Osebni pečat na pol stoletja podlage
»Spor« med Loachem in nekaterimi britanskimi filmskimi kritiki se je vnel neposredno po canski premieri filma. Loachu so namreč očitali, da je njegovo delo vse preveč didaktično v odnosu do gledalca, da je potvarjal ali vsaj popačil nekatere zgodovinske okoliščine, ne nazadnje pa tudi to, da so njegovi liki povsem nerealni, da nimajo nič opraviti ne z nekdanjo (obdobje tridesetih let 20. stoletja, v katerih se odvija zgodba filma) ne s sodobno družbeno realnostjo. Film kot celota pa naj bi gledalca celo »čustveno izsiljeval«. Loachevo ogorčenje ob tovrstnih obtožbah je bilo resnično silovito: kar javno je predlagal, naj vse te kritike – »povečini osebe, ki živijo zaprte v svojih temačnih sobah« – odpustijo, ker da filmov ne znajo gledati drugače kot skozi optiko svojih predsodkov, in naj jih raje nadomestijo s preprostimi ljudmi, »osebami z izkušnjami, ki jim življenje ni tuje«.
Seveda, Loach je levičar in to bi bilo nesmiselno zamolčati, saj se njegovo politično prepričanje nedvoumno izraža prav v vsakem izmed njegovih del. Toda levičar je bil že tudi pred petdesetimi leti, ko je začel ustvarjati svoj izjemni filmski opus. Nekoč morda celo še radikalnejši in militantnejši, pa vendar je le redkokdaj doživel tako ostre napade. Zdaj ko se bliža osmim križem in ko je lani – preuranjeno, kot priznava – napovedal celo svojo filmsko upokojitev, bi kdo morda pomislil, da na stara leta postaja vse bolj dogmatičen in »pravoveren« v svojem političnem prepričanju. A ni tako, vsaj če sodimo po njegovih delih. Loach namreč ni salonski oziroma strankarski levičar; prej bi ga lahko opredelili za humanista levičarskih prepričanj. In čeprav je morda res, da se v podobah Jimmyjevega doma izrazi tudi nekakšen klic k družbenim spremembam in je v njem zaznati nekaj, kar bi lahko označili za prevratniški zanos, gorečo željo po družbenih spremembah, pa v političnem pogledu ni sledu o radikalizaciji njegovih prepričanj. Videti je, da je kritike zmotilo nekaj drugega, nekaj, kar se vsaj na prvi pogled zdi precej banalen razlog za »konflikt«. A prav to jih je razdražilo – resda v veliko blažji obliki – že ob ogledu filma Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley, 2006). Spomnimo se: takrat so se številni kritični komentarji obregnili predvsem ob eno podobo – ob njegovo upodobitev strojevodje s knjigo v rokah! Preprosti železniški delavec, ki bere, zanje ni bil le nezaslišana provokacija, pač pa tudi dokaz, da je Loach dokončno izgubil stik z realnostjo.
Zato ne preseneča, da so se tovrstne kritike ob Jimmyjevem domu še zaostrile, saj Loach prek zgodbe o Jimmyju Graltonu, ki se po desetletnem izgnanstvu vrne na Irsko, ne le znova, pač pa hkrati tudi še jasneje in odločneje izrazi tako lastno kategorično zavračanje socialnega determinizma kot tudi svoje globoko prepričanje, da je prav znanje ključ do posameznikova upravljanja z lastno usodo. Loach je tako ponovno zvaril čudovito, na trenutke tudi lirično delo, ki ga vseskozi prežema za njegov filmski opus tako značilni topli humanizem. S Paulom Lavertyjem, ki je od Carline pesmi (Carla's Song, 1996) njegov redni scenaristični sodelavec, sta skozi tematiziranje razlogov za Jimmyjev izgon, razčlembe njegovega odnosa do nekaterih strank na politični levici ter vpogleda v razvoj Jimmyjevega konflikta z nosilci ekonomske moči in s Cerkvijo – ti, ki jim Loach nameni vlogo branikov obstoječega družbenega reda, v zgodbi nastopijo v funkciji antagonista – gledalcu tudi tokrat ponudila kompleksno sliko družbenopolitične realnosti dobe, v katero je umeščena njuna pripoved (Irska v letih po državljanski vojni). In ne nazadnje: v Jimmyjevem zavzemanju za to, da bi mladi populaciji zagotovil prostor za druženje, zabavo in izobraževanje, s tem pa tudi možnost za izgradnjo družbenega okolja, ki bo imelo posluh za njihova prizadevanja in njihove težnje, se ponovno udejanji tisti, za njegova dela tako značilni antagonizem med posameznikom kot nosilcem naprednih idej na eni strani in reakcionarnimi ali vsaj konservativnimi institucijami, ki se borijo za ohranitev utečenega družbenega reda, na drugi.
Jimmyjev dom nam torej ne prinaša radikalizacije Loachevih političnih nazorov, pač pa je preprosto le dosledno artikulirani izraz kontinuitete njegovega filmskega ustvarjanja. Toda hkrati je tudi še nekaj več, saj je v Jimmyjevi zgodbi mogoče prepoznati tudi odraz Loachevega ustvarjalnega creda ter njegove družbenopolitične in osebno-intimne drže. In zdi se, da prav to ponudi še najbolj smiselni odgovor na vprašanje, zakaj se je Loach obrambe tega dela lotil tako silovito in čustveno.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014