolzela kot nadomestek Jaarovemu elektronskem vzdušju, temveč se je na omenjenem albumu integrirala kot nenadomestljiv del glasbene celote. Kdor je poznal Jaarov dotedanji koncertni program, je bil še kako seznanjen z vlogo Dava Harringtona v njem. Navsezadnje celoten Jaarov glasbeni nauk sloni na nenehnem prepletu elektronsko pogojenih sozvočij in analognem glasbenem instrumentariju, ki se kot razmejitvena imaginacija na daljnem obzorju pretaka v avtorjevo predstavo o glasbi svetov.
Da je bila slednja močno prisotna v njegovem glasbeno-izobraževalnem odraščanju, se ima Jaar zahvaliti predvsem svojim čilskim koreninam, ki so tega mladega, petindvajsetletnega glasbenika, ki živi v New Yorku, izstrelile v orbito elektronske glasbene scene. Toda v nasprotju s svojimi vrstniki in sodobniki se je Nicolas Jaar že v izhodišču elektronskega skladanja vzpostavil kot avtor t. i. spevne elektronike.
Elektronska glasba, ki jo je podpisal na svojem studijskem prvencu Space Is Only Noise, ni bila le poligon razkazovanja raznorodnih praks znotraj glasbenega žanra, temveč fascinantno zvočno-lirično glasbeno delo, ki je prekipevalo od sporočilnosti in zavzemanja za človeška in človekoljubna stališča znotraj ponorelega sveta. Njegova eksperimentalna nota se je slišala kot samoumevna impresija z novodobno politiko in kulturo plesa, pri kateri je bilo očitno, da Nicolas Jaar poskuša s svojim kozmopolitskim nazorom nagovarjati čim širše in še dlje kot drugi. Zato so bili najbrž vsi tisti, ki niso dojeli kitarskega zvoka v projektu Darkside, tisti, ki niso prikimali njegovi psihofizični soodvisnosti od aktualnega trenutka, in vsi, ki jim gre sobivanje njegove glasbe v intimnih malih prostorih in velikih množičnih plesnih avditorijih na živce, nemalo presenečeni, ko se je lani oglasil z albumom Pomegranates. Gre za dokaj nenavadno zgodbo o skladanju ali skladateljsko zgodbo s ključem, ki ima opraviti tako z avtorjevo fikcijo kot tudi s fikcijo kot tako.
Nekatere skladbe (Survival, Near Death, Divorce, Shame), ki so po svoji tematski konfiguraciji postajale obsesija mladega skladatelja, so namreč povsem slučajno postale okvir za širšo zvočno sliko. Če sem bolj natančen: za zvočno-gibljivo sliko. Legenda pravi, da si je Nicolas Jaar v studijski vnemi eksperimentiranja svojih novih zvočnih kulis na predlog prijatelja ogledal armenski film The Color Of Pomegranates (1969), ki ga je režiral Sergej Paradžanov. Tista univerzalna umetniška povezljivost, ki ne pozna razlik med časom in prostorom, se je v primeru Jaara, ki je med ogledom tega filma obnemel, izkristalizirala kot namišljen soundtrack. In zaradi avtorjeve želje, da celoten film postavi v kontekst svoje zvočne kulise, smo dobili izjemen zvočni celovečerec Pomegranates, ki skozi sinhronizacijo dvajsetih glasbenih miniatur predstavlja Jaara kot skladatelja, ki presega vse namišljene meje t. i. »Dire Straits disca«. Še več! V devetdesetih minutah smo priče gravitiranju arhetipskih klavirskih pejsažev v slogu Erica Satieja, ki se kot pogonsko gorivo zažirajo v konfigurirano gmoto zabeljenih basovskih linij in fino stkanih nalomljenih ritmov. Temu sila nepričakovanemu glasbenemu biseru je sledila tudi Jaarova naslednja glasbeno-filmska akvizicija. Tokrat skozi projektno sodelovanje pri glasbi za film Dheepan francoskega režiserja Jacquesa Audiarda, ki je lani presenetljivo slavil na filmskem festivalu v Cannesu.
Emotivna drama, umeščena v družbeno okolje Šrilanke, je bila slišati kot naravna gradacija skladateljske logike in predstave o kozmični majhnosti človeka, ki se na vse mogoče načine poskuša otresti spoznanja, da je tisti bogaboječi hrup, ki ga ustvarja v življenju, le slaba imitacija tistega, kar prihaja iz vesolja. Seveda si dovolim lastno čustvovanje s slišanim, ki ni nujno komplementarno z videnim. Navsezadnje je to tudi eden od razlogov za moje simpatije do glasbenega dela tega čilskega avtorja, ki je leto 2015 zaključil v najboljšem glasbenem slogu. Najprej nas je počastil s strukturalno izdajo Nymphs II, ki ji je sledil mini album Nymphs III z že antologijsko trinajstminutno skladbo Swim – »hommage« vsem tragičnim in neuspelim emigrantskim poskusom, da zapustijo vojna območja in preplavajo morja na poti do svobode. A da njegova minimalistično postrežena elektronska simfonija ne bi ostala le v domeni glasbenih sladokuscev in tistih, ki poskušamo plavati proti vetru v jadrih globalnega rožljanja z orožjem, je v izteku leta poskrbel Resident Advisor. Ta kulturni, žanrski, družbeni in spletni mejnik, ki predstavlja gibalo elektronske glasbe na enemu mestu in v danem času, je pod jubilejno številko (RA 500) izdal t. i. podcaste izbranih elektronskih avtorjev, izvajalcev, didžejev. Med drugimi tudi Nicolasa Jaara, ki je za potrebe te okrogle mixtape RA številke v brooklynskem studiu posnel enourno elektronsko opero.
Morda se opera bere in sliši kot nekaj, kar je še vedno preveč pretenciozno za klasično obravnavanje glasbe, v kateri je popularna kultura zagotovo pomemben segment, a le dokler ne slišite Jaarove seizmologije čustvovanja za čas, ki ga doživljamo. Podcast je vsebinsko razdeljen na tri dele in je brez slišnih ali vidnih ponavljajočih se sekvenc. Vsaj v tistem jedrnatem, po pomembnosti najbolj izpostavljenem delu enournega krmiljenja, se je Jaar poskušal izogniti predvidljivosti.
To nikakor ne pomeni, da smo priča skladateljski neprepoznavnosti. RA 500 z Jaarovim podpisom vas bo popeljal skozi ljubezen in okoljevarstveno problematiko, da bi nam v tretjem delu nastavil zrcalo begunske problematike. Ko med ostalimi zaslišite a cappella skladbo Marcela Khalifa in Mahmouda Darwisha – Ahmad Emerges From Ancient Wounds, ki jo naplavljajo zvoki že omenjene Jaarove Swim, vam ni treba biti sinhrono povezani z današnjim časom, da bi začutili ganjenost, ki bo ob vsakem naslednjem poslušanju prešla v žalost in bolečino. O tem spregovori resnična kultura plesa, ki se kot nekoč v davnih osemdesetih postavlja v vlogo politike plesa. Razumevanje sveta v 21. stoletju, empatija in človekoljubje ne smejo biti relikt iz časov kitarske hegemonije. Dokaz, da se lahko s kitaro ali brez nje daleč pride, je ravno Nicolas Jaar.
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016