Plakatiranje dovoljeno!
Filmski plakati so danes uniformna roba, za določen film so povsod po svetu enaki, za celostno podobo skrbijo filmski studii, produkcijske hiše, distributerji ... Sodobne tehnologije so jim delo še olajšale, vse skupaj poteka po logiki globalne vasi. Včasih je bilo seveda drugače, bistveno bolj lokalno in avtorsko obarvano. Vse tja v šestdeseta leta je bilo izdelovanje filmskih plakatov za lokalne distributerje delo za avtorje, ki so jih ti pritegnili. V posameznih okoljih so tako delovali specialisti za to zvrst množične kulture, slikarji in oblikovalci, ki so k ogledu filmskih podob vabili po svojih najboljših ustvarjalnih močeh ali rutinirano, za ljubi kruhek pač. A razliko se je opazilo, kriteriji so se oblikovali tudi na tem področju, najboljša dela nas prepričajo še zdaj.
Od Metropolisa do Kleopatre
Najbolj uspeli stari filmski plakati še vedno in vedno bolj kotirajo na svetovnih dražbah, in pred leti sem tako opazil, da se je na eni od njih zelo dobro odrezal tudi plakat za spektakel iz šestdesetih Kleopatra, po poreklu iz takratne Jugoslavije. Bolj ali manj anonimni avtorji so v tistih časih na našem področju ustvarili kar nekaj uspelih plakatov za tuje filmske klasike, ki so cenjeni tudi širše; med njimi mi tako na hitro pride na misel še tisti za z našimi kraji povezano ekranizacijo Hemingwayevega romana Zbogom, orožje, ki jo je distribuiral Vesna film.
Samo ugibamo lahko, kako bi se na dražbah odrezali filmski plakati Petra Kocjančiča (ni mi namreč znano, da bi kakšnega od njih že kje prodali), vseeno pa lahko upravičeno domnevamo, da bi tovrstni preizkus spodobno prestala vsaj ena njegovih stvaritev, plakat za Metropolis, znamenito mojstrovino Fritza Langa. Kocjančič je to delo oblikoval leta 1927, leto po nastanku filma, in gotovo predstavlja enega vizualno najprepričljivejših tukajšnjih izdelkov iz tistega časa, o čemer se že nekaj let lahko prepričajo obiskovalci Kinodvora, v katerega preddverju visi njegova povečana reprodukcija.
Večino svojih filmskih plakatov – vsi so nastali v dvajsetih letih – je Kocjančič oblikoval za takratni kino Ljubljanski dvor, skrajšano Kinodvor (zgodba o njegovi oživitvi je ena lepših tukajšnjih), katerega najemnik Peter Šumi je, kot lahko preberemo v knjigi Mete Kordiš Gospodična, vi ste lepi kot plakat (Filozofska fakulteta, Ljubljana, 2005), ambiciozno zastavil programsko politiko in zaradi tega (kako žalostno domače) tudi bankrotiral. No, še prej se je v Dvoru k sreči veselo dogajalo – očitno je bil kar solidno svetovljanski kino, in takšni so bili tudi Kocjančičevi plakati, v katerih je pravzaprav na poseben način vsebovana esenca duha časa, globalnega in lokalnega.
Domnevamo lahko, da so ti plakati večinoma nastali po predlogah fotografskih prizorov iz filmov in plakatih studiev, v katerih so filmi nastali, kar je seveda logično. Zaznamuje jih tehnično dokaj preprosta, a korektna, včasih zelo učinkovita izvedba. Opazimo zanimive oblikovne rešitve in hkrati uspešna vizualna povzemanja narave in bistva posameznih filmov, pa naj gre za osladne produkcije po operetnih predlogah ali smrtno resne tematike. Ena takšnih je gotovo znani protivojni film s pri Zolaju izposojenim naslovom J'accuse Abela Gancea, s katerim je poskušal s sodobnimi izraznimi sredstvi odvrniti človeštvo od ponavljanja zločinskih uničevalnih epopej, kakršna je bila prva svetovna vojna. Kocjančič mu je pri tem s posluhom sledil, in zanimivo je, da sta se ohranila kar dva različna plakata za ta film, oba barvno minimalistična, dvobarvna, s čimer je avtor očitno poskušal sugestivno izpostaviti bistveno. Reprodukcija prvega, rdeče-črnega, s trupli v prvem in objokovalko v drugem planu, je objavljena v prej omenjeni knjigi, na razstavi pa vidimo še sugestivnejšo, črno-belo rešitev, z dominantnim črnim križem in belim okostnjakom na njem. V obeh lahko prepoznamo odmev ekspresionizma, ki zelo značilno pride do izraza tudi v razstavljenem plakatu za film Kalvarija žene, s kolono žena, ki s sklonjenimi glavami prečkajo most. To črno-belo delo je zelo blizu izraznosti tukajšnje sočasne ekspresionistične grafike.
Ponekod je oblikovalec vključil obilje besedilnih informacij v različnih, za tiste čase značilnih tipografijah in z njimi poskusil pritegniti gledalca. Napisi, ki se nam danes zdijo zabavni, če ne že bizarni, opozarjajo na primer na »slovitega najmočnejšega človeka na svetu« ali ponujajo vpogled v »razuzdano ljubavno življenje v razkošnih pariških salonih«, čemur se je takratni slovenski gledalec najbrž kar težko uprl. Nekateri drugi plakati pa navajajo le osnovne informacije o filmu, nagovarjajo pa predvsem s sugestivnim vizualnim izrazom, s katerim je Kocjančič poskušal povzeti bistvo razburljivega, dramatičnega filmskega dogajanja.
Globalno in lokalno
Večina razstavljenih plakatov se zdi bolj podobnih klasični grafiki, na primer lesorezom, kot današnjim filmskim plakatom, nespregledljiv je pridih ročnega dela. V tem smislu ponujajo tudi zanimivo priložnost za razmislek o porajanju množične kulture, zvezdniškega sistema. »Božanska« Greta Garbo se nam na Kocjančičevem plakatu zazdi povsem drugačna, podobe manj znanih ali že pozabljenih zvezd, kot so Tom Mix, Lilian Harvey ali Lily Damita, pa se nam utegnejo zazdeti le kot odsev nekih drugih, v tem smislu še zelo naivnih časov, na katere praviloma gledamo z nostalgijo, čeprav je že takrat šlo za bolj ali manj iste stvari (studijski sistem, umetno ustvarjanje javne podobe zvezd itn.).
Za ikonski Kocjančičev plakat za Metropolis, narejen sicer za Balkan film Zagreb, se zdi, da se ne navezuje le na film, za katerega je bil ustvarjen, da ne povzema le njegovega duha, duha svojske »negativne utopije«, izvirajoče iz stvarnosti povojne Nemčije, ampak vsaj toliko priča tudi o takratni tukajšnji stvarnosti. Kot da iz tega izdelka, ki je veliko živahnejši, barvitejši od ostalih plakatov za ta Langov film, veje nekakšna opojna ekstaza visokotehnološke prihodnosti, ki je povezana z optimizmom, z vero v prihodnost, takrat, na začetku »srečne dobe slovenskega meščanstva«, navzočo pri nekaterih tukajšnjih krogih. Svarilo pred razčlovečenjem, totalitarizmom, je v tem plakatu skoraj zasenčila čista artdecojevska estetika, tehnično preprosta, a vizualno nadvse učinkovita avtorjeva izvedba. Kot da bi že dolgo čakal na priložnost, da ustvari kaj takega – in jo končno dočakal.
Navdušenje nad tem Kocjančičevim plakatom malce zbledi, ko ugotovimo, da ne gre za posebej izvirno avtorsko delo, ampak za barvno obogateni remake originalnega studijskega plakata za nemško verzijo filma, ki je takrat doživel še nekaj predelav. Utegne pa kdo zastriči z ušesi ob podatku, da so prav plakati za Metropolis največje tovrstne dražbene uspešnice. Mednarodna verzija plakata Heinza Schulz-Neudamma, z drugačnim motivom, kot ga je preoblikoval Kocjančič, je leta 2005 dosegla najvišji znesek, za katerega je bil do takrat prodan kakšen filmski plakat, šeststo devetdeset tisoč dolarjev. Ta plakat (bil naj bi eden od le štirih še ohranjenih) je takrat kupil zbiralec iz Kalifornije, ki je pozneje bankrotiral, zato ga je, skupaj s še osmimi redkimi filmskimi plakati, konec lanskega leta znova dal na dražbo in za lot iztržil rekordnih milijon dvesto tisoč dolarjev. Kocjančičev plakat ni tako zaželena trofeja in bi bil seveda vreden veliko manj, a je za nas, našo vizualno in siceršnjo identiteto zelo pomemben; konec koncev ni vse v denarju.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013