Odlično restavrirana klasika
Ljubka in nedolžna ali zapeljiva in odločna? Dve usodni ženski, nežna lepotička in drzna spogledljivka sta že od nekdaj nastopali v moških fantazijah. Pojavljata se v vseh umetnostih, tudi v mnogih baletih. Ponavadi v zgodbi nastopa ena ali druga, v Labodjem jezeru, denimo, pa najdemo kar obe. Koreografa Augusta Bournonvilla (1805–79) je navdihnila čutna sanjska ženska. Zgodbo o vilinskem bitju je spoznal v izvirni različici baleta Silfida, ki jo je koreograf Filippo Taglioni ustvaril na glasbo Jeana Schneitzhoefferja za svojo hčerko, balerino Mario Taglioni. Premierno so balet uprizorili leta 1932 v Parizu. Bournonville si je Silfido ogledal skupaj s svojo mlado študentko baleta Lucile Grahn, do katere naj bi ta sicer poročeni mož gojil romantična čustva.
Ta umetniški vodja Danskega kraljevega baleta se je očaran nad predstavo odločil Silfido izvesti v Kopenhagnu. Ker si zaradi finančnih omejitev ni mogel privoščiti nakupa izvirne partiture, je prosil tedaj komaj enaindvajsetletnega norveškega skladatelja Hermana Severina Loevenskjolda, da zanj zloži popolnoma novo glasbo. Sam je po spominu ustvaril koreografijo in na premieri v Kopenhagnu leta 1936 kot James zaplesal skupaj z Lucile Grahn v vlogi Silfide. Ob tem je dejal: »Ta balet sem zložil na tujo zamisel in na povsem novo glasbo danskega umetnika, ples, mimika, razvrstitve in številne spremembe v odrski postavitvi pa so moj lastni izum.«
Bournonvillova Silfida je popolnoma zasenčila izvirno različico, ki je zlagoma šla v pozabo. Prvi v nizu najbolj priljubljenih velikih baletov je še danes redno na repertoarjih vseh večjih mednarodnih baletnih ansamblov. Zgodovinarji Silfido označujejo kot prvi balet, ki je zaradi eteričnosti glavne vloge, zračne vile, postavil balerino na polprste, klasični balet pa je po dolgem belem oblačilu, tutuju, dobil ime beli balet.
August Bournonville je Danski kraljevi balet vodil skoraj pol stoletja, med njegove največje dosežke sodi prispevek k nastanku nacionalnega baletnega sloga, ki ga še danes prepoznavamo kot nekaj, kar je tipično dansko. Zanj je značilna lahkotnost, čarobnost, eleganca, subtilna, a zahtevna tehnika, ki še posebej velja za allegro variacije. Kot del tega prepoznavnega sloga je Bournonville razvil tudi posebno obliko vrhunskega in kompleksnega mima, ki v njegovih baletih igra osrednjo vlogo. Ustvaril je obširen repertoar petdesetih baletnih del, med njimi so največkrat uprizarjani Silfida (1836), Neapelj (1842) in Ljudska pripovedka (1854).
Vsi Bournonvillovi baleti se še vedno plešejo v izvirni obliki. Koreograf in režiser Frank Andersen (nekdanji umetniški direktor Danskega kraljevega baleta) jih z velikim zanosom in spoštovanjem do tradicije postavlja na domače in tuje odre že trideset let. Pri tem sodeluje z izvrstnim scenografom in kostumografom Mikaelom Melbyjem. V Danskem kraljevem gledališču imajo knjižnico, v kateri že od ustanovitve, torej dvesto petdeset let, hranijo vse podatke o predstavah. Mikael Melby je na tiskovni konferenci pripovedoval, kako je več mesecev prebiral zapise in si ogledoval stare fotografije (ohranjene so tudi Bournonvillove risbe), da bi se čim bolj približal izvirni postavitvi. Našel je celo dnevnik balerine, ki je poleg svoje vloge podrobno opisovala tudi scenografijo in kostume. Pri scenografiji seveda opazimo tehnične posodobitve (Silfida izgine skozi kamin, Silfida se nevidno dvigne do krošnje drevesa in vzame gnezdo, vile s Silfido »odletijo« v nebo).
Koreografija je po besedah Franka Andersena enaka kot leta 1836: »Izvirna koreografija je nekoliko posodobljena, leta 1836 na primer balerine še niso plesale na konicah prstov, saj zato še niso imele ustreznih baletnih copat, tedaj tudi niso mogli izvesti toliko piruet, saj še niso izumili tehnike za to.« Bournonvillov slog je opazen: zgornji del telesa je miren, eleganten, lebdeč. Ramena in obraz se obračajo drugam kot spodnji del telesa (épaulement), pri tem je tehnika nog zelo zahtevna. Tu so še podrobnosti, denimo v prvi poziciji so roke nekoliko nižje, v tretji pa nekoliko višje kot običajno. Mimika je poudarjena, z njo sporočajo ne le misli, temveč celo posamezne besede.
Pri izražanju čustev je baletnikom seveda v veliko pomoč glasba. Zahtevna partitura, ki terja čisto izvedbo, je polna dramaturških vzponov in padcev, ki podkrepijo zgodbo. Balet se dogaja na Škotskem: kmečki fant James je zaročen s svojo sestrično Effy, a ga tik pred poroko zapelje namišljeno vilinsko bitje, Silfida. James ji sledi v čarobni domišljijski svet, kar je zanj pogubno. Za razliko od drugih Bournonvillovih baletov se ta konča tragično, Silfida na koncu umre.
Silfido so pri nas (na območju tedanje Jugoslavije) prvič uprizorili v Mariboru leta 1975 na Loevenskjoldovo glasbo, koreografijo pa je ustvaril Iko Otrin po likovnih zapisih Taglionove različice. V izvirni Bournonvillovi koreografiji smo Silfido v Sloveniji prvič videli šele 175 let po njenem nastanku, 8. marca, na sam rojstni dan vodje ljubljanskega baleta Ireka Mukhamedovega.
Balet v dveh dejanjih je od solistov in baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana terjal šest tednov intenzivnih treningov. Frank Andersen je na vajah posebno pozornost namenil obrazni mimiki in pri tem ni skrival navdušenja ob dobrem odzivu naših plesalcev. Na premieri je bilo čutiti osveženo energijo ljubljanskega Baleta in zanos, ki smo ga pri baletnikih redko opazili v času (še vedno nezaključene) prenove operne hiše. Zgodba se nas je dotaknila s svojo čarobnostjo in močnimi čustvi, ki so jih nastopajoči izvrstno izrazili. Izvedba solistov in ansambla ljubljanskega Baleta skupaj s člani baletnega studia in dijaki ljubljanskega Konservatorija za balet je bila (z redkimi izjemami) natančna in enotna.
Tjaša Kmetec je ustvarila izjemno subtilno, ljubko in prepričljivo eterično vilinsko bitje (naslovno vlogo plešeta tudi Rita Pollacchi in Regina Križaj). Dokazala je, da vrhunskost ni le v številu piruet, visokih skokih in akrobatskih vložkih, temveč tudi v filigranski koreografiji. Lukas Zuschlag kot James (v tej vlogi nastopata tudi Petar Đorčevski in Yuki Seki) tokrat ni mogel potrditi svojih sposobnosti kot njen partner, saj je to ena redkih vlog, ki nima nobene »podržke«. Igralsko je zažarela Urša Vidmar v vlogi Effy, nase je s tehnično dobro izvedenim solom opozoril Lucas Jerkander kot Gurn, Jamesov tekmec. Svetla točka je bila tudi Madge, zastrašujoča čarovnica v prepričljivi kreaciji Tomaža Horvata.
Silfida gani občinstvo s svojo pravljičnostjo, lahkotno in nekičasto koreografijo ter pristno izraženimi čustvi. Celo v današnjih časih, ko smo na odru vajeni baletnih akrobacij, je to popolnoma dovolj in potrjuje besede Augusta Bournonvilla iz prve polovice 19. stoletja: »Poslanstvo umetnosti nasploh in še zlasti gledališča je, da okrepi misli, dvigne duha in osveži čute.«
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011