Lep začetek poletne sezone
Da je kljub vsemu še nekaj prostora za domiselne izhode v sili, kaže odprtje letošnjega, 62. Ljubljana Festivala z izvedbo scenske kantate Carmina Burana Carla Orffa, ki se mi (ob vsej graji pa tudi spoštovanju do predhodnih velikopoteznih projektov, uresničenih na ljubljanskem Kongresnem trgu) kaže kot eden odprtju festivala bolj primernih dogodkov, kot pravi čas iz rokava potegnjeni repertoarni in izvajalski joker, ki je s skoraj štiristoglavo množico izvajalcev pod taktirko zagnanega maestra Uroša Lajovica uspešno zapolnil potencialno produkcijsko vrzel in pri tem še navdušil številno občinstvo. Seveda drži, da ta dogodek od predhodnih otvoritvenih spektaklov ločita objektivno manjša izvajalska zahtevnost programa, še bolj pa veliko bolj seriozen študijski vložek pri interpretaciji dela, pospremljen s skrbnejšim odnosom do zvokovne in tehnične plati realizacije projekta, kar je v prejšnjih letih utegnilo precej omejiti potencialne izvajalske presežke.
Tokrat ob izvedbi že »ponarodelega« dela Carla Orffa, ki je presegla običajne populistične domete, lahko govorimo celo kot o prvih programskih presežkih festivala. Zaslugo bi pripisal predvsem dirigentu Lajovicu, ki je s poglabljanjem in z doslednim upoštevanjem temeljnih značilnosti teksture skladbe (somernost in korelacije simplificiranih ritmičnih in melodijskih elementov, svojeglava harmonska veriženja paralelnih akordov, govorno-pevske zborovske inkantancije brez polifonih elementov) ter mediavelistično jedrnatim pristopom k bistvu, z ritmično natančnostjo, jasnimi metričnimi premiki, vehementnimi dinamičnimi razponi in v njih vklesanimi poantami – do neke mere tudi težko dosegljivo barvitostjo z ozvočenjem na prostem – dosegel enkraten poustvarjalni utrip dela. Kljub pomembnosti samosvoje razpršenega (s poudarkom na tolkalih in trobilih) orkestrskega parta ter izjemnih solističnih nastopov je dirigent Lajovic z obravnavo dela kot imanentno zborovske skladbe potegnil na plano prekipevajoče energije Orffove govorice, zrasle na neotesani lepoti pikro ironične poetične mešanice duhovnosti in minljivosti, hedonizma in spolnosti, razposajenih srednjeveških študentov in frustriranih menihov.
V neustavljivem gibanju kolesa usode je Lajovic, segajoč do atavističnih impulzov prvinskega kolektivizma, razpotegnil čez vse tri dele skladbe prepričljiv ekspresiven lok, pri katerem je dosledno vztrajal do finala. Pri tem mu je uspelo razviti zadosti distinktivna razmerja znotraj skupine zborov, veliko več od običajnega oratorijsko istorodnega petja. Škoda, da je v zasedbi zborov izostal v partituri predvideni deški zbor, ki bi ob bolj poudarjenem, prav tako izvirnem razločevanju med delno in polno zborovsko zasedbo še razširil vokalno barvno paleto. Združeni orkester je bil s tehnično izčiščeno, dinamično prožno, v medigrah izstopajoče izrazno igro vseskozi v oporo zboru in solistom.
Med solisti je s celovitostjo interpretacije, z izjemno vokalno tehniko, ki ne pozna registrskih neravnovesij niti pri zahtevnih prehodih falzetnega petja, z lepo barvo glasu in jasno artikulacijo ter sugestivno ekspresivnostjo in ne nazadnje tudi izjemno odrsko prezenco izstopal baritonist Giorgio Surian. Sopranistka Aida Čorbadžić se je predstavila kot pevka zanesljive vokalne tehnike, z natančnimi atakami v visokih tonih in zglajenimi koloraturnimi prehodi, polnostjo glasu in čustvenostjo, v kateri je bilo čutiti pridih zmerne erotike, pri njeni interpretaciji pa bi si želel nekoliko več lirične sproščenosti. Tenorist Marko Cvetko vokalno specifično zahtevnemu partu, kateremu dajejo pečat značilno nerodni falzetski prehodi, tehnično ni bil povsem kos, kar je bilo še najbolj opazno pri enem najbolj delikatnih vrhuncev skladbe (tožba mrtvega laboda na ražnju), ko je iz prefinjene ironizacije zdrsnil v krčevito pačenje. V nasprotju s predhodnimi izvedbami na Kongresnem trgu, je bila tokrat tonska slika ozvočenja opazno bolj uravnovešena. Torej tudi »ko akustike ni«, jo je z nekaj znanja mogoče »najti«, celo izboljšati!
Pogledi, let. 5, št. 13-14, 9. julij 2014