Pomlad z Daljnega vzhoda
V agilni Galeriji-Muzeju Lendava so tokrat namreč pripravili pravo poslastico, butično razstavo evropskega formata. Njena tematika je manj znana, zato pa toliko bolj vznemirljiva, gre za shungo oziroma šungo, japonsko erotično umetnost, upredmeteno v obliki slik na papirju, svili, enobarvnih ter večbarvnih lesorezov. Navadno so bile tovrstne podobe naslikane na svitke ali pa vezane v albume, praviloma žepnih velikosti. Razstavljena dela časovno segajo od 17. do 20. stoletja, tematsko pa od prizorov iz legend, prek prikaza različnih spolnih praks, do primera tiskane erotične igre.
Ustvarjalnost šunga je neločljivo povezana z japonskimi »podobami minljivega sveta«, med katerimi so najpogostejši in najbolj znani lesorezi, ki so se zlasti namnožili po uvedbi barvnega tiska leta 1764 in približno stoletje pozneje, v obdobju močnejšega odpiranja dežele Zahodu, ki je postal hvaležni potrošnik tovrstnih izdelkov. Tematsko so ekskluzivnejše slikane podobe in lesorezi pokrivali širok spekter vsakdanjega, predvsem mestnega življenja, od priljubljenih razgledov, znamenitosti, do znanih, množicam zanimivih osebnosti, na primer igralcev in kurtizan, ki so tudi bile nekakšne zvezde svojega časa, ob tem pa tudi usmerjevalke mode in še kaj.
Japonske kurtizane – ne gre jih enačiti z gejšami, saj te odjemalcem svojih uslug niso nudile spolnih užitkov – so večinoma domovale v posebnih »četrtih zabave«, med katerimi je bila najbolj znana Jošiwara v Edu, današnjem Tokiu. Delovale so v javnih hišah, a tudi v uglednejših »čajnicah«, njihove odnose s strankami pa je urejal dovolj zapleten in pretanjen sistem pisanih in nepisanih pravil, odsev širše kulture tamkajšnjega okolja. Zaradi specifičnega družbenega položaja in posebnih zgodovinskih okoliščin je bilo v Edu kar dve tretjini prebivalstva moških, tako da kurtizanam, samo registriranih je bilo v določenem obdobju čez tri tisoč, dela zlepa ni zmanjkalo. Tudi povpraševanje po erotičnih tiskovinah je bilo očitno veliko, saj naj bi kar tretjina vseh lesorezov prikazovala tovrstne radosti življenja.
Ime šunga sicer pomeni »pomladne slike«, kajti Japonci so, podobno kot naši predniki, pomladno prebujanje enačili tudi z erotičnim, spolnim. Do tega dela življenja naj bi imeli precej sproščen odnos in tudi tovrstni tiski in slike so veselo krožili, dokler sredi 19. stoletja vmes ni posegla cenzura. V imenu javne morale, seveda.
A tudi ta razširjenega in priljubljenega pojava ni uspela zatreti in radostno je cvetel vse tja v 20. stoletje. Da šunga ni bila kakšna marginalna ustvarjalnost, priča dejstvo, da so se ji, ob svojem siceršnjem, takrat in danes bolj znanem delu, posvečali tudi domala vsi največji mojstri klasičnega japonskega lesoreza, od Utamara do Hokusaija in Hirošigeja, ki pa se na tovrstne stvaritve pogosto niso podpisovali. Dela z razstave pa tudi niso bila namenjena le nepotešenim samcem, ampak so jih, v »izobraževalne namene«, podarjali mladoporočencem, potujoči trgovci naj bi jih uspešno prodajali podeželskim gospodinjam (hm …), pa tudi v javnih knjižnicah naj bi si jih izposojali različni interesenti.
Kot rečeno, je bila podobno široka tudi tematika »pomladnih slik«. Najprej so prevladovale zgodbe iz večini prebivalstva nedostopnih prizorišč, plemiških dvorov in samostanov, s katerimi sta ljudska domišljija, pa tudi izročilo od nekdaj povezovala vsakršno »grešnost«, pozneje so prevladali prizori iz vsakdanjih, predvsem mestnih okolij. Šlo je bodisi za intimna srečanja med dvema osebama različnih, včasih pa tudi istega spola ali pa za množične prizore z različnim številom udeležencev, ki so se včasih razvili v skorajda brezmejne domišljijsko-dekorativne orgije. Posebna redkost niso bili niti prizori s posilstvi, pri katerih niso bile vedno žrtve ženske in nasploh ni manjkala domala nobena še danes znana oblika zadovoljevanja spolnih potreb. Vsi mogoči položaji, tudi takšni za zelo spretne, starejši in mlajši osebki v različnih kombinacijah, nosečnice, voajerji, različni pripomočki, sado-mazo igrice … le za nekrofilijo se ne spomnim zanesljivo, ali sem jo že videl na tovrstnih umetninicah, a konec koncev nekrofilija ni ravno »pomladna« dejavnost.
Je pa značilno, da večina slik in grafik vsaj toliko kot razkriva tudi prikriva. Prizorov s povsem golimi telesi skoraj ni, vedno se bohotijo kimoni, prepasnice, odeje … ali pa dogajanje zastira vsaj kakšna široka mreža proti komarjem. Japonci, vajeni golih teles iz javnih kopališč, so se očitno dobro zavedali, da je popolna razkritost manj dražljiva od delne, da nazornost ne vzburja nujno bolj od pretanjenega doziranja in namigov.
Prizori z erotičnimi igrami in boji so večinoma zasnovani kompozicijsko polno in celovito, skoraj enaka pozornost kot osrednjemu dogajanju pa je posvečena tudi okolju. Interierji in eksterierji so praviloma izbrani, vidimo tudi opremo, različne predmete, med njimi tudi nekatere simbolne, na primer pipice in robčke, namenjene uporabi po spolnem aktu. Zaradi takšnega uravnoteženega pristopa in skrbno izrisanega okolja učinkoviteje zaživijo tudi dražljivi osrednji prizori, ki ne učinkujejo nesorazmerno izpostavljeni. Je pa to seveda odvisno od mojstrstva posameznih avtorjev, in tudi glede tega je na razstavi razvidna razlika med vrhunskimi in povprečnimi. Dela znamenitih mojstrov so namreč izdelana enako kvalitetno kot njihove stvaritve z drugačno tematiko, nekateri drugi avtorji z razstave pa njihove ravni ne dosegajo. K sreči se srečamo s kar nekaj vrhunskimi umetniki, dela ostalih pa so zanimiva predvsem zaradi motivne širine ali le zato, da mojstrstvo prvih pride še bolj do izraza.
Med zanimivostmi splošne narave vzbudi pozornost pogosto upodabljanje včasih celo prepoznavnih, na stene obešenih lesorezov v ozadjih interierjev, med erotičnimi elementi pa so seveda nespregledljivi predimenzionirani, domala »poosebljeni« spolni organi, še posebej ogromni, grčasti penisi, v šintoizmu tudi simboli plodnosti. Med simpatične detajle sodijo skrbno izrisani curki in potočki »intimnih tekočin«, opazna pa je tudi skrb za ženski in ne le za moški užitek, kar pritrjuje spoznanju, da je bila šunga domena obeh spolov.
Razstavo primerno zaokroži nekaj predmetov, od primerka lesorezne matrice iz češnjevega lesa, do vsakdanjih predmetov kurtizan (kimoni, skrinje, pipica …), kakršne vidimo tudi na likovnih stvaritvah. Posebno pozornost pa seveda pritegnejo »intimni predmeti«, na primer čajne skodelice z erotičnimi motivi, leseni penis, pa njegova miniaturka na vrvici … Negativno preseneti, da v katalogu manjka kakšno razstavljeno delo, ki bi si prostor zaslužilo, in dejstvo, da so podpisi pod reprodukcijami v njem le v angleščini.
Umetnost šunga je, skupaj z ostalimi japonskimi lesorezi in slikami, svojčas pomembno vplivala na evropsko umetnost (Toulouse-Lautrec, Klimt …), pozneje je bila za kar nekaj časa tabuizirana, v zadnjih tridesetih letih pa je spet opazneje izplavala na površje zanimanja in raziskovanja. Za naše okolje se zdi razstava v lendavskem gradu zanimiva iz vsaj dveh razlogov: gre za ponovno srečanje z žlahtno tujo kulturo, ob tem pa za sicer rafinirano, a vseeno dovolj neposredno erotiko, česar v naših galerijah nismo deležni prav pogosto … V časih, ko smo pri nas skoraj tako turobni, kot so nesrečni Japonci, le da tukaj za to ni poskrbela narava, ampak poklicni ubijalci volje in upanja, pride takšna »pomladna« razstava še toliko bolj prav. O tem verjetno priča tudi obisk, ki je bil v prazničnih dneh za naše razmere prav neverjeten.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011