Harmonično in eksotično
V finalu Festivala pomladi, ki je potekal v Kinu Šiška, je po uvodu z mladimi izvajalci na oder stopila britanska izvajalka Mira Calix, ki je kot varovanka priznane britanske založbe za elektronsko glasbo Warp v devetdesetih letih začela kot DJ, zatem se je začela ukvarjati z bolj eksperimentalno elektroniko, v zadnjem desetletju pa se je posvetila glasbi z akustičnimi instrumenti in orkestracijo; ta ji je konec preteklega leta prinesla britansko nagrado za kompozicijo (British Composer Award).
Tudi na ljubljanskem koncertu je Calixova spajanju žive elektronike dodala akustični instrument. Z violončelom se ji je pridružil Oliver Coates, ki je doma v klasičnih vodah, a je sodeloval tudi že z izvajalci, kot so Massive Attack ali Sigur Ros. Nastop se je začel nekoliko medlo, z repetitivnimi sintetizatorskimi šumi, ki jim je Calixova na notesniku in mešalki naključno dodajala robate elektronske zvoke. V tem delu je morda največ pozornosti pritegnila simpatična vizualija, na kateri je senca roke postavljala travniško cvetje in klasje v različne geometrične oblike.
Nato je Calixova v šume začela vpletati sample svojega vokala, s tem pa je zgradila disonantne strukture, ki so ustvarile precej psihedelično razpoloženje, v katero se je lepo ujela tudi omenjena vizualija. Ko je že kazalo, da bo koncert podoben že nič kolikokrat slišanemu improviziranemu psihedeličnemu tipu elektronskega koncerta, je Calixova nenadoma sample vokala poravnala v harmonično večplastje. Začela je ustvarjati trdno melodično strukturo, iz katere so bežali in se vanjo ponovno vpletali nežni vokalni motivi, celoten vtis pa je bil skorajda impresionističen.
Ta sprememba je povzročila nenaden dvig koncertne energije, h kateri je Calixova pripomogla tudi s postopnim vključevanjem ritma. V sliko vokalov se je začel vključevati še čelist, ki ga je sproti samplala in vključevala v zvokovje. Coates je tako hkrati ustvarjal nove melodije in nadgrajeval prejšnje s presenetljivim muzikalnim občutkom, ki je bil liričen, a nikoli osladen. Z vsakim novim motivom je nekoliko spremenil značajsko barvo muzike in ji dodal nekaj intenzitete, ta pa je kulminirala, ko je začel na nizkih tonih graditi tudi ritmične vzorce.
Calixova in Coates sta se pokazala kot odličen, med seboj dopolnjujoč se duo s pretanjenim muzikalnim in ritmičnim občutkom. S počasnim, a vztrajnim dvigom energije sta pripravila teren za ritmični duo Burnta Friedmana na elektroniki in Jakija Liebezeita na bobnih. To dvojico smo imeli v Ljubljani priložnost spoznati že predlani na enem zanimivejših koncertov takratnega Festivala pomladi. Oba sta že glasbeni legendi: Friedman je denimo na področju elektronike dejaven že od konca sedemdesetih, Liebezeit pa je kot soustanovitelj znanega krautrockerskega banda Can začel že kako desetletje prej.
Sodelovanje Friedmana in Liebezeita je na prvi pogled spomnilo na duo Moritza von Oswalda in Vladislava Delaya, ki je na odličnem koncertu nastopil oktobra prav tako v Kinu Šiška. A vendarle je bilo kmalu slišati, da se Friedman ne prepušča nikakršnim naključjem ali improvizaciji, tako kot Moritz von Oswald ali nekaj minut prej Mira Calix. Friedman in Liebezeit sta predstavila vnaprej pripravljen set, ki se je začel v sestavljenih, vzhodnjaških ritmih, ti pa so se na nepričakovanih točkah obračali in ob koncu vsake skladbe končali s prelomom.
Burnt Friedman je na notesniku in sintetizatorju ustvarjal eterične podlage ali z ritmičnimi figurami dopolnjeval tribalistično bobnanje Jakija Liebezeita. Znotraj samih skladb v prvi polovici nastopa dvojica ni gradila posebnega energijskega loka, to pa se je kasneje spremenilo. Kdaj pa kdaj sta znotraj skladb preskočila na štiričetrtinske ritme ter obenem začela tudi poglabljati zvoke ritmičnega ogrodja, to je močno spominjalo na plesno elektroniko tipa techno. Za trenutek razplesano množico sta nato hitro spet zmedla s sestavljenimi ritmi, ki se jim z zahodnjaškim ušesom ni tako enostavno prepustiti.
Najsi bodo kriva zahodnjaška ušesa ali sestavljeni ritmi, dvojici je uspelo doseči vrhunec šele v dodatkih, ko sta delovala najbolj energično. Vsekakor sta pričarala nekakšno eksotično privlačnost, ki je še najbolj temeljila na bobnih, ki so nihali med tribalistično barvo in orientalskimi ritmi. A treba je priznati, da sta Burnt Friedman in Jaki Liebezeit oblikovala edinstven, žmohten zvok, ki je vase posrkal tudi manj plesno naravnano poslušalstvo.
Pogledi, junij 2010