Obetavno v novo sezono
Z orkestrom SF je izvedel Koncert za flavto in orkester francoskega skladatelja Jacquesa Iberta (1890–1962), avtorja pestrega simfoničnega in komornega opusa (tudi glasbe za več kot šestdeset filmov), ki bolj redko zaide na naše koncertne odre, na glasbeno-scenske pa kljub sedmim operam in baletom sploh ne. Ibertov koncert je ob koncertu Carla Nielsena (pred enim letom ga je s Simfoniki RTV izvrstno interpretirala Eva-Nina Kozmus) eno izmed najbolj pogosto izvajanih novejši del za flavto: le dobre četrt ure trajajoča (po formi klasicistična, po slogu eklektična, po duhu pa lahkotna) skladba se podoživlja kot parada zmogljivosti instrumenta in izvajalca. V bravuroznem prikazu brezhibne tehnike in pristne lahkotnosti igre flavtista je delo izzvenelo kot en sam razkošni capriccio; od urnega seriala prve teme uvodnega stavka do virtuozne kadence in ostro izbrušenega konca. Pahud navdušuje predvsem z jasnim podajanjem heterogene snovi in z zglajenostjo Ibertovih slogovnih in razpoloženjskih (s)prehodov; enako prepričljiv je tako pri liriki in dramatičnih sunkih kot pri hudomušnih jazzovskih in filmarskih dovtipih nekdanjega kinopianista. Pri tem je imel pri orkestru pod taktirko Ivana Repušića korektno podporo, v elegičnem drugem stavku pa tudi več čustvene odzivnosti in občutka za pripravo njegovih vstopov. In tu se nekako sklene bilanca presežkov prvega koncerta modrega abonmaja. Piko na i sijajnemu nastopu pa je Pahud dodal z mojstrsko izvedbo Syrinx Clauda Debussyja (v četrtek, v petek pa je dodal Bachovega sodobnika Johanna Joachima Quantza).
Konvencionalna izvedba uvodne Slavnostne uverture Lucijana Marije Škerjanca je pod plaščem melodijske in zvočne razgibanosti izpostavila le komponistično rutinski, bolj priložnostni kot artistični domet dela. Korak dlje od všečne dirigentske spretnosti in nekaj več dovzetnosti za vihravo humornost, razburljivo, v enigmatičen kontekst položeno grotesko, pa tudi že zloslutnost, senzibilnost in sonornost je bilo pri mojstru Repušiću zaznati pri Simfoniji št. 1 Dmitrija Šostakoviča, vendar še daleč od prepričljivega istovetenja z bistvom idej tedaj šele devetnajstletnega skladatelja.
Na prvem koncertu oranžnega abonmaja pa smo ob slovenskem debiju ameriškega dirigenta Michaela Sterna v letu Richarda Wagnerja z Uverturo k operi Rienzi le dočakali prvo spodobno poustvaritev nekega mojstrovega dela na ljubljanskem odru, resda ne celovitega pa tudi ne iz zrelega ustvarjalnega obdobja – a vendar, zgodilo se je. Precej večji tehnični in interpretativni izziv pa je za izvajalce, solista Johannesa Moserja, orkester in dirigenta, predstavljal Koncert za violončelo in orkester Witolda Lutosławskega; skladba nevsakdanje strukture in jezika, klenih sozvočij in divje ritmike, samosvoje estetike, virtuoznosti in senzibilnosti, nabita z ostrimi dialogi med solistom in orkestrom. Moser je nastopil samozavestno, brezkompromisno do zamisli avtorja in z veliko temperamenta. Izvrstno! Ob odzivnem orkestru je mojstru Sternu s sugestivnim vodenjem v partituro vgrajenih razdirajočih silnic uspelo povezati igro solista in orkestra v trdno in smiselno celoto. Prepričljiv nastop je Moser dopolnil s ponotranjeno izvedbo Sarabande iz Prve suite za solo violončelo Johanna Sebastiana Bacha.
Nekoliko manj prepričljiv vtis, kljub sicer dokaj, a ne povsod enako izčiščeni igri zelo razpoloženega orkestra, je pustila izvedba slovite Fantastične simfonije Hectorja Berlioza. Ob odličnih godalih, pihalih in trobilih v prvemu stavku, ubranem začetku in lepem vodenju gradacij v drugem, zelo dobro in napeto vodenih dialogih v tretjem stavku (izvrstna angleški rog in oboa v zaodrju!), izvrstnih attaccah, pa sem pri Sternovi interpretaciji vendarle vseskozi pogrešal zadnjo plast, značilni vernissage mojstrske Berliozove instrumentacije, zlasti pri prehodu v četrti stavek ter v finalu še bolj napetih dinamičnih razmerjih. Sternovo suvereno vodenje orkestra in višja, bolj kultivirana raven igre orkestra le nista bila dovolj za dosego tega visokega cilja, s tem pa tudi esprita glasbe velikega skladatelja.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013