Odličen nastop vedno boljšega orkestra
Hiperprodukcija glasbenih programov? Nikakor ne! Na prelomu aprila v maj se približno dva tedna ni dogajalo skoraj nič. Tako se ureja naš »glasbeni trg«. Stihijsko. Ali prestolnica ne glede na žanrsko raznovrstnost ponudbe lahko »prebavi« v enem večeru toliko glasbenih dogodkov? Dvomim, tudi ob domnevi o še tako zvestem občinstvu. Mar ni končno čas, da se te zadeve uredijo, da se vzpostavi informacijski portal, pri katerem bi se dalo preveriti, kaj se bo dogajalo, in uskladi načrtovanje ter ponudba kulturnih prireditev? Dobra zamisel o vseslovenski kulturni agenciji Trubar je že zdavnaj splavala po vodi, zdaj pa v kulturi urejajo druge stvari.
V tem mišmašu je z relativno solidnim obiskom prijetno presenetil redni abonmajski koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki je pod taktirko Uroša Lajovica izvedel Mozartovo Simfonijo v C-duru, št. 34 in Koncert za violino in orkester v G-duru, št. 3 s solistom Benjaminom Ziervoglom ter Kantato Artemis, za sopran, mešani zbor, kvartet saksofonov in simfonični orkester, op. 69, novo delo Janeza Matičiča.
Mikavna Mozartova tristavčna simfonija se sliši kakor napoved skladateljevega triumfa, končne odpovedi dušečemu Salzburgu in tako rekoč služabniškega položaja pri nadškofu Colloredu. Pod taktirko Uroša Lajovica so jo Simfoniki izvedli tekoče, v enem dihu. Razkošni Allegro vivace je deloval živahno, ritmično razločno, s kančkom silovitosti, dinamično pa z mero polarizirano – pri lombardičnih ritmih (druge teme) pa sproščeno, celo rahlo ironično. Tematsko precej skromen, bolj komorno kot simfonično zasnovani Andante, je kljub občasnim dinamičnim odmikom in poudarkom potekel nepretenciozno, v lagodju prepletanja nežnosti in vedrine, nostalgije in sija. Pojoči in bleščeči Finale, Allegro vivace je z nizom spretnih vmesnih podajanj tem v trikotniku violine-oboa-viole in z občasnimi močnimi unissono vsadki prepričljivo zaključil to življenja polno mojstrovino.
Mozartov Violinski koncert št. 3 se ponaša z izjemno konsistentnostjo, s tematsko poglobljenostjo, širino melodij, bogastvom modulacij, ravnovesjem med solistom in orkestrom, predvsem pa z enim najlepših avtorjevih počasnih koncertnih stavkov. Avstrijski violinist Benjamin Ziervogel, sicer koncertni mojster radijskih simfonikov, ga je izvedel slogovno čisto in muzikalno, s pretanjenim občutkom za frazo in dinamično niansiranje – mozartovsko galantno, žal tudi z nihanjem v koncentraciji, kar se je pokazalo pri občasno negotovi intonaciji, opazno pa pri spodrsljaju ob le navidezno naivnih, dejansko pa tehnično zahrbtnih sekstnih sekvencah v tretjem stavku. Ne glede na to smo s Ziervoglom doživeli čustveno, pristno interpretacijo Mozarta, kar razumem kot lepo priporočilo za njegov ponovni solistični nastop, morda spet z delom iz zakladnice dunajske klasike. Da je orkester upravičeno lahko ponosen na svojega koncertnega mojstra, pa je ta dokazal še z bravurozno izvedbo fantazije-improvizacije kolega Marka Fabianija na temo rusko-ciganske romance Črne oči, s katero je Ziervogel docela predstavil svojo izvrstno tehniko igre in muzikalnost. Posebej je treba omeniti izvrstno vodeno spremljavo, ki je solistu sledila kakor senca – v dialogih jasnih obrisov, občasno pa komaj zaznavna, izrazno ponotranjena s solistom. Za obe Mozartovi skladbi sta bili značilni natančna igra (zlasti pri godalih, ki so tokrat zazvenela kod le redkokdaj s prosojnim in lepim tonom, kar bi utegnilo biti predvsem zasluga gostujočega koncertnega mojstra Primoža Novšaka) in čist slog, ki ga je dosegel dirigent Lajovic.
Spoj instrumentalnega in vokalnega, ki mu je v simfonijo na stežaj odprl vrata Beethoven s svojo Deveto, je zlasti v novejšem času zamikal marsikaterega ustvarjalca. S Kantato Artemis Janez Matičič nekako ubira obratno pot, od petja k simfonizmu, navkljub formalnemu poimenovanju skladbe dejansko izhaja prav iz njega. O tem sam pove, kako ga je »pritegnila misel, da bi razširil zvočno materijo še na uporabo vokalnih sredstev«. Tako je njegova kantata »dvoživka«, tesen spoj, amalgam inštrumenta in absolutnega, petja brez besed. Formalno gre za kompaktno obliko, v kateri je težko razločiti samosvoje celote, saj je izpeljava bodisi skozi modificirana ponavljanja modulov v mogočnem orkestru bodisi vokalne jukstapozicije bodisi skupne segmente soprana in kvarteta saksofonov nenehno v gibanju, razbijanju in povezovanju.
Kljub nasploh dobremu vtisu dobrih dvajset minut trajajoče skladbe celoti ne kaže pripisovati posebne formalne ali strukturne inovativnosti; je prepoznavne pisave, za katero stoji mojster, izvrsten poznavalec tako vokalnega in instrumentalnega metjeja. Uroš Lajovic je dosegel korektno, dinamično in zvokovno sproščeno izvedbo. Ženski del zbora je deloval prožno, žal, zaradi tehnično, zlasti intonančno, sila zahtevno pisanega parta tudi nekoliko negotovo, moški del zbora pa precej banalno odprto. Solistka, kanadska sopranistka Theresa Plut, je poustvarila prepričljivo interpretacijo svoje zahtevne vloge, v kateri se je izkazala z gibčnim, barvno skladnim in intonančno zanesljivim glasom ter smislom za frazo.
Na koncu ostaja vprašanje, če je iz nekaj zaporednih kakovostnih koncertov že mogoče sklepati, ali je radijski orkester v trajnejšem kreativnem vzponu ali pa gre za srečno naključje? Pustimo se presenetiti.