Paradigmatični slovenski genij
Tretje in četrto desetletje 19. stoletja sta bila obdobje intenzivnih poskusov stabiliziranja in ohranjanja podob v notranjosti kamere obskure in nasploh podob, ki jih je na različne podlage »risala« svetloba. Razvnela se je prava manija izumljanja različnih postopkov, zadeva je postala hit trenutka, marsikdo je hotel pridati svoje zamisli, mnogi so si želeli tudi priznanja zaslug. S fotografijo so se protofotografi in zgodnji fotografi ukvarjali iz zelo različnih nagibov. Nekatere je vodila preprosta izumiteljska žilica, drugi so izhajali iz povsem praktičnih potreb (Fox Talbot si je na primer želel s fotografskimi posnetki prihraniti zamudno slikanje priljubljenih vedut), pri tretjih je šlo najbrž tudi za poslovni interes (Daguerre, najbolj znano ime med izumitelji fotografije, je prej na različne načine deloval v »industriji zabave«). In kam bi v tej izumiteljski gneči, med dvajsetimi, tridesetimi k istim ciljem stremečimi možakarji umestili našega Puharja?
Po marsičem je bil tipični »genij iz zakotja«, skromen podeželski kaplan, s kar nekaj talenti, ki so ga vlekli k spoznavanju, raziskovanju, ustvarjanju na tako različnih področjih, kot so botanika, kemija, poezija, glasba … Bil je tudi risar – resda ne ravno vrhunski –, tako da se je s »podobarstvom« ukvarjal, še preden je do njega prišel glas o »Daguerrejevem izumu«. Fotografije se namreč ni lotil kar tako, po lastnem navdihu, ampak na podlagi spodbude omenjene novice, je pa potem kmalu krenil po svoji poti in pri tem dosegel dobre rezultate. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da so našemu kaplanu k njegovemu izumu fotografije na steklu pomembno pomagale skromne razmere, v katerih je deloval. Daguerre je za podlago namreč predpisal s srebrom prevlečene bakrene plošče, kar je bila draga tehnologija, Puhar pa je posegel po poceni dostopnem materialu, ki se je kmalu izkazal tudi za celo uporabnejšega od kovinskih plošč. Ob običajnih fotografskih podobah je precej pozornosti namenil tudi razvijanju metod za »kopiranje in razmnoževanje rokopisov, litografij in jeklorezov«, recimo, da je razmišljal v smeri današnjih fotokopirnih strojev, skenerjev in podobnega.
Na Francoskem in na srednjeevropskem
V nekaj besedah je nadalje zgodba tekla takole: Puhar je s svojim izumom seznanil nekaj znancev, o njem je poročal tudi deželni, kranjski časnik, nato pa je zadevo zmerno prakticiral in se veselil uspelih rezultatov. Morda ni vedel, za kako pomembno zadevo gre, ali pa je bil pač zadovoljen s tem, kar je imel, konec koncev je šlo za »popoldansko obrt«. So se pa pomembnosti izuma fotografije dokaj dobro zavedali v deželi, ki je obveljala za njeno domovino, v Franciji, kjer je država potegnila eno morda najpametnejših potez, kar jih je kdaj kakšna od nacionalnih birokracij. Izumiteljem fotografije je izplačala odškodnino, njihov izum pa razglasila za splošno dobro in ga podarila svetu. Dovolj je ozreti se po raznih microsoftih, googlih in podobnih »novotehnoloških« stvorih, da bi razumeli, do kakšnih monopolističnih pojavov bi prišlo, če tega ne bi storila, zato na tisto preudarno gesto ne gre pozabiti.
Naš osamelec je medtem užival ob omejeni pozornosti, ki je je bil deležen s strani svetovljanskih obiskovalcev Bleda, na katerem je preživel svoja najpolnejša leta, vznemiril pa ga je šele glas o tem, da je v Franciji Abel Niépce leta 1847 – pet let za Puharjem – patentiral fotografijo na steklu. Takrat je Puhar poskušal popraviti zamujeno, kar pa mu je uspelo le v zelo omejenem obsegu. Pri tem mu seveda ni bilo v prid dejstvo, da je živel v tako rekoč dvojnem zakotju, slovenskem oziroma kranjskem in še avstrijskem. V nasprotju s prepričanjem tukajšnjih vernikov v »Mitteleuropo«, Avstrija na nekaterih področjih ni sodila med najrazvitejše evropske države in tako je bila na primer dunajska Akademija znanosti (tovrstne akademije so igrale pomembno vlogo pri verifikaciji različnih izumov) ustanovljena šele leta 1847, nekaj let po Puharjevem izumu. Je pa prav omenjena Akademija, točneje objava v njeni publikaciji leta1851, postala odločilna za nekaj Puharjevih svetlih trenutkov v belem svetu. Na podlagi tiste predstavitve je bil še isto leto povabljen na svetovno razstavo v London, pozneje pa še na newyorško (1853) in pariško (1855), postal pa je tudi častni član francoske Nacionalne akademije za kmetijstvo, rokodelstvo in trgovino (veljala je sicer za manj pomembno izmed francoskih akademij), ki mu je priznala izumiteljstvo (seveda ne izključno) fotografije na steklu ter potrdila dejstvo, da je do rezultatov prišel po lastnem postopku. Objava izuma je našemu »umetniku« (tako ga je poimenoval katalog newyorške svetovne razstave) prinesla tudi poslovno ponudbo iz Amerike (najbrž ni bila uresničena) ter nekaj nagrad in zadoščenja. Vemo, da je na področju fotografije deloval še naprej, a po letu 1855 s tem ni več seznanjal javnosti, znano je le, da je po premestitvi z Bleda potonil v resignacijo.
Širokogrudni človekoljub
»Intrigantni« naslov ljubljanske razstave, simpatična komunikativna gesta muzeja, se opira na dejstvo, da vse podrobnosti Puharjevih izumov (med njimi je tudi skrivnostni »platinasti tisk«) še niso znane in da so bili poskusi ponovitve njegovega najbolj znanega postopka fotografije na steklo do zdaj neuspešni. Podrobnosti njegove tehnologije so bile namreč samosvoje, zunaj glavnega toka razvoja in brez nadaljevalcev, četudi so prinašale nekatere prednosti pred ostalimi postopki (sodobniki so govorili o specifičnih barvnih tonih, na primer modrinah na svetlejših površinah, kar je povzročalo vtis, da je fotograf ujel modrino neba).
Na Puharja gotovo lahko gledamo kot na paradigmatičnega slovenskega genija, ki navzlic neugodnim razmeram, pravzaprav kar njim navkljub, pride do presenetljivih rezultatov, se uvrsti v svetovno špico na svojem področju, ob tem ostane v svetu bolj ali manj neznan, domorodci pa postanejo nanj (s primernim zamikom, seveda) sčasoma neizmerno ponosni. Zelo pomenljiva se mi zdi razlika med znanim Puharjevim fotografskim avtoportretom in poznejšimi, po njem narejenimi grafičnimi upodobitvami, objavljenimi v tukajšnjem tisku. Na fotografiji težko spregledamo sijoči, zaneseni, sanjaški pogled samoportretiranca, ki intonira celotno obličje, grafične interpretacije istega portreta pa nam kažejo togega, resnobnega možakarja brez vsakršnega žara, in zdi se mi, da tu ne gre zgolj za omejene zmožnosti avtorjev portretov, ampak za odraz narave tukajšnjih kanonizacij.
Ob tem se zdi na mestu vprašanje, koliko se je pri nas v tem smislu spremenilo, koliko smo torej še vedno sprijaznjeni s tem, da nam vznikajo pretežno geniji iz zakotij, ki potem žalostno poniknejo, ali pa jo morajo podurhati v tujino, po drobtine s tamkajšnjih obloženih miz. Puharja konec koncev še vedno nismo spravili v zavest svetovne strokovne javnosti in vprašanje je, ali to sploh zmoremo, imamo za kaj takega dovolj prodornosti … Zgodovine žal še vedno ne pišeta odprtost in dovzetnost za skupno dobro človeštva, ampak predvsem Interes, in mi svojega uveljavljamo zelo šibko. Širokogrudni človekoljub je bil najbrž tudi Puhar in v tem smislu je zgovorno že poimenovanje njegovega izuma: poznamo namreč dve osnovni vrsti poimenovanj fotografskih in tudi drugih izumov in pojavov – eni dobijo ime po svojih izumiteljih, odkriteljih, drugi po svoji naravi, značilnostih. Daguerre, ki je postal znan kot »oče fotografije«, je svoj dosežek na primer poimenoval po sebi, naš zanesenjak se je odločil za nesebični in lepo zveneči »svetlopis«.
Ohranilo se je le šest Puharjevih fotografskih posnetkov na steklo (eden od njih kot preslikava) in nekaj fotografskih preslikav različnih predlog na papir, zato ne bi bilo slabo, če bi razstava in ostali dogodki ob aktualni okrogli obletnici izbrskali na svetlo še kakšno njegovo stvaritev. Če ne, pa seveda ostaja naloga ohranjanja spomina in širjenja vedenja o tem našem »zasanjanem kaplanu«, pri čemer bo nekoliko pomagal tudi solidni dvojezični katalog z zapisom kustosinje Blaženke First, ki spremlja razstavo.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014